Gregor Virant, 2002

47OdlUS III, 9, U-I-9/92, Ur. l. 9/94: “Gospodarska in socialna funkcija lastnine sta po Stanovanjskem zakonu – SZ varovani tako z možnostjo izdajanja izvršilnih predpisov o tehničnih in drugih normativih in standardih vzdrževanja stanovanj in stanovanjskih hiš kakor tudi z obveznostjo sklenitve pogodbe o upravljanju in z obveznostjo določitve upravnika. […] Pri ocenjevanju spodbijanega 30. člena je sicer potrebno upoštevati stališča, da svoboda lastnine in iz nje izhajajoča uporabna vrednost nista z Ustavo zajamčena brezpogojno in da pri opredeljevanju vsebine lastnine zakonodajalec lahko omeji določene zasebnolastninske pravice – vse to zaradi javnega interesa, ki se kaže v zagotavljanju gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, vendar so posegi v zasebno lastnino ustavno dopustni samo toliko, kolikor so nujno potrebni, da se zavaruje javni interes. Ko je njegovo varstvo z določenimi omejitvami doseženo, pa dodatnih omejitev ni več mogoče šteti za ustavno dopustne. Ob upoštevanju tega merila pa 30. člen SZ s tem, ko še dodatno omejuje lastnike stanovanj ob omejitvah, ki že zagotavljajo varovanje javnega interesa, nedopustno posega v zasebno lastnino. Z razveljavitvijo spodbijanega 30. člena je dana možnost lastnikom stanovanj v večstanovanjskih hišah, da določijo za upravnika pravno osebo ali pa fizično osebo, ne glede na to, ali je podjetnik.”

48OdlUS V, 10, U-I-295/95 z dne 18. 1. 1996: “Člen 15 določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Pravice enega so torej omejene s pravicami drugega, kar velja tudi za lastninsko pravico. V tem smislu je potrebno brati tudi 67. člen: opozarjanje na gospodarsko, ekološko in socialno funkcijo lastnine pomeni med drugim tudi, da se lastninska pravica ne more izvajati absolutno in neodvisno od javnih koristi in pravic drugih. Pri upoštevanju pravic mejaša oziroma soseda pri izdaji lokacijskega dovoljenja gre za upoštevanje njegove lastninske pravice na nepremičnini in morebitnih drugih pravic ali pravnih koristi, ki iz njegovega položaja lastnika sosednjega zemljišča izhajajo. Ne položaj soseda kot stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne vročanje upravnih odločb strankam v postopku po 59. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN zato nista v nasprotju s 67. členom.”

49OdlUS I, 56, U-I-122/91, Ur. l. 46/92: “Izpodbijane določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih omejujejo lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih in sicer kmetom na 30 ha kmetijskega obdelovalnega zemljišča na gospodarstvo, nekmetom v ravninskih predelih na 1 ha kmetijskih zemljišč in gozda skupaj, v predelih nad 600 m nadmorske višine na 3 ha skupnih površin, izključujejo pa tudi lastninsko pravico nekmetov na kmetijskih zemljiščih, ki spadajo v I. kategorijo.

50Omenjene določbe zakona, ki na splošno omejujejo oziroma izključujejo lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih, po presoji sodišča niso v skladu z navedenimi določbami Ustave. Ustava ne omejuje lastninske pravice, ampak omogoča le, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija oziroma omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice le v javno korist pod zakonsko določenimi pogoji. Sporne zakonske določbe pa teh z ustavo določenih pogojev ne izpolnjujejo.”

51OdlUS V, 132, U-I-339/94, Ur. l. 61/96: “Izpodbijane določbe Odloka prav tako niso skladu s 67. in z 71. členom, ki določata, da le zakon, in ne podzakonski predpis, lahko uredi način pridobivanja in uživanja lastnine, posebne pogoje za uporabo zemljišč ter posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih kot splošni predpis občine ne more določati pogojev, ki bi mimo zakona lastniku omejevali uživanje in rabo njegovega zemljišča.”

52OdlUS IX, 287, U-I-319/96, Ur. l. 2/2001: “Morska priobalna zemljišča mejijo na morje in morsko obalo, ki je del vodnih zemljišč. Narava in namen teh priobalnih zemljišč sta zato posebna. Lastninsko pravico na njih je v skladu z Ustavo določil zakon. Tako določena lastninska pravica pa se ne more uresničevati neodvisno od funkcij lastnine, ki jih določa Ustava in ki glede na naravo stvari nalagajo zakonodajalcu, da določi način njenega uživanja. V tem smislu je treba razumeti 67. člen: opozarjanje na gospodarsko, ekološko in socialno funkcijo lastnine pomeni med drugim tudi, da se lastninska pravica na morskih priobalnih zemljiščih ne more izvajati absolutno in neodvisno od javnih koristi in pravic drugih. Lastniki so dolžni upoštevati pravico vseh do prostega dostopa in gibanja do morja in vodnih zemljišč pod enakimi pogoji, ker to pravico vsem zagotavljajo že citirane določbe Zakona o vodah – ZV, ZVO in ZUreP. Uresničevanje te pravice ne more biti prepuščeno volji posameznika kot lastnika priobalnega zemljišča. Zaradi narave morskih priobalnih zemljišč je treba upoštevati tudi pogoje, ki jih vsebuje 70. člen (javno dobro in naravno bogastvo), zlasti glede ureditve morebitnih posebnih pravic uporabe morja in morske obale. Ker torej ZV ne določa načina uživanja lastninske pravice na obravnavanih priobalnih zemljiščih tako, da bi zagotavljal uresničevanje pravice prostega dostopa in gibanja do morja vsem, in ker ne ureja posebnih pravic uporabe, je v neskladju s 67. in s 70. členom.”

