Tone Jerovšek, 2002

14OdlUS I, 101, U-I-98/91, Ur. l. 61/92: »[…] Ustava v 25. členu zagotavlja vsakomur pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Taka razlaga izhaja tudi iz Splošne deklaracije človekovih pravic, ki v 8. členu govori o pravici vsakogar do učinkovitega pravnega sredstva proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane po ustavi ali zakonu, prav tako pa tudi iz EKČP, ki v 13. členu jamči vsakomur učinkovito pravno sredstvo v primeru kršitev pravic in svoboščin, ki so v njej določene. Evropske konvencije (o človekovih pravicah, op. p.) Slovenija sicer še ni podpisala in ratificirala (v času tega odločanja), bo pa glede na svojo željo po vključitvi v Svet Evrope to vsekakor morala storiti, zato je primerno, da se naša zakonodaja čimprej prilagodi kriterijem EKČP. Iz navedenega torej izhaja, da je zagotavljanje ustavne pravice do pravnega sredstva smiselno le tedaj, če lahko posameznik z njim učinkovito brani svoje pravice – oziroma po določbi 25. člena, ki je tu širša od omenjenih mednarodnih aktov, tudi svoje pravne interese. To je v tu obravnavani zadevi pomembno, saj odločanje o naturalizaciji in o odpustu iz državljanstva praviloma ni odločanje o pravici, ampak o pravnem interesu prosilca. […] Po določbi 28. člena Zakona o državljanstvu RS – ZDRS upravnemu organu v odločbi ni potrebno navesti razlogov, ki so ga vodili pri odločanju. To prizadetemu ne daje dovolj možnosti, da bi odločitvi v upravnem sporu lahko utemeljeno in uspešno ugovarjal in mu torej s tem ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva. V obrazložitvi predloga zakona je sicer zapisano, da je ‘posameznik pred morebitno zlorabo pravno zaščiten, saj ima v vsakem primeru pravico do upravnega spora’, v katerem da mora upravni organ ‘natančno navesti in tudi dokazati razloge za izdajo negativne odločbe oziroma za uporabo diskrecijske pravice’, vendar le nasproti sodišču, ki mu je tako omogočen vpogled v razloge diskrecijske odločitve upravnega organa. Ta vpogled pa ni omogočen prizadeti stranki, ki zato njej nedostopnih razlogov ne more izpodbijati, s čimer ji je onemogočena ali bistveno otežena učinkovita uporaba ustavne pravice do pravnega sredstva. Zato je ta določba zakona v nasprotju s 25. členom RS in v nasprotju z načeli pravne države (2. člen). […]

15Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Iz povedanega tudi izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (tako za pravdni postopek že v OdlUS VII, 227, Up-118/95 z dne 11. 6. 1998). […] S tem ko je drugostopni organ sam dopolnil neobrazloženo prvostopno odločbo, je bila pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen).”

16OdlUS VII, 233, Up-7/98 z dne 30. 9. 1998: Odklonilno ločeno mnenje sodnika Udeta: “S tem, ko je šele pritožbeni senat dodal nekaj razlogov, ustavnemu pritožniku ni kršil njegove pravice do pritožbe, saj se je dopolnitev nanašala le na abstraktni dejanski stan (torej zgornjo premiso odločanja) in ne na konkretni historični dogodek. Historični dogodek je bil že s strani sodnika za prekrške v celoti dovolj raziskan.”

17OdlUS V, 211, Up-206/96 z dne 10. 12. 1996: »Pravici do pritožbe po 25. členu odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena EKČP, saj naj bi bila v skladu z judikaturo ESČP obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka, z njo pa naj bi bilo sodišče dolžno z ‘zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev’. Po isti judikaturi ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka.”

18OdlUS II, 117, U-I-46/92, Ur. l. 3/94: “US je tudi ugotovilo, da 62. člen Zakona o zadrugah ni v nasprotju s 25. členom, ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Pod ‘drugim pravnim sredstvom’ se šteje tudi pravica do upravnega spora pred Vrhovnim sodiščem RS, ki je v tem primeru predlagateljem zagotovljen.”

19OdlUS IV, 27, U-I-306/94 z dne 16. 3. 1995: “Z določbami izpodbijanega 114. člena Zakona o dohodnini niso kršene ustavne določbe o enakem varstvu pravic oziroma o pravici do pravnega varstva. Poračun preveč plačanega davka z neplačanimi obveznostmi nikakor ne pomeni odvzema pravice do pravnega sredstva zoper prvostopno odločbo o določitvi obveznosti. Zavezanec lahko vloži redno pravno sredstvo zoper prvostopno odločbo o odmeri davčne obveznosti, s katero ni zadovoljen, ne glede na opravljeni poračun. Če bo davčni zavezanec s pravnim sredstvom uspel, mu bodo sredstva, s katerimi je bila poračunana njegova neplačana davčna obveznost, po dokončnosti odločbe vrnjena.”

