Janez Čebulj, 2002

11OdlUS I, 30, U-I-90/91 z dne 7. 5. 1992: “Ustava določa, da se tujcem na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej (3. odst. 32. člena). Na tej ustavni podlagi zakon o tujcih taksativno določa razloge, zaradi katerih se tujcu ne dovoli vstopa v državo, oziroma se mu ne izda vizuma ali dovoljenja za vstop (10. člen), ter pooblašča organ, pristojen za kontrolo prehajanja čez državno mejo, da lahko tujcu iz teh razlogov ustno zavrne izdajo vizuma, izreče prepoved vstopa ali kljub veljavnemu vizumu ne dovoli vstopa v državo (1. odst. 12. člena). Predmet pobude je le določba 2. odst. 12. člena zakona, po kateri se takšna odločitev organa označi v potnem listu. Po določbah Pravilnika o načinu izvajanja zakona o tujcih (Ur. l. 19/91) se vizum izda na posebnem obrazcu in se v obliki štampiljke odtisne v potno listino (3. odst. 3.člena), pristojni organ pa razveljavi vizum oziroma dovoljenje tako, da čez vizum odtisne štampiljko ‘RAZVELJAVLJENO – ANNULE’ (2. člen Pravilnika in Priloga št. 2 k Pravilniku).”

12OdlUS I, 77, U-I-70/92, Ur. l. 55/92: “Tako razlogovanje je posebej utemeljeno v povezavi 14. člena z 32. členom, ki zagotavlja svobodo gibanja. Po tej določbi ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Ne gre le za svobodo gibanja znotraj RS. Iz take ustavne določbe ne more izhajati možnost države, da bi državljanu v času bivanja izven RS odrekala kakršnokoli z Ustavo zagotovljeno pravico ali svoboščino. Omejitev svobode gibanja je po 2. odst. 32. člena možna le, če je potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države, kar pa mora biti opredeljeno v zakonu.”

13OdlUS VIII, 22, U-I-284/94 z dne 24. 6. 1998: “8. Tujec z začasnim ali stalnim dovoljenjem za prebivanje se lahko prosto giblje na ozemlju države in si prosto izbere prebivališče. Tujec lahko v času veljavnega dovoljenja za prebivanje zapusti državo in se vanjo tudi vrne. Izpodbijani določbi v ničemer ne posegata v pravico do svobode gibanja, določeno v 1. odst. 32. člena. Za določitev pogojev za pridobitev dovoljenja za začasno in stalno prebivanje pa je imel zakonodajalec izrecno pooblastilo v 3. odst. 32. člena, ki določa, da se tujcem na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej. Ko se tujec na podlagi dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje oziroma potrdila o vloženi prošnji za začasno prebivanje (3. odst. 13. člena) nahaja v državi, njegovega prostega gibanja in izbire prebivališča, odhajanja iz države in vračanja v državo praviloma ni dopustno omejevati. To mu zagotavlja 1. odst. 32. člena, ki pravi, da se lahko vsakdo, ne samo državljan RS, prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Izjemo določa 22. člen ZTuj, ki dovoljuje, da Vlada z odlokom omeji ali prepove gibanje na določenem območju ali prepove stalno ali začasno prebivanje v določenih krajih iz razlogov javnega reda.”