Lovro Šturm, 2002

10OdlUS II, 113, U-I-66/93, Ur. l. 1/94. Po stališču US gre za kršitev pravice do osebnega dostojanstva in pravice do socialne varnosti, če bi bil obsojencu, razen obveznega prihranka, za izvršbo odvzet prav ves denar; tudi obsojencu je treba pustiti »neki znesek, s katerim lahko prosto razpolaga za zadovoljevanje tistih svojih potreb, katerih zadovoljevanje mu omogoča človeka vredno življenje«.

11OdlUS IV, 116, U-I-266/95, Ur. l. 69/95. US je ugotovilo neskladnost z Ustavo zahteve za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma “državljani po 40. členu“, po kateri naj bi bilo odvzeto državljanstvo vsem osebam, ki so ga pridobile na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu RS – ZDRS. Ta odločba US je pomembna tudi zato, ker vzpostavlja neposredno zvezo med načelom pravne varnosti, kot izvedenim načelom pravne države (2. člen), in pravico do varnosti (34. člen): “Osebe, ki so pridobile državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS, so se zanesle na svoj državljanski status. Pravna država pa mora varovati človekove pravice in v pravni državi mora vsakdo uživati pravico do varnosti – torej tudi do pravne varnosti. Če se posameznik ne more zanesti na trajnost na zakonit način pridobljenih pravic, za katere mu je zakonodajalec sprva dal vedeti, da so trajne narave, potem se ne more čutiti varnega pred arbitrarnimi posegi države v pridobljene pravice. Tudi to pa je pomen človekove pravice do varnosti po 34. členu.”

12OdlUS V, 40, U-I-18/93, Ur. l. 25/96: Ta odločba US je pomembna zato, ker vzpostavlja neposredno zvezo med pravico do varnosti (34. člen) in varstvom premoženja v okviru ustavne pravice do varstva zasebne lastnine (33. člen). “54. To ustavno normo, ki z izjemno dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, je treba hkrati razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje ustavne pravice drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 34. člen. Preozka razlaga pojma “varnost ljudi” iz 20. člena bi lahko povzročila preozko razlago pojma “varnost vsakogar” iz 34. člena, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Iz vsebine pojma “varnost ljudi” iz 20. člena tako tudi ni mogoče vnaprej in pavšalno izključiti na primer premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena.”

13OdlUS VI, 158, U-I-25/95, Ur. l. 5/98. US je razveljavilo (z odložnim rokom) 150. do 156. člen ZKP. “32. Posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami imajo določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (od 34. do 38. člena) in ki prepovedujejo vsem – na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom – poseganje v naštete pravice. V skladu z načelom, da je tu prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, je po Ustavi prepovedan vsak poseg v naštete pravice, razen tistih, ki so izrecno dovoljeni. Pravica do zasebnosti se za posameznika lahko konča samo takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih.«

14OdlUS VI, 183, Up-183/97 z dne 10. 7. 1997 (sklep Vrhovnega sodišča – odprava in način izvršitve odločitve US). “24. Povsem nesporno pa je, da pa se s preprečevanjem opravljanja dela posega v ustavno pravico iz 34. člena, v tem primeru v pravico delavca do osebnega dostojanstva, ter v pravico iz 35. člena, torej v nedotakljivost delavčeve duševne celovitosti in njegovih osebnih pravic. Z ugotovljenim nezakonitim ravnanjem se omejuje možnost razvoja delavčevih sposobnosti, kar pomeni nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice. Možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa, položaja oziroma ugleda v delovnem in življenskem okolju so ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljivi elementi, ki opredeljujejo dostojanstvo in osebnost vsakega posameznika.”

15OdlUS VI, 183, Up-183/97 z dne 10. 7. 1997. US je odpravilo sklep Vrhovnega sodišča in načelnici upravne enote prepovedalo, da bi pritožnici še naprej preprečevala opravljati njene dotedanje delovne naloge, ki jih pritožnica opravlja do dokončne odločitve Vlade. Po stališču US (tč. 24) je povsem nesporno, »da se s preprečevanjem opravljanja dela posega v ustavno pravico iz 34. člena, v tem primeru v pravico delavca do osebnega dostojanstva, ter v pravico iz 35. člena, torej v nedotakljivost delavčeve duševne celovitosti in njegovih osebnih pravic. Z ugotovljenim nezakonitim ravnanjem se omejuje možnost razvoja delavčevih sposobnosti, kar pomeni nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice. Možnost poklicnega in osebnega razvoja, vključno z doseganjem in razvojem statusa, položaja oz. ugleda v delovnem in življenjskem okolju so ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljivi elementi, ki opredeljujejo dostojanstvo in osebnost vsakega posameznika.«

16Doktrinarno pomembno je tudi stališče US (25. tč.), da je prepoved »ponižujočega ravnanja« zunaj represivnih postopkov smiselno zajeta že v pravici do osebnega dostojanstva iz 34. člena.

17OdlUS VII, 233, Up-7/98 z dne 30. 9. 1998: “Določbe o odvzemu lovske puške in streliva, če to zahtevajo razlogi splošne varnosti, predstavljajo ukrep v okviru zakonodajalčevega nadzora nad uporabo orožja. Zakonodajalec je v pravico do zasebne lastnine (33. člen) posegel zato, da bi zagotovil spoštovanje pravice do varnosti iz 34. člena. Po ustaljeni ustavnosodni presoji, ki temelji na določbi 3. odst. 15. člena, je poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine dopusten le, če je za varstvo pravic drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice (tako npr. v. U-I-139/94 z dne 30. 1. 1997 – OdlUS VI, 9, Ur. l. 10/97; prim. U-I-60/98, Ur. l. 56/98 – OdlUS VI, 9). Tudi organ, ki odloča v posamičnem primeru, mora zato tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo. Da bo pristojni organ lahko presojal tehtnost razlogov splošne varnosti, mora najprej opredeliti vsebino pojma “splošna varnost“. Ugotoviti mora, zakaj je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se odvzamejo, in kako široke omejitve je postavil. Na podlagi tega mora v konkretnem primeru presoditi, ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bilo orožje v rokah osebe, ki se ji odvzema, in ali se je z odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti. Svoj sklep mora utemeljiti na dokazanih konkretnih (ne pavšalnih) okoliščinah, glede katerih je bila prizadeti osebi v postopku dana možnost, da se izjavi.”

18OdlUS VIII, 174, U-I-226/95, Ur. l. 60/99: “10. Temelj in mejo ustavnega varstva časti predstavljata določbi 34. in 35. člena. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami. V tem pa je tudi del vsebine kazenskopravnega varstva časti in dobrega imena. Kazenskopravna teorija razume s pojmom čast skupek moralnih kvalitet v najširšem smislu, ki jih ima posameznik kot član družbe oziroma določene družbene skupine (Šorli, s. 17). Pri tem sta posameznikova zavest o lastni vrednosti in njegovo mnenje o samem sebi varovana posredno, to je toliko, kolikor mu tako vrednost priznavajo drugi. Ta tako imenovana objektivna čast pa obsega tiste vrednosti, ki so potrebne, da človek lahko izpolnjuje svoje bistvene, specifično človeške in življenjske dolžnosti, ter tiste lastnosti in sposobnosti, ki mu omogočajo, da lahko te dolžnosti izpolnjuje (Munda, s. 73). Če je z določbami KZ o varstvu časti in dobrega imena varovana posameznikova pravica, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti, sta s tem zagotovljeni tudi pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo osebnostnih pravic.”