20OdlUS IV, 131, Up-74/95 z dne 7. 7. 1995: »Sodišče bi moralo pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri tem ko mu še ni bilo dokazano, da je očitano kaznivo dejanje res storil in ko tudi ni mogoče z gotovostjo ‘napovedovati’, ali bi taka kazniva dejanja na prostosti ponavljal.

21Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico presoditi: prvič, ali je poseg sploh primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja (ta standardni prvi korak pri presojanju dopustnosti posegov je pri sodnem odrejanju pripora možno izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec); drugič, ali je poseg nujen (‘neogibno potreben’), tako da zaželenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, torej z blažjimi sredstvi (od tistih, ki jih predvideva 192. člen ZKP – čeprav izrecno le ‘za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka’ – bi kot milejše sredstvo za preprečevanje ponovitvene nevarnosti najbrž prišla v poštev, vsaj pri določenih vrstah kaznivih dejanj, le varščina); in tretjič, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja (t. i. sorazmernost v ožjem smislu).

22Iz navedenih razlogov je US prišlo do ugotovitve, da pristojni sodišči o podaljšanju pripora nista odločali v skladu s pogoji, ki jih določata Ustava v 20. členu in ZKP v 3. točki 2. odst. 201. člena, oziroma da to vsaj iz izpodbijanih sklepov ni razvidno. S tem je bila kršena ustavna pravica pritožnika iz 25. člena, ki jo je po ustaljeni praksi US treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva (ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji) […].«

23OdlUS IV, 132, Up-75/95 z dne 7. 7. 1995: “Obrazložitve sodišč so presplošne in ne utemeljujejo, zakaj je prav pri pritožniku podana ponovitvena nevarnost za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili. Sodišča se na primer sklicujejo na predkaznovanost kar na splošno, ne pa s konkretnim utemeljevanjem. Tako je na primer iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je bil pritožnik obsojen za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost, storjeno iz malomarnosti (po 3. odst. 247. člena v zvezi s 4. odst. 240. člena (starega) KZ), ne pa za naklepno kaznivo dejanje. To velja tudi za navajanje drugih okoliščin, ki so na ravni posploševanja lahko celo upravičene, vendar pa bi morala sodišča v obrazložitvi utemeljiti, zakaj štejejo, da obstojijo konkretno pri pritožniku, in skrbno presoditi tudi morebitne nove okoliščine, ki se pojavijo med postopkom. Ugotovljene morajo biti torej konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le ‘bojazen’), da bo prav prizadeti posameznik morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje […].

24Iz navedenih razlogov US ugotavlja, da pristojna sodišča o podaljšanju pripora niso odločala v skladu s pogoji, ki jih določata Ustava v 20. členu in ZKP v 3. točki 2. odst. 201. člena, oziroma da to vsaj iz izpodbijanih sklepov ni razvidno. S tem je bila kršena ustavna pravica pritožnika iz 25. člena, ki jo je po ustaljeni praksi US treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva (ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji) […].”

25OdlUS IV, 138, Up-164/95 z dne 7. 12. 1995: “Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je sodišče utemeljilo, zakaj šteje, da je podan utemeljen sum za storitev kaznivega dejanja, pritožnikovo napadalno vedenje ter grožnjo pa je štelo za tiste okoliščine, ki predstavljajo realno nevarnost, da bi pritožnik lahko ponovil ali dokončal kaznivo dejanje. Ker gre zgolj za obstoj nevarnosti, ne pa za gotovost pri ravnanju, je moralo sodišče v skladu z določbo 3. odst. 15. člena in z uporabo načela sorazmernosti še toliko bolj skrbno tehtati med dvema ustavno zavarovanima dobrinama, to je osebno svobodo pritožnika ter življenjem in zdravjem oškodovank. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je sodišče to tehtanje opravilo in presodilo, zakaj šteje, da je pripor zoper pritožnika neogibno potreben. Pritožbeno sodišče je, kakor je razvidno iz obrazložitve, glede na pritožbene razloge preizkušalo, ali je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo obstoj vseh ustavno in zakonsko določenih pogojev in v obrazložitvi svoje odločitve odgovorilo tako na pritožbene navedbe glede utemeljenega suma, kakor tudi glede vprašanja, zakaj je pripor zoper pritožnika neogibno potreben. Obe sodišči sta svojo presojo utemeljili, zato ni podana kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu.”

