Boštjan M. Zupančič, 2002

14OdlUS VI, 60, U-I-92/97, Ur. l. 29/97. US je leta 1997 zapisalo v sklepu razmerje med 31. členom in 27. členom (presumpcija nedolžnosti): “6. Člen 31 določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Ustavna pravica prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ima dva bistvena vidika. Eden je v tem, da posameznik ne more biti ponovno obsojen za kaznivo dejanje, za katero je bil že obsojen s pravnomočno sodbo sodišča. Drugi je v tem, da na podlagi te pravice domneva nedolžnosti, ki po določbi 27. člena velja v kazenskem postopku za vsakogar, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo, preraste v primerih pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne in pravnomočne zavrnilne sodbe v neizpodbojno domnevo. Ta učinkuje absolutno, ker celo v primeru pravnomočne oprostilne sodbe zaradi nedokazanosti dejanja zoper posameznika, tudi če bi se kasneje našli novi dokazi, ni mogoče izvesti ponovnega sojenja. Sprememba pravnomočne sodbe v delu o kazni na podlagi izrednega pravnega sredstva pa ne predstavlja novega sojenja zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil posameznik v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo že obsojen.”