Ustavnosodna presoja
Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011
19OdlUS XVII, 42, U-I-98/07, Ur. l. 65/08 (14. in 22. točka): »Ker stranka lahko v tožbi uveljavlja vse pritožbene razloge: napačno uporabo materialnega prava, bistveno kršitev določb postopka ter nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, lahko upravni spor opravlja funkcijo “drugega pravnega sredstva” iz 25. člena, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ureditev, po kateri zoper odločitev Upravnega sodišča, ki samo ne ugotavlja dejanskega stanja, ni zagotovljena pritožba, ni poseg v 25. člen. Poseg v pridobljeno procesno pravico stranke lahko nastane šele, če je stranki pred uveljavitvijo novega zakona procesno upravičenje (npr. pravica do pravnega sredstva) že nastalo. Tudi pridobljene pravice, ki same po sebi nimajo ustavnega ranga, uživajo varstvo kot človekove pravice in temeljne svoboščine, če zakonodajalec vanje poseže retroaktivno. Poseg, s katerim je zakonodajalec namesto pravice do pritožbe uzakonil revizijo, je dopusten, ker je zakonodajalec posegel v zakonsko pravico do pritožbe zaradi zagotavljanja javne koristi (učinkovitega sodnega varstva pravic in v tem okviru pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v upravnem sporu). Ker je izpodbijana prehodna ureditev nujno in primerno sredstvo za dosego varstva javnega interesa in ker je zakonodajalec glede na naravo upravnega spora ravnal v skladu z načelom sorazmernosti (kjer ni ohranil pritožbe, jo je nadomestil z revizijo), ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena.«
20Up-14/06 z dne 14. 7. 2006 (evidenčni stavek in 3. točka): »Ker za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je US ustavno pritožbo zavrglo. Glede na navedeno ustavna pritožba neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja Okrožnega sodišča v Kopru ni dopustna. Kljub temu Ustava zagotavlja tudi sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. O zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, tako po določbi drugega odstavka 157. člena odloča (če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) pristojno sodišče v upravnem sporu. Po določbah ZUS (Ur. l. 50/97) je za navedeni postopek na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče. Šele zoper odločitve pristojnih sodišč v upravnem sporu je ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS mogoče vložiti ustavno pritožbo.« V zvezi s to odločbo je treba poudariti, da je zakonodajalec leta 2006 sprejel Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. l. 49/06 in nasl.).
21Po OdlUS XV, 26, U-I-68/04-14, Ur. l. 45/06, je US zavzelo stališče o pojmu upravnega spora (sicer z obravnavo ZUS, a velja tudi za ZUS-1, saj gre za razlago na temelju Ustave (prim. Zalar, s. 39), kot sodnim sporom med posameznikom ali pravno osebo in javno oblastjo. Pri tem pojmuje upravni spor kot »sodni spor, med posameznikom ali pravno osebo in javno oblastjo, naperjen zoper akte oziroma dejanja organov oblasti, s katerimi se odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih razmerjih, ki jih ureja javno (upravno) pravo« (10. točka). To pomeni, da je predmet upravnega spora tudi vsebina posega v postopku, čeprav ne gre za upravno stvar.
22U-I-308/00 z dne 12. 2. 2004 (izrek, evidenčni stavek in 5. točka): »Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 30. do 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. 19/94) se zavrne. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih določa, v katerih primerih se tožba pred socialnim sodiščem vloži zoper dokončno odločbo pristojnega organa, torej po poprej izčrpanem predhodnem postopku. Ker je v tem posebnem postopku zagotovljena tudi pritožba, kar je odraz zahteve iz 25. člena, ki zagotavlja pravico do pritožbe, pred končanjem teh postopkov ne more biti zagotovljeno sodno varstvo. Zakonodajalec je za spore iz socialnih razmerij, ki so glede na naravo stvari enaki pogodbenim pravnim razmerjem (npr. prostovoljno zavarovanje), predvidel možnost neposrednega sodnega varstva, za spore iz socialnih razmerij, ki so po njegovi oceni po svoji pravni naravi bližje upravno-pravnim razmerjem, pa zahteval poprejšnji postopek pred pristojnimi organi. Gre torej za različne pravne položaje, ki jih zakonodajalec lahko različno uredi.«
23OdlUS XIV, 66, U-I-90/05, Ur. l. 75/05: »20.Zgolj to, da v ZJU oziroma v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih postopek razrešitve brez krivdnih razlogov ni izrecno urejen, samo po sebi še ne pomeni neskladja zakona s pravico do učinkovitega sodnega varstva oziroma s pravico do pravnega sredstva. Vlada odloča o razrešitvi z odločbo, gre za posamični akt javnopravne narave, zato je zoper njega po prvem odstavku 157. člena zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Odločba mora biti obrazložena v skladu z določbami ZUP o upravni odločbi, v njej je treba navesti razloge, ki so bili podlaga za predstojnikovo odločitev o razrešitvi.«
24OdlUS XI, 231, U-I-169/00-33, Ur. l. 105/02 (12. in 14. točka): »Odločitev državne revizijske komisije v postopku revizije nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih ponudnikov (postopek javnih naročil). V kakšnem postopku se bo uresničevala pravica do sodnega varstva, je v zakonodajalčevi prosti izbiri. Polno sodno varstvo v postopku oddaje javnih naročil, ki bi omogočalo tudi sankcijo razveljavitve odločitve (o izbiri ponudnika) oziroma ki bi omogočalo odlog sklenitve pogodbe z izbranim ponudnikom do dokončne odločitve v sodnem postopku, bi po presoji US lahko privedlo do tega, da bi bilo ogroženo nemoteno delovanje države, zlasti tudi oskrba z javnimi dobrinami, ki jih je država dolžna zagotavljati v večini primerov že na podlagi Ustave.«