26OdlUS II, 54, U-I-60/92 z dne 17. 6. 1993: “Tudi trditev pobudnikov, da so zaradi tega, ker Zakon v postop­ku pred sodišči združenega dela dovoljuje le pritožbo kot redno pravno sredstvo in obnovo postopka (poleg preizkusa ustavnosti in zakonitosti pravnomočne sodne odločbe, ki ureja samoupravne odnose) kot izredno pravno sredstvo, kršene določbe Ustave v 15. členu (uresničevanje in sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin), 22. členu (enako varstvo pravic) in v 25. členu (pravica do pravnega sred­stva), ni utemeljena. Pritožba kot redno pravno sredstvo je dovoljena zoper vsako odločbo sodišča združenega dela prve stopnje zaradi enakih razlogov kot pred drugimi rednimi sodišči. To je v skladu z določbo 25. člena, ki vsakomur jamči pravico do pritožbe (ali drugega pravnega sredstva) proti odločbam sodišč. Dovoljena je tudi obnova postopka. Določitev še drugih, izrednih pravnih sredstev je sicer v interesu varstva pravic, vendar pa tudi sedanja ureditev ne nasprotuje temelj­nemu zagotovilu ustave o pravici do pravnega sredstva.”

27OdlUS IV, 140, Up-11/94 z dne 15. 2. 1995; OdlUS IV, 146, Up-71/94 z dne 29.3.1995; OdlUS IV, 180, Up-68/95 z dne 22.11.1995: »Iz navedb ustavne pritožbe same jasno izhaja, da je pritožnica v zadevi, o kateri vlaga revizijo, že poprej vložila – zoper prvostopno sodbo – pritožbo. S tem pa ji je bila pravica iz 25. člena zagotovljena in jo je tudi uporabila. Več od pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti sodni odločbi Ustava v zavarovanje pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja.”

28OdlUS IV, 142, Up-13/92 z dne 15. 2. 1995: “Prav tako tudi očitno ne gre za kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena. V skladu z ZPP je lahko pritožnik v pritožbi izpodbijal tako dejansko kot pravno podlago sodbe. Razlogi za vložitev izrednih pravnih sredstev pa so prav zato, ker gre za poseg v pravnomočne sodne odločbe, zelo omejeni. Pri odločanju o reviziji je zato sodišče – razen v določenih izjemnih primerih – vezano na dejansko stanje, kot so ga ugotovila sodišča v postopku do pravnomočnosti odločbe. Tudi v obravnavanem primeru razlog spremembe pravnomočne odločitve niso novo ugotovljena dejstva ali njihova drugačna ocena, ampak le drugačna pravna presoja tistega dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodni odločbi.”

29OdlUS IV,170, Up-35/93 z dne 19. 9. 1995: »Neutemeljena je tudi zatrjevana kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen). Tedaj veljavni (stari) ZKP je dajal zasebnemu tožilcu možnost vložiti pritožbo zoper sodbo prvostopnega sodišča. To možnost je pritožnik tudi izkoristil.”

30OdlUS V, 10, U-I-295/95 z dne 18. 1. 1996: “Z upravno odločbo se po (starem) ZUP odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v upravnem postopku (gl. 1. in 49. člen (starega) ZUP). Vsaka pismena odločba, izdana v upravnem postopku, mora biti zato strankam tudi pravilno vročena. Odločba, ki stranki ni vročena ali ji ni vročena pravilno, zanjo pravno sploh še ne obstaja. Šele s pravilno vročitvijo začne odločba pravno učinkovati nasproti stranki. Šele z dnevom vročitve začne teči tudi rok za pritožbo (230. člen (starega) ZUP), na vročitev pa so vezani tudi dokončnost (249. člen (starega) ZUP), izvršljivost (270. člen (starega) ZUP) in pravnomočnost odločbe v upravnem postopku (12. člen (starega) ZUP). Vročitev odločbe stranki v postopku je zato eden od procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do pravnega sredstva iz 25. člena in pravice od sodnega varstva iz 23. člena.”

