Ustavnosodna presoja
Tone Jerovšek, 2002
12OdlUS IX, 141, Up-43/96 z dne 30. 5. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cp 1161/95 z dne 15. 11. 1995: »Iz dikcije te ustavne določbe izhaja, da je za njeno implementacijo izrecno potreben zakon, ki določi, na kakšen način se ta pravica uresničuje v različnih življenjskih situacijah in tako podrobnejše določi njeno vsebino. Ustavna dolžnost po ureditvi te materije z zakonom ne pomeni, da bi tak zakon lahko ustavnopravni okvir te pravice poljubno zoževal. To bi bilo možno le, če ta okvir ne bi bil postavljen v Ustavi sami. Zakonodajalec je pri urejanju materije iz 62. člena vezan tudi z načelom enakosti pred zakonom (člen 14). Načelo enakosti pred zakonom pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pravnih subjektov, zavezuje pa tudi zakonodajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri zakonodajnem normiranju. Ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da mora enaka razmerja urejati enako ter različna različno. Določba 1. odst. 14. člena pa varuje pred diskriminacijo: pred neutemeljenim razlikovanjem zgolj zaradi osebnih okoliščin posameznikov (narodnost, rasa, spol, jezik, vera, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazba, družbeni položaj ali katerakoli druga osebna okoliščina). Jezik predstavlja osebno okoliščino iz 1. odst. 14. člena. V primerih, ko je kriterij razlikovanja jezik, gre torej za suspektno klasifikacijo, zaradi česar bi bilo vsako, tudi zakonsko razlikovanje, podvrženo najstrožjemu ustavnosodnemu testu presoje, ki vključuje tudi zahtevo po neizogibnosti (nujnosti) in sorazmernosti v ožjem smislu (proporcionalnosti). Zgolj zaradi svojega jezika namreč nihče ne sme biti zapostavljen ali imeti prednosti. […]
13Zakon, na katerega napotuje 62. člen, mora zato pri ureditvi načina uresničevanja te pravice izhajati iz načela, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina. Istočasno pa mora ta zakon omogočiti vsakomur, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja ustrezno prevajanje na narokih in pri drugih ustnih procesnih dejanjih. Ta člen sam tudi ne zagotavlja pravice do brezplačne pomoči tolmača.«
14OdlUS VII, 196, U-I-94/96, Ur. l. 77/98: »Iz ustavne pritožbe in prilog jasno izhaja, da ne gre za primer, ko bi bila pritožniku odvzeta prostost, zaradi česar bi imel pravico podajati vloge v svojem jeziku. Očitno je tudi, da v postopku ni bil obdolžen kaznivega dejanja. Stranke, ki v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporabljajo katerikoli tuj jezik, ki ni uradni jezik v državi, morajo biti že po načelu enakosti pred zakonom obravnavane enako. Vsako, tudi zakonsko razlikovanje, bi se zato presojalo po strogem testu iz 1. odst. 14. člena. […]
15Dvojezična šola – toliko, kot zahteva obvezno učenje tudi jezika manjšine – prav tako ne pomeni posega v pravico slovenskih otrok do uporabe svojega jezika in pisave.«