Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

11Up-649/05 z dne 21. 12. 2005: »3. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS US preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2., 125. in 158. člen, saj te ustavne določbe neposredno ne urejajo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.« Enako v Up-231/99 z dne 17. 6. 2002: »5. US izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. To z drugimi besedami povedano pomeni, da v postopku ustavne pritožbe ni mogoče uveljavljati kršitve temeljnih načel, na katera se pritožnica med drugim sklicuje (2. in 158. člen).«

12Vrhovno sodišče naj bi po ustavni pritožbi v zadevi SklUS, Up-231/99 z dne 17. 6. 2002 kršilo načela enakosti in pravnomočnosti s tem, ko je spremenilo odločitev nižjih sodišč, toda (7. točka obrazložitve): »S tem, ko je Vrhovno sodišče ocenilo, da zapis v prvem članku ni objektivno žaljiv, ni šlo izven okvira tega pravnega standarda, pač pa mu je določilo drugačno vsebino, kot sta to storili prvo in drugostopenjsko sodišče. Na ta način Vrhovno sodišče ni poseglo v dejansko stanje, pač pa je nespremenjeno dejansko stanje (vsebina spornega članka je bila nesporna) drugače subsumiralo pod zakonsko normo. To je Vrhovno sodišče smelo napraviti v okviru presoje uporabe materialnega prava na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 395. člena ZPP (Ur. l. SFRJ 4/77, enako sedaj veljavni ZPP v prvem odstavku 380. člena).«

13U-I-101/08 z dne 19. 11. 2009 (3. točka obrazložitve): »Po stališču US je obvezna razlaga, ne glede na njen kasnejši sprejem, del predpisa od njegove uveljavitve (tako OdlUS VIII, 226, U-I-361/96 z dne 21. 10. 1999). To pomeni, da bi morali upravni organi in sodišča predpis ves čas razlagati tako, kot izhaja iz obvezne razlage. Ne pomeni pa, da se lahko v pravnomočno odločbo, izdano na podlagi obvezne razlage, posega zunaj sistema pravnih sredstev, kot jih določa 158. člen. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče po 158. členu odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Sprejem obvezne razlage predpisa pa ne more biti razlog za uporabo izrednih pravnih sredstev, kot jih urejajo procesni zakoni.«

14Up-619/02, Ur. l. 69/2004 (evidenčni stavek, več v 5. in 10. točki obrazložitve): »Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na US pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo prvi odstavek 8. člena ZST, to pomeni, da odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma glede domneve, da se pritožba šteje za umaknjeno, ne more temeljiti na tem, da pritožnik sodne takse ni plačal pravočasno. Prav tako na teh razlogih ne more temeljiti odločitev pritožbenega sodišča. US je torej ustavni pritožbi ugodilo že zaradi tega, ker so bile izpodbijane sodne odločbe izdane na podlagi neustavnega predpisa.«

15OdlUS XI, 287, Up-138/02, Ur. l. 3/2003 (evidenčni stavek, več v 5. in 6. točki obrazložitve): »Pritožnici je bila z izpodbijanima sodbama glede na kmečko starostno pokojnino kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu, saj sta sodišči svoje stališče oprli na z Ustavo neskladno določbo Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane. Čeprav sta sodbi postali pravnomočni, še preden je US z odločbo št. U-I-178/02 ugotovilo, da je prva alineja prve točke navedenega splošnega akta v neskladju z Ustavo, učinkuje ugotovitev neustavnosti zaradi izpolnjenih pogojev tudi na odločitev o pritožničini ustavni pritožbi. Ker je razveljavilo določbo splošnega akta, na kateri sta temeljili razveljavljeni sodbi, in je bilo v spisu dovolj podatkov, je US o zadevi odločilo samo.«

16Up-3871/07, U-I-80/09, Ur. l. 88/2009 (evidenčni stavek in izrek): »Nastop pravnomočnosti pomembno vpliva na pravice obdolženca v kazenskem postopku, tudi na človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zakon o kazenskem postopku veže na pravnomočnost najpomembnejše trenutke in faze kazenskega postopka ter posledice, ki za posameznika izhajajo iz kazenskega postopka. To velja tako za tiste, ki za posameznika izhajajo iz obsodilne sodbe, kot za upravičeno pričakovanje posameznika, da je s potekom določenega časa nastopil pravni mir in da je prenehalo upravičenje države do kazenskega pregona. Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je obravnavana zadeva razsojena stvar. Zato je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe, v neskladju z 2. členom. Glede na ugotovljeno protiustavnost zakona z 2. členom in glede na način izvršitve, določen v tej odločbi, ter glede na kriterije, ki jih je US že sprejelo v odločbi Up-762/03, je s stališčem v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča kršen 22. člen. Zato je US sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo. ZKP je v neskladju z Ustavo. DZ mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS. Do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.«