53OdlUS V, 32, U-I-119/94, Ur. l. 24/96. V tej odločbi o Stanovanjskem zakonu je US glede omejevanja pravnega prometa s stanovanjem s predkupno pravico najemnika za nedoločen čas ugotovilo, da ni utemeljeno z razlogi iz 67. člena. Enako je ugotovilo za določbo o prepovedi odpovedi najemnega razmerja iz nekrivdnih razlogov najemnikom, ki so imeli prej stanovanjsko pravico. Glede zapovedi, da mora lastnik po smrti najemnika skleniti najemno pogodbo z zakoncem, izvenzakonskim partnerjem ali ožjim družinskim članom najemnika, navedenim v najemni pogodbi, pa je ugotovilo, da je utemeljena s socialno funkcijo lastnine, saj stanovanje “ni le bistvena sestavina osebnega, temveč tudi družinskega socialnega položaja”. Tudi zakonske določbe o oblikovanju najemnine (omejevanje njene višine) so “eden od ukrepov zagotavljanja socialne funkcije stanovanjskega premoženja” in so zategadelj ustavno dopustne. Ni pa v 67. členu utemeljitve za določbo, po kateri mora lastnik najemniku, ko le-ta izprazni stanovanje, povrniti neamortizirani del vlaganj.

54OdlUS, II, 121, U-I-150/92, Ur. l. 4/94: US je ocenilo, da je obveznost priključitve na plinovod utemeljena s 67. členom. V zadevi OdlUS, IV, 9, U-I-9/92, Ur. l. 18-91-I pa je presodilo, da določba, po kateri je lahko upravnik stanovanjske hiše samo oseba, registrirana za določeno dejavnost, ni utemeljena s 67. členom. V odločbi je zapisano, da “so posegi v zasebno lastnino ustavno dopustni samo toliko, kolikor so nujno potrebni, da se zavaruje javni interes. Ko je njegovo varstvo z določenimi omejitvami doseženo, pa dodatnih omejitev ni mogoče več šteti za ustavno dopustne.” V okvir socialne vezanosti lastnine je US z OdlUS, V, 10, U-I-295/95 z dne 18. 1. 1996 uvrstilo tudi varovanje koristi soseda v lokacijskem postopku.

55OdlUS VII, 243, U-I-243/96 z dne 26. 11. 1998: US je presodilo, da je obvezen odpis terjatev bank upnic poseg v zasebno lastnino po 33. členu, vendar pa le-ta ni nedopusten, ker je primeren za dosego zaželenega ustavno dopustnega cilja, za dosego tega cilja nujen in z njim sorazmeren. Enako je US ugotovilo za zakonsko določitev obveznega plačevanja RTV naročnine (OdlUS VII, 163, U-I-174/94, Ur. l. 37/98).

56OdlUS VIII, 65, U-I-51/95, Ur. l. 14/99. V tej zadevi je US bistveno spremenilo svoje stališče do poseganja v lastninsko svobodo. Postavilo se je namreč na stališče, da določba ZG, po kateri je lastnik dolžan vsakomur dovoliti rekreativno nabiranje plodov, ne pomeni posega v 33. člen, ker da gre zgolj za določanje vsebine pravice do zasebne lastnine po 67. členu, in da test sorazmernosti ni potreben. US je s to kratko argumentacijo pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Sodnik Čebulj v pritrdilnem LM navaja, da se sicer strinja s tem, da določanje načina uživanja lastnine ne pomeni nujno posega v svoboščino iz 33. člena, da pa gre za takšen poseg vselej, kadar se zaradi omejitev lastninskih upravičenj zmanjša vrednost stvari oziroma njen donos ali pa ovira lastnika pri normalni rabi stvari (glej tudi Čebulj).

57Sklep v zadevi »gozdovi« je nepravilen. Pri tem se ne opredeljujem do vprašanja, kakšen rezultat bi dala meritorna presoja. Trdim le, da pobuda ni bila očitno neutemeljena in da bi bil test sorazmernosti potreben. Stališče, izraženo v tem sklepu, dejansko pomeni bianco pooblastilo zakonodajalcu, da poljubno omejuje lastninsko svobodo. S tem, ko se je US izognilo presoji izpodbijane določbe s pomočjo testa sorazmernosti, je izključilo povezavo med 33. in 67. členom, ki jo je poudarjalo v prejšnjih odločbah. Ta povezava se vzpostavi ravno s tehtanjem sorazmernosti med omejitvijo lastninske svobode, ki jo jamči 33. člen, in javnim interesom, ki se izraža kot gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine. Menim, da je navedeni sklep le stranpot v presoji US in da se je potrebno kljub tej odločitvi pri obravnavanju zakonskega urejanja načina uživanja lastnine opreti na prejšnjo presojo, ki temelji na testu sorazmernosti.