Ustavnosodna presoja
Metoda Orehar Ivanc, 2002
28US je v odločbi U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001, Ur. l. 101/2001 presodilo ustavnost 3. in 4. odst. 72. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja – ZOFVI. Tretji odstavek 72. člena omenjenega zakona prepoveduje konfesionalno dejavnost v javnih vrtcih in šolah ter v vrtcih in šolah s koncesijo, četrti odstavek pa kot konfesionalno dejavnost opredeljuje verouk ali konfesionalni pouk religije s ciljem vzgajati za to religijo, pouk, pri katerem o vsebinah, učbenikih, izobraževanju učiteljev in primernosti posameznega učitelja za poučevanje odloča verska skupnost, in organizirane religiozne obrede. US je odločilo, da je 3. odst. 72. člena ZOFVI v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na konfesionalno dejavnost v vrtcih in šolah s koncesijo in v obsegu, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, ter DZ naložilo, da ugotovljeno neskladnost z Ustavo odpravi v enem letu od objave odločbe v Uradnem listu RS. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je določba v neskladju z Ustavo v delu, ki prepoveduje konfesionalno dejavnost zunaj opravljanja javne službe (glej tudi komentar k 7. členu).
29US je izhajalo s stališča, da prepoved opravljanja konfesionalne dejavnosti v prostorih vrtcev in šol zunaj opravljanja javne službe posega v svobodo izpovedovanja vere otrok in staršev in v pravico staršev, da svojim otrokom zagotavljajo versko in moralno vzgojo v skladu s svojim prepričanjem (15. in 17. tč.). Na podlagi strogega testa sorazmernosti je ugotovilo: »V tem primeru je zakonodajalec posegel v pozitivni vidik svobode vere (1. odst. 41. člena) in pravico staršev iz 3. odst. 41. člena zaradi varstva negativnega vidika svobode vere drugih otrok in njihovih staršev (2. odst. 41. člena). Za dosego tega cilja je bil poseg v pravico iz 1. odst. 41. člena nujen. Po določbi 2. odst. 41. člena imajo državljani pravico, da se glede verskega prepričanja ne opredelijo, pa tudi, da država prepreči vsakršno prisilno konfrontacijo posameznika s kakršnimkoli verskim prepričanjem. Demokratična država (1. člen) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen) pri izvajanju javne službe in v javnih institucijah dolžna zagotoviti nevtralnost in preprečiti prevlado ene vere oziroma filozofskega prepričanja nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Za dosego tega cilja je ustavno dopustno, da država z zakonom sprejme ukrepe, ki so nujno potrebni za zavarovanje negativnega vidika svobode vere in s tem tudi za uresničitev zapovedi nevtralnosti.
30Prav tako posegu v pozitivni vidik svobode vere ni mogoče odrekati primernosti, ker je z njim mogoče preprečiti prisilno soočenje nevernih oziroma drugače vernih posameznikov z vero, ki ji ne pripadajo. Ta poseg je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, kolikor se nanaša na prepoved konfesionalne dejavnosti v javnih vrtcih in šolah. Te so namreč javne (državne) institucije, financirane s strani države, in kot take v bistvu simboli, ki državo predstavljajo navzven in jo delajo spoznavno posamezniku,[1] zato je legitimno, da je tu načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države najbolj dosledno ter strogo izpeljano. Glede na to, da javni vrtec oziroma javna šola ni manifestacija države samo pri izvajanju svoje dejavnosti izobraževanja in vzgoje (javne službe), temveč tudi kot javni prostor, načelna prepoved konfesionalne dejavnosti ne predstavlja nedopustnega nesorazmeja med pozitivnim vidikom svobode vere in pravic staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim verskim prepričanjem na eni strani in negativnim vidikom svobode vere na drugi strani. Za primer, ko bi bilo izvajanje konfesionalne dejavnosti, ker v lokalni skupnosti zanjo ni drugih primernih prostorov, neizvedljivo, pa je že sam ZOFVI v 5. odst. 72. člena predvidel izjemo od splošne prepovedi konfesionalne dejavnosti v javni šoli in javnih vrtcih. Zakonska ureditev zato v tem delu ni v neskladju z 41. členom Ustave in 9. členom EKČP.
