Franc Testen, 2002

6US se je z vprašanjem področja varovanja – zlasti pravice do odgovora in samo posredno tudi pravice do popravka – najobširneje ukvarjalo v zadevi OdlUS VI, 181, Up-20/93 z dne 19.6.1997). V navedeni odločbi je pravico do odgovora na objavljeno informacijo interpretiralo “ob upoštevanju načina in okoliščin nastanka te ustavne določbe” (tč. 20 obrazložitve). Pri tem se je naslonilo na 209. člen Ustave SRS (2. odst. 209. člena: Občani imajo pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja) in na 73. člen Zakona o javnem obveščanju – ZJO (Ur. l. SRS 2/86 in 42/89) in navedlo, da je […] treba predpostavljati, da so pri oblikovanju ustavnega besedila o tej ustavni pravici (do odgovora) na ustavodajalca vplivale tudi dotedanje oziroma takrat veljavne predstave o tem, kaj pravica do odgovora sploh je – te predstave pa so bile izražene v takrat veljavni zakonodaji, torej v določbah 73. člena ZJO. Takšno metodo razlage ustavne določbe je US utemeljilo tudi primerjalnopravno z navedbo stališča iz nemške teorije (tč. 27 obrazložitve): “Zakonska nadgradnja neke ustavne pravice ne uživa ustavnega ranga temeljne pravice. Toda to ne velja, kadar ustava sama potrdi (utrdi) predustavno zakonsko pravo, tako da ga recipira (prevzame) preko svojih pojmov in se torej identificira z vsebino zakonske ureditve. Taka zakonska ureditev tu ni več predpostavka, ampak vsebina ustavne ureditve. Kolikor je zakonska ureditev nujna predpostavka za uresničljivost temeljne pravice, je zakonodajalec tudi ne more razveljaviti brez ustreznega nadomestila.”

7In kaj je imel v mislih ustavodajalec, ko je prevzel v Ustavo dotlej le zakonsko – z ZJO urejeno – pravico do odgovora? US v navedeni odločbi najprej ugotavlja, da je ZJO v določbah o odgovoru urejal razmerje javnega glasila kot institucije do javnosti – do naslovnikov in jim zagotavljal, da tudi sami lahko zahtevajo od javnega glasila, da objavi njihovo mnenje, obvestilo, odgovor ali popravek (15. točka obrazložitve). Nadalje, da je zakon glede objavljanja odgovorov določil drugačne kriterije kot glede objave informacij in mnenj: objava odgovora predpostavlja, da je bila določena informacija že objavljena (13. točka obrazložitve). In končno, da je s takšno metodo interpretacije možno priti do ugotovitve, da ustavna pravica do odgovora nujno že sama vsebuje – poleg običajne vsebine, ki jo je mogoče pripisati pojmu “odgovor na objavljeno informacijo” – tudi pojmovno razmejitev nasproti pravici do popravka. Pogoj za uveljavljanje slednje je namreč prizadetost osebnih in zasebnih interesov, kar pa ni hkrati tudi pogoj za uveljavljanje pravice do odgovora, ki jo Ustava posameznikom torej daje zaradi varstva javnih, ne zasebnih interesov (npr. interesa po objektivnem, pravočasnem in nepristranskem obveščanju javnosti). Iz nadaljevanja obrazložitve pa potem izhaja še, da je ustavno bistvo pravice do odgovora ravno v tem, da je ta nekaj drugega kot pravica do popravka na podlagi osebne prizadetosti (tč. 20 in 21 obrazložitve). Potem, ko je US na ta način opredelilo, kakšne iz ZJO izhajajoče predstave so vodile ustavodajalca pri oblikovanju besedila o tej ustavni pravici, pa sklene, da to seveda ne pomeni, da novi zakon ne bi mogel pravice do odgovora opredeliti tudi delno ali v celoti drugače kot nekdanji ZJO, gotovo pa smisla pravice do odgovora kot posebne ustavne pravice ne bi smel praktično izničiti s tem, da jo je povsem izenačil s pravico do popravka. S tem je US pomembno skrčilo domet metode interpretacije v primerih, kadar ustavodajalec potrdi predustavno zakonsko pravo, tako da ga recipira preko svojih pojmov.

8Odločitev je bila sprejeta s šestimi glasovi proti trem. Sodniki, ki so glasovali proti, niso napisali ločenih mnenj, najverjetneje je bil eden glavnih razlogov, ki je onemogočal soglasje, ta, da se vsebina pravic, kot jo je razložilo US, preveč oddaljuje od besednega pomena pojmov popravek in odgovor.