Metoda Orehar Ivanc, 2002

22US je doslej odločalo o pravicah iz prve in iz osme alinee, posredno pa tudi o pravici iz šeste alinee 2. tč. komentarja. V OdlUS VIII, 21, U-I-296/94, Ur. l. 14/99 je odgovorilo na vprašanje, ali Ustava dopušča, da so simboli narodnih skupnosti identični simbolom druge države. Izhajajoč iz gramatikalne razlage 64. člena je odločilo, da imajo narodni skupnosti in njuni pripadniki pravico uporabljati take simbole, kot so se oblikovali v zgodovini italijanskega oziroma madžarskega naroda, in to ne glede na njihovo morebitno identičnost s simboli italijanske oziroma madžarske države. Nadalje je odločilo, da se smejo ob uradnih priložnostih – mednje sodijo tudi tiste, v katerih narodni skupnosti nastopata prek svojih samoupravnih narodnih skupnosti kot oseb javnega prava – ti simboli uporabljati le hkrati s simboli RS.

23V OdlUS VII, 26, U-I-283/94, Ur. l. 20/98 je US odločilo, da pravica pripadnikov narodnih skupnosti, dana v zakonodaji, da na volitvah poslancev DZ in na volitvah članov občinskega sveta oddajo dva glasova – enega za izvolitev predstavnika narodne skupnosti in enega za izvolitev ostalih poslancev oziroma članov občinskega sveta, ni v neskladju z Ustavo. Po stališču US je takšna zakonska ureditev celo nujna za uresničitev ustavne pravice do neposrednega zastopstva v predstavniških organih občin in v DZ. Če bi namreč pripadniki narodnih skupnosti imeli le en glas, naj bi bili prisiljeni izbirati med dvema ustavnima pravicama, tj. med splošno volilno pravico in pravico do neposredne zastopanosti, take omejitve teh pravic pa naj Ustava ne bi predvidevala.

24Kot neutemeljen je zavrnilo tudi pomislek pobudnikov, da so določbe občinskega statuta, ki zagotavljajo neposredno zastopanost narodnih skupnosti v svetih krajevnih skupnosti in ki dajejo funkcijo podžupana pripadniku italijanske narodnosti, če je župan Slovenec, v neskladju z načelom enakosti volilne pravice.

25Nadalje je odločilo, da je v nasprotju z Ustavo, ker z zakonom niso opredeljena merila, po katerih komisije samoupravnih narodnih skupnosti odločajo o vpisu volivcev v poseben volilni imenik pripadnikov narodnih skupnosti. V obrazložitvi je navedlo, da pripadnost narodni skupnosti ne more biti zgolj stvar posameznika, iz nje pa ne izhaja jasno, ali so dodatni kriteriji stvar narodnih skupnosti ali stvar zakonodajalca. Da med sodniki o tem ni bilo enotnega mnenja, kažeta pritrdilni LM sodnikov Krivica in Jerovška. Medtem ko Krivic meni, da je zakonska opredelitev kriterijev potrebna zgolj zaradi varstva samih narodnih skupnosti, se je Jerovšek v razpravi zavzemal, da vpis v posebne volilne imenike ni zgolj stvar narodnih skupnosti, ampak da so zakonsko opredeljena merila predvsem v funkciji zagotovitve kontrole glede vpisov.

26V OdlUS VII, 196, U-I-94/96, Ur. l. 77/98 je odločilo, da zakonska določba, ki za območja, kjer živijo pripadniki madžarske narodne skupnosti, kot učna jezika v vrtcih in šolah predpisuje slovenščino in madžarščino, ni v neskladju z Ustavo. Pobudniki so želeli, da bi bilo tudi na območjih, kjer živijo pripadniki madžarske narodne skupnosti, šolstvo organizirano tako, kot je organizirano na območjih, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti, tj. z ustanovitvijo posebnih vrtcev in šol z madžarskim učnim jezikom. Po stališču US bi uresničitev takšnega predloga pomenila dejansko ukinitev dvojezičnega šolstva, to pa bi bilo v nasprotju z Ustavo, ki izrecno narekuje uzakonitev tega instituta.