31Ni pa poseg v pozitivno svobodo vere in pravice staršev iz 3. odst. 41. člena sorazmeren v ožjem pomenu besede v delu, v katerem se nanaša na vrtce in šole s koncesijo zunaj opravljanja javne službe. Tu se namreč pridevnik javni ne nanaša na institucijo kot prostor niti se ne nanaša na celotno dejavnost, temveč samo na tisti del dejavnosti, ki ga država financira kot izvajanje javnoveljavnih programov. Načelo demokratičnosti (1. člen), svobode delovanja verskih skupnosti (2. odst. 7. člena), pozitivni vidik svobode vere (1. odst. 41. člena) in pravice staršev do vzgoje svojih otrok v skladu z lastnim verskim prepričanjem (3. odst. 41. člena) državi nalagajo, da dopusti (ne pa vsiljuje, pospešuje, podpira ali celo predpiše za obvezno) konfesionalno dejavnost v prostorih vrtcev in šol s koncesijo zunaj izvajanja javnoveljavnega programa, ki je financiran s sredstvi države. To pa še zlasti, ker obstajajo blažja sredstva za zavarovanje negativnega vidika svobode vesti. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu moramo v konkretnem primeru tehtati varstvo negativnega vidika svobode vere (oziroma svobode vesti) nevernih oziroma drugače verujočih na eni strani ter težo posledic, ki nastaja s posegom v pozitivni vidik svobode vesti in pravic staršev iz 3. odst. 41. člena na drugi strani. Tega sorazmerja, če kar na splošno prepovemo vsakršno konfesionalno dejavnost v vrtcu in šoli s koncesijo, ni. S takšno prepovedjo je namreč zakonodajalec upošteval le negativno versko svobodo, čeprav bi se njeno varstvo, kljub vzpostavitvi določene pozitivne verske svobode in pravic staršev do verske vzgoje svojih otrok, prav tako lahko doseglo z blažjim posegom. Primerjalnopravna teorija, zakonodaja in praksa kot taka blažja sredstva za zagotovitev negativnega vidika svobode vere omenjajo na primer prepoved obveznega obiskovanja verskega pouka; verski pouk je organiziran pred začetkom ali po koncu pouka, tako da lahko učenci, ki se verskega pouka ne želijo udeležiti, nemoteno odidejo domov. Tuji pravni teoretiki tudi opozarjajo, da je z vidika posameznikove negativne svobode vere ustavnopravno sprejemljivejše, da se učenci prijavljajo k verskemu pouku, ne pa da se morajo odjaviti.[2] To pa v konkretnem primeru pomeni, da teža posledic posega v pozitivni vidik svobode vere in pravice staršev iz 3. odst. 41. člena ni sorazmerna potrebi po zavarovanju negativnega vidika svobode vere drugih, ker je tega mogoče uspešno varovati tudi z blažjim sredstvom od tistega, ki ga vsebuje zakonska ureditev. Zato je izpodbijana določba v delu, ki se nanaša na vrtce in šole s koncesijo zunaj opravljanja javne službe, v neskladju z 41. členom.«
32Sodnik Testen se v pritrdilnem LM ne strinja s stališčem, da prepoved konfesionalne dejavnosti v prostorih javnih šol in vrtcev ter šol in vrtcev s koncesijo predstavlja poseg v pravici iz 1. odst. in iz 3. odst. 41. člena. Meni, da ti določbi ne dajeta posameznikom pravice, da od države zahtevajo, naj jim da na razpolago za organizirano izpovedovanje vere in za ustrezno svetovnonazorsko vzgojo otrok katerakoli javna sredstva (prostore in druge zmogljivosti), ki lahko služijo (tudi) v ta namen. Pozitivni vidik te pravice je po njegovem stališču dovolj zaščiten s tem, da država da svoje prostore na razpolago tudi za te namene, kadar v lokalni skupnosti za tako dejavnost ni drugih primernih prostorov, in pa s tem, da s pozitivnimi ukrepi zagotavlja dejanski obstoj zasebnega šolstva. Po mnenju sodnika Testena izpodbijana zakonska prepoved, kolikor se nanaša na opravljanje konfesionalne dejavnosti zunaj in ločeno od izvajanja javne službe, nedopustno posega v pravico verskih skupnosti kot ustanoviteljic šol in vrtcev s koncesijo iz 1., lahko pa tudi iz 3. odst. 41. člena. Poleg tega meni, da je merilo za presojo dopustnosti sporne prepovedi tako glede javnih šol in vrtcev kot glede šol in vrtcev s koncesijo lahko le 2. odst. 41. člena, ne pa tudi načelo ločitve države in verskih skupnosti v pomenu, kakršnega mu daje večinsko mnenje, tj. da so prostori javnih šol in vrtcev manifestacija države, ki državo predstavljajo kot simbol.