31OdlUS V, 40, U-I-18/93, Ur. l. 25/96: “Osebi, zoper katero je odrejen pripor, Ustava zagotavlja tudi pravico do pravnega sredstva (25. člen). V zvezi s tem je treba omeniti določbo 2. odst. 20. člena, ki glede sklepa o priporu še posebej določa, da mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba, proti kateri ima pravico pritožbe. US je v zadevi U-I-98/91 dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101, Ur. l. 61/92) že sprejelo stališče, da smisel določbe 25. člena ni le v tem, da bo prizadetemu na razpolago možnost za vložitev pravnega sredstva. Smisel te določbe je predvsem v tem, da prizadeti lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne interese. Pravica do pravnega sredstva zoper sklep o priporu pa je lahko učinkovita le, če je odločba sodišča v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, ki bo omogočal presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo navedene zakonske določbe. Glede na zahteve, ki morajo biti v skladu s to odločbo US izpolnjene, pravica do učinkovitega pravnega sredstva ne more biti zagotovljena, če bo sklep o priporu vseboval le elemente, ki jih izrecno zahteva določba 2. odst. 202. člena ZKP. Ta poleg sestavin povsem formal(istič)nega značaja zahteva glede vsebinskih elementov le ‘kratko obrazložitev, v kateri mora biti razlog za pripor posebej obrazložen’. Poleg tam navedenih elementov bi moral namreč sklep, s katerim se osumljencu oziroma obdolžencu odvzame prostost zaradi nevarnosti o njegovih prihodnjih ravnanjih, vsebovati tudi vsebinsko utemeljitev, iz katere bo izhajalo, zakaj je odvzem prostosti neogibno potreben za varnost ljudi, katere so tiste konkretne okoliščine, ki utemeljejo nevarnost, da bo osumljenec oziroma obdolženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil dejanje, s katerim grozi, ter v čem vidi sodišče nevarnost takšnega ravnanja za ljudi.”

32OdlUS V, 62, Up-134/95 z dne 14. 3. 1996: »Po Zakonu o sodniški službi – ZSS zoper odločitev Sodnega sveta o izbiri kandidata, ki ga bo predlagal DZ v izvolitev, ni pritožbe, je pa vsekakor (po 157. členu) mogoč upravni spor, s katerim Ustava zagotavlja posamezniku – kandidatu, na katerega se odločitev Sodnega sveta nanaša, sodno varstvo njegove pravice iz 49. člena. Res je, da ZSS in tudi noben drug predpis ne določa, da mora Sodni svet v takšnem primeru izdati odločbo, je pa v skladu z navedenim stališčem US dolžno kandidatu omogočiti, da lahko odločitvi v morebitnem upravnem sporu učinkovito ugovarja – tega pa ne more, če odločitev ni obrazložena.”

33OdlUS V, 75, Up-101/95 z dne 25. 3. 1996: “Pritožnik ne utemeljuje kršitve svoje ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena, zato se US ne more spuščati v ocenjevanje očitnosti te kršitve. Posredno morda pritožnik utemeljuje kršitev te pravice le s tem, ko navaja, da mu niso na voljo redna pravna sredstva, temveč le izredna. Vendar pri tem ne gre za kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva. Pritožniku je zoper izpodbijano odločbo namreč na voljo sodno pravno sredstvo, in sicer upravni spor (katerega je tudi sprožil). Upravni spor je redna sodna pot za presojanje zakonitosti odločb, izdanih v upravnem postopku, kot tudi zakonitosti dejanj in posamičnih aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.”

34OdlUS V, 80, Up-115/95 z dne 24. 4. 1996: »Pritožnikova navedba, da mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva, temelji očitno na tem, da je prvo zanj neugodno odločbo v zadevi izdalo Vrhovno sodišče po zahtevi državnega tožilca za varstvo zakonitosti. Zoper takšno odločitev pa ni na razpolago nobenega rednega ne izrednega pravnega sredstva. Dejstvo, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano odločbo spremenilo odločbi nižjih sodišč in odločilo v škodo pritožnika, ne pomeni kršitve njegove pravice do pravnega sredstva. Enako stališče je glede tega vprašanja US sprejelo v zadevi Up-13/92 (OdlUS IV, 142 z dne 15. 2. 1995). Pritožnik je kot tožena stranka imel v kontradiktornem postopku pred sodiščem prve stopnje tako glede uveljavljanja in ugotavljanja dejanskega stanja kot glede uveljavljanja pravnih stališč na razpolago enaka orožja kot tožeča stranka. Po izdani sodbi je imel enako kot tožeča stranka na razpolago pritožbo, s čimer mu je bila zagotovljena pravica po 25. členu. Četudi v konkretni zadevi ni imel pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, ker je na prvi stopnji uspel, je imel v postopku po pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka, in pozneje v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti, ponovno enakopraven položaj kot tožnik oziroma vložnik zahteve za varstvo zakonitosti – svoja stališča do pritožbenih navedb je lahko