25U-I-31/06, Up-122/06 z dne 23. 3. 2006 (6. in 7. točka): »Ker se z akti, izdanimi v postopku upravne inšpekcije (zapisnik in sklep), ne odloča o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, ureditev, pri kateri zoper navedene akte ni dopusten upravni spor, ne posega v pravico do sodnega varstva. Ker se z akti, izdanimi v postopku upravne inšpekcije, ne odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih posameznika ali organizacije, so očitno neutemeljeni tudi očitki pobudnice o kršitvi 25. člena.«
26OdlUS XIV, 88, U-I-219/03, Ur. l. 118/05 (izsek iz evidenčnega stavka, več v 50. točki): »Izključitev pritožbe zoper odločitev Vrhovnega sodišča v postopku sodnega varstva, ko to odloča v t. i. upravnem sporu o zakonitosti odločbe, ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. Vrhovno sodišče namreč odloča kot najvišje sodišče v državi v pritožbeni sestavi, izpodbijano odločbo pa preizkuša glede pravilnosti uporabe (materialnega in procesnega) prava, glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa le v tistem obsegu, kot je bilo dejansko stanje že ugotovljeno v upravnem postopku in v mejah tožbenega izpodbijanja.«
27U-I-147/08 in Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009 (izrek): »Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 (Ur. l. 105/06) je v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na stroške postopka, če sodišče postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena istega zakona. DZ mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Ur. l. RS. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka sodišče odloči o stroških postopka v upravnem sporu po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, če sodišče postopek ustavi, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, po tretjem odstavku istega člena pa, če sodišče postopek ustavi, ker je organ izdal akt, a z njim še ni bilo dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.«. Nadalje US navaja (evidenčni stavek in 15. točka): »Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Različni kriteriji za povrnitev stroškov postopka so določeni že znotraj upravnega spora. Razumen razlog za različno ureditev povračila stroškov v primerih ustavitev postopkov iz 39. člena ZUS-1 v primerjavi s primerom ustavitve pravdnega postopka po izpolnitvi zahtevka je tako enak razlogu za različno ureditev povračila stroškov v primeru odločanja o sporu polne jurisdikcije in v primeru spora o zakonitosti upravnega akta. Zakonodajalec pri ustavitvi postopka ni upošteval primerov, ko je tožnik po ustavitvi postopka v položaju, ki je primerljiv s položaji iz prvega in iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Za enako ureditev stroškov ustavljenega upravnega spora v vseh primerih iz 39. člena ZUS-1, ne glede na različen dejanski in pravni položaj strank po ustavitvi postopka, ni razumnega razloga. Hkrati to pomeni, da ni razumnega razloga za različno urejanje primerljivih položajev v primerih ustavitev postopkov, ki so v bistvenem enaki položajem iz prvega in tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Zato je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, odločitev sodišč, ki temelji na taki ureditvi, pa krši pritožnikovo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena.«
28Za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, se primerno uporabljajo določbe ZPP, če ZUS-1 ne ureja vseh vprašanj postopka, zlasti tudi glede zastopanja strank. V postopku s pritožbo in izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem sporu lahko tako stranka opravlja dejanja v postopku samo s pooblaščencem, ki ima opravljen pravniški državni izpit. To je odvetnik ali druga oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit. US je ob presoji ustavnosti 22. člena ZUS-1 poudarilo, da je napačna razlaga te določbe, če jo kdo razume tako, da lahko stranka sama vlaga pritožbo in druga izredna pravna sredstva, četudi nima pravniškega državnega izpita, le v primeru, da najame pooblaščenca, pa mora ta imeti opravljen pravniški državni izpit. Ta pravna sredstva lahko stranka opravlja sama le, če ima opravljen pravniški državni izpit, sicer lahko ta dejanja opravi po pooblaščencu s tem izpitom, je odločilo US v OdlUS XVII, 88, U-I-69/07, z dne 4. 12. 2008. S tem se v postopku s pravnimi sredstvi zagotovi večja strokovnost pri vlaganju teh pravnih sredstev in hkrati zmanjša število zadev, ki nimajo možnosti za uspeh (glej 12. in 13. točko)
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
Androjna/Kerševan, Upravno procesno pravo, Ljubljana 2006;
Craig/Ziller, Administrative Law in the Anglo-American Tradition in The Continental System of Administrative Legality, v: Peters/Pierre (ur.), Handbook of Public Administration, London 2005;
Jerovšek, v: Šturm (ur.), Komentar Ustave RS, 2002, s. 1054–1071;
Jerovšek/Kovač, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 2010;
Kerševan/Zalar, v: Breznik/Kerševan (red.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Ljubljana 2008, s. 30–57;
Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Ljubljana 2005–2010.
Odločitve US glej – http://www.us-rs.si/odlocitve/