Ustavnosodna presoja
Boštjan M. Zupančič, 2002
67OdlUS VI, 165, U-I-289/95, Ur. l. 5/98. US je leta 1997 omenilo odnos pravic iz 29. člena do pravic iz drugih členov Ustave: “6. Člen 29 zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (sklep US št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996 – OdlUS, V, 201; odločba US št. U-I-18/93, Ur. l. 25/96 – OdlUS V, 40), kar pomeni, da le primeroma našteva posamezne pravice. Njihov krog je mogoče zaključiti šele ob upoštevanju 1) tega, da določene pravice izhajajo še iz 22., 23. ter zlasti še 27. in 28. člena, ter 2) tretjega in petega odstavka 15. člena. Po določbi 3. odst. 15. člena so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Po 5. odst. cit. člena pa nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Člen 29 ponovno že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alinea 29. člena) je, da je posameznik seznanjen z obtožbo – to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Ta predpostavka predstavlja sestavni del pravice iz prve alinee 29. člena, ki jo EKČP varuje posebej in izrecno v določbi točke a) 3. odst. 6. člena.”
68V zvezi z 2. alineo 29. člena je v isti odločbi (OdlUS VI, 165) sprejelo naslednje stališče: “11. Sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje, kakor izhaja iz zgoraj navedenih ustavnih določb, posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila ne daje obdolžencu samo možnosti, da bo lahko vnaprej pripravil obrambo, ampak zagotavlja tudi, da obdolženi zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.”
69OdlUS VI, 179, Up-143/97 z dne 19. 6. 1997. Nekoliko obširneje se je o pomenu druge alinee 29. člena opredelilo US leta 1997: “7. Po določbi druge alinee 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da se brani sam ali z zagovornikom. Pravica do obrambe z zagovornikom in ne le pravica obdolženca, da se brani, je s tem po Ustavi razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic, strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku zato, da mu zagotovi uresničevanje drugih ustavnih pravic, na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč.
708. Ustavno pravico do materialne in formalne obrambe kot temeljno pravico obdolženca povzema ZKP med temeljnimi načeli kazenskega postopka v 12. členu. Onemogočanje materialne ali formalne obrambe pomeni relativno kršitev določb kazenskega postopka, v določenih primerih celo absolutno kršitev, v posameznih, z zakonom določenih primerih, pa je izrecno določeno, da se sodba na dokaze, pridobljene na način, ki ne upošteva zakonsko določenih pravic obrambe, ne sme opirati. Takšen primer je tudi zaslišanje obdolženca brez zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe: če je bilo ravnano proti določbam, ki predpisujejo takšno obrambo, ni mogoče opreti sodne odločbe na obdolženčevo izpovedbo (10. odst. 227. člena ZKP).”
71OdlUS VII, 249, Up-101/96 z dne 1. 10. 1998. O zaupnosti stika med osebo, ki ji je odvzeta prostost, in njenim zagovornikom, je US zapisalo: “Pritožnik ima prav, da tudi osebi, ki je pridržana – in ne le osebi, ki je priprta –, Ustava zagotavlja pravico, da prosto in brez nadzorstva komunicira z zagovornikom. Ustava namreč ne razlikuje med pridržanjem, s čimer ZKP označuje kratkotrajen odvzem prostosti s strani policije (157. člen), in med priporom, to je odvzemom prostosti po odločbi sodišča (201. člen ZKP). Ustavodajalec je uporabil en izraz, to je odvzem prostosti. Ustava tudi ne razlikuje med funkcijo zagovornika v času, ko je nekomu odvzeta prostost, pa zoper njega še ni uveden kazenski postopek, in funkcijo zagovornika v kazenskem postopku. V obeh primerih govori o zagovorniku. Njegovo nalogo je ustavodajalec sicer opisal na dva načina. V prvem primeru daje prizadeti osebi pravno pomoč, v drugem pa ji pomaga pri obrambi (3. odst. 19. člena in 2. alinea 29. člena). Vendar v nobenem primeru ne gre zgolj za nadzor nad zakonitostjo dela policije. Že gramatikalna razlaga besedne zveze “pravna pomoč zagovornika” pove, da gre za pomoč pravnega strokovnjaka laiku v situaciji, v kateri se je znašel. Naloga zagovornika je torej, da osebi, ki ji je odvzeta prostost, svetuje, kaj naj stori, da jo bodo izpustili. Argumento a maiori ad minus je vključen tudi posvet o tem, ali naj prizadeta oseba uporabi pravico do molka ali pa naj odgovarja na vprašanja in na kakšen način se bo branila zoper očitke, ki so bili temelj za odvzem prostosti. Funkcija zagovornika torej ni omejena na pasivno opazovanje, ampak terja njegovo aktivno ravnanje.
726. Pravica do zaupnega stika je bistven sestavni del pravice do zagovornika. Nobene izmed svojih nalog zagovornik ne more dobro opraviti, če mu oseba, ki ji je odvzeta prostost, ne more brez zadržkov predstaviti, za kaj gre in kako z njo ravnajo. Navzočnost policista pri pogovoru med osebo, ki ji je odvzeta prostost, in njenim zagovornikom je že sama po sebi lahko tak zadržek in zato omejitev pravice, ki je Ustava – vsaj na splošno – ne predvideva.”
73OdlUS IV, 128, Up-13/94 z dne 8. 6. 1995. O tretji alinei 29. člena je US leta 1995 omenilo: “7. Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče v kazenskem postopku samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene resnica, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (2. odst. 292. člena (starega) ZKP-1977, 2. odst. 299. člena ZKP). Vendar pa prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme pomeniti nespoštovanja obdolženčevih ustavnih pravic. Glede na določbo 1. odst. 15. člena so namreč sodišča dolžna ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah uporabljati neposredno. Ena od pravic, ki jih obdolžencu zagotavlja Ustava, je tudi pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena). Sodišče je dolžno ugoditi dokaznim predlogom obdolženca, ki naj bi po njegovih sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava v določeni zadevi.
748. Eno takšnih dejstev je tudi obdolženčeva prištevnost.”