Franc Testen, 2002

6Z upoštevanjem navedenih izhodišč je US kot vprašanja, ki jih ne sme urejati zakonodajalec, ker sodijo v polje univerzitetne avtonomije, doslej opredelilo med drugim naslednje zadeve (v odločbah OdlUS VII, 14; OdlUS IV, 52; OdlUS VII, 69, U-I-243/95, Ur. l. 35/98 in U-I-162/97 z dne 14. 6. 2001):

– določanje meril in postopka za izvolitev v nazive;

– določanje morebitne prednosti za nekatere kategorije oziroma nazive pri zasedanju funkcij v organih univerze;

– določanje študijskega režima ter določanje oblik in obdobij preverjanja znanja;

– tehnologijo izvajanja pedagoškega procesa, katerega del so preizkusi znanja;

– določanje pogojev za sprejem v študentske domove;

– urejanje vprašanja, ali in v katerih primerih lahko zaradi posebnih razlogov visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so že dopolnili pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, nadaljujejo z delovnim razmerjem;

– urejanje vprašanja, po katerem predpisu bo urejeno napredovanje pedagoških in znanstvenih delavcev (po Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti – ZRPJZ ali po Zakonu o visokem šolstvu – ZVis);

– določitev pravice do najmanjšega števila opravljanja izpitov (pri tem je US še navedlo, da s sklicevanjem na enakost – 2. odst. 14. člena – posega v avtonomijo ni mogoče upravičiti).

7V zadevi OdlUS VII, 14 je US odločilo še, da je v nasprotju z Ustavo zakonska določba, ki podeljuje avtonomnost tudi članicam univerze: po 58. členu so avtonomne samo univerze, avtonomnost dveh ali več subjektov na istem področju odločanja in delovanja pa vsebuje notranje nasprotje.

8US se nadalje (v OdlUS VII, 69) s stališča avtonomnosti ni zdelo sporno, da je zakon kot kriterij za sestavo univerzitetnega senata določil enakopravno zastopanost znanstvenih in umetniških disciplin ter strokovnih področij. Pač pa je kot področje ustavno zagotovljene avtonomije opredelilo pristojnost univerze, da sama uredi vprašanje, kako bo zagotovila takšno enakopravno zastopanost. V isti odločbi je US odločilo tudi, da mora biti v skladu s 14. členom vsem nosilcem izobraževalnega, umetniškega in znanstveno raziskovalnega dela, ne pa samo rednim profesorjem, zagotovljena enakopravna možnost sodelovanja v najvišjem strokovnem organu: na tej podlagi je razveljavilo ustrezno določbo ZVis in, kot neskladno z Ustavo! tudi določbo (avtonomnega) statuta, ki je to ureditev sprejel. Če povežemo to stališče s stališčem, navedenim v zadnji alinei 1. odst. te točke, pridemo do naslednjega sklepa: določba 1. odst. 14. člena ne upravičuje zakonodajalca, da bi posegal v urejanje vprašanj, ki so glede na svojo naravo v polju avtonomnega urejanja univerze. Pri avtonomnem urejanju teh vprašanj pa je univerza – v okviru pravila, da je avtonomija ne odvezuje od zvestobe Ustavi – vezana tudi na spoštovanje 2. odst. 14. člena.