33V odločbi U-I-68/98 je US opredelilo vsebino pravic iz 1. odst. 41. člena. Navedlo je: »Iz svobode vere (1. odst. 41. člena Ustave[3] in 9. člen EKČP[4]) tudi za posameznika izhajajo tri podpravice: pravica pripadati katerikoli veri, pravica spremeniti vero in pravica ne imeti vere.[5] Svoboda vere posamezniku zagotavlja, da svojo vero prosto izpoveduje sam ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, s poukom, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov,[6] kar tuja pravna teorija imenuje tudi pozitivna svoboda vere.[7] Po drugi strani je posamezniku na podlagi svobode vere zagotovljena tudi pravica ne izpovedati svoje vere (torej tudi, če jo posameznik ima), kar tuja pravna teorija imenuje negativna svoboda vere.[8] Prav negativna svoboda vere državi prepoveduje siliti drugače verne ali neverne v določeno vero ali določene verske vsebine predpisati kot obvezne za vse učence. Negativna verska svoboda tako državi nalaga tudi dolžnost, da pri pouku v javni oziroma državni šoli prepreči prevlado ene vere nad drugo (tudi, če je ta druga vera v konkretnem primeru v manjšini – varstvo človekovih pravic naj bi bilo enako za vse, še posebno za manjšine[9]).[10] V primerjalnem šolskem pravu so zato prepovedana dejanska, posredno učinkujoča ravnanja, ki za posameznika predstavljajo prisilo glede svobode (ne)izražanja vere oziroma svetovnega nazora (na primer s strani javne šole v učilnice nameščeni panoji z desetimi božjimi zapovedmi[11] ali s strani državne obvezne šole v učilnice nameščeni križi in razpela[12] ali molitve in blagoslavljanje na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah[13]).«
[1] O spoznavnosti države posamezniku pri Novak B., ZZR, LIX, 1999, s. 250.
[2] O tem Heckel A., Avenarious H., Schulrechtskunde. Neuwied, Darmstadt 1986, s. 358; pri nas tudi B. Novak, 1998, s. 185–186.
[3] Člen 41 Ustave ima naslov svoboda vesti, njegov prvi odstavek pa se glasi: ˝Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.˝
[4] Določba 9. člena EKČP ima naslov svoboda mišljenja, vesti in veroizpovedi in se glasi:
˝(1) Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih.
(2) Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in če je to nujno v demokratični družbi zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.”
[5] Macdonald, Matscher, Petzold (ur.), 1993, s. 452.
[6] Glej 1. odst. 9. člena EKČP in 18. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.
[7] Müller-Volbeler J., Positive und negative Religionsfreiheit. JZ 20/1995, s. 998.
[8] Ibidem.
[9] BVerfG, sodba z dne 16. 5. 1995 – 1BvR 1087/91 v BVefGE 93, 1.
[10] Hufen F., Privatschulgarantie als verfassungsrechtliche Konkretisierung von Elternrechten. JUS 9/91, s. 788; Novak B., Verska ikonografija v javni instituciji – Meje svobode vesti v sodobni državi. ZZR, LIX. 1999, s. 254.
[11] Stone v. Graham, 449 U. S. 39 (1980).
[12] BVerfG, sodba z dne 16. 5. 1995 – 1BvR 1087/91 v BVerfGE 93, 1. Evidenčni stavek k tej sodbi se glasi: ˝Die Anbringung eines Kreuzes oder Kruzifixes in den Unterrichtsräume einer staatlichen Pflichtschule, die keine Bekenntnisschule ist, verstößt gegen Art. 4 Abs. 1 GG (Namestitev križev ali razpel v učilnice državne obvezne šole, ki ni svetovnonazorska šola, nasprotuje prvemu odstavku 4. člena Ustave; ta člen Ustave govori o svobodi vesti)˝. Glej tudi odlomke iz sodbe kot na primer: ˝Die Vefassungsbeschwerde betrifft die Anbringung von Kreuzen oder Kruzifixen in Schulräumen (ustavna pritožba zadeva namestitev križev in razpel v šolske prostore)˝; ˝Zusammen mit dem allgemeinen Schulpflicht führen Kreuze in Unterrichtsräumen dazu, daß die Schüler während des Unterrichts von Staats wegen und ohne Ausweichsmöglichkeit mit diesem Symbol konfrontiert sind und gezwungen werden ˝unter dem Kreuz˝ zu lernen (Skupaj s splošno šolsko obveznostjo vodijo križi v učilnicah do tega, da so šolarji s temi simboli med poukom s strani države konfrontirani, ne da bi se jim lahko izognili, in da so s strani države prisiljeni ‘učiti se pod križem’)˝;
[13] Lee v. Weisman, 505 U.S. 577 (1992).