Kajti, kot je US izpostavilo v 18., 21., 22. in 24. točki obrazložitve: »Čas pravnomočnosti sodbe je torej pomemben zaradi ugotavljanja, ali gre za že razsojeno stvar (res iudicata) oziroma za primer iz 31. člena (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), s pravnomočnostjo sodbe je ovržena domneva nedolžnosti (3. člen ZKP), s pravnomočnostjo oprostilne in zavrnilne sodbe prenehajo vse morebitne omejitve pravic obdolženca, ki so nastale z uvedbo kazenskega postopka. Od dneva pravnomočnosti obsodilne sodbe učinkujejo pravne posledice obsodbe (101. člen KZ in prvi odstavek 80. člena KZ-1) ter začne teči zastaralni rok za izvršitev kazenskih sankcij (114. in 115. člen KZ oziroma 94. člen KZ-1). Pravnomočnost sodbe je tudi sicer pogoj za njeno izvršljivost, čeprav sodba s trenutkom pravnomočnosti še ne postane tudi izvršljiva (drugi odstavek 129. člena ZKP), na čas pravnomočnosti je lahko vezana tudi uporaba posameznega zakona (npr. o amnestiji) ali možnost uporabe izrednih pravnih sredstev (559. in 560. člen ZKP) … Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je obravnavana zadeva razsojena stvar … V zvezi s kazenskim pregonom, zlasti z njegovim končanjem, je treba upoštevati še drugo navezno okoliščino: vsebino in vidike načela omejenosti represije kot enega izmed temeljnih načel kazenskega prava. Pomemben je zlasti tisti vidik načela omejenosti represije, ki določa časovno odmerjenost učinkov kaznovanja. Upravičenje države do kaznovanja nastane s storitvijo kaznivega dejanja, zato je to upravičenje prek zastaranja tudi omejeno s potekom časa od storitve kaznivega dejanja. KZ in KZ-1 tako omejitev izrecno določata. Čas, ki ga ima država na voljo za kazenski pregon, je razen v primerih taksativno naštetih, najhujših kaznivih dejanj, ki so nezastarljiva, omejen … Spoštovanje slednjega je namreč eden od kriterijev za oceno, ali je zoper posameznika tekel pošten postopek tudi v smislu “fair trial”, kot ga opredeljuje 6. člen EKČP).«

17Sodnik Deisinger (s pridružitvijo sodnika Petriča) je podal v zadevi odklonilno ločeno mnenje, češ da je vprašanje nastopa pravnomočnosti dokončno rešeno v prvem odstavku 129. člena v povezavi s 398. členom ZKP in po razlagalnih metodah (jezikovna, logična, sistematična, primerjalna, zgodovinska, teleološka in racionalna) ter ustaljeni sodni praksi in teoriji (Zobec, Horvat, Bele, Fišer) ter primerjalnopravni ureditvi (Avstrija, Francija, Nemčija …), tako da je zakon jasen. To pomeni, da je datum seje pritožbenega senata kot čas nastopa pravnomočnosti sodbe edina mogoča razlaga ZKP. Zato tudi meni, da je čas pravnomočnosti z zakonsko ureditvijo, kot je dosedanja, ki jo sprejemata tako teorija kot praksa, bistveno večje jamstvo za pošten postopek, kot pa rešitev iz 3. točke odločbe. Odločitev o podaljšanju nastopa pravnomočnosti je torej pravno neutemeljena, lahko nastanejo različne protiustavne posledice (22. točka mnenja): »Določitev pravnomočnosti bo izvzeta iz odločitve sodne veje oblasti, ki jo predstavljajo sodniki. Prenesena bo na sodno osebje in delavce pošte, kar bo povzročilo protiustavno stanje. Vsem obsojencem se podaljša rok za izvršitev kazni, tako da se posameznim obsojencem lahko izrečena kazen začne izvrševati v podaljšanem zastaralnem roku, zato je podana možnost nastanka protiustavnega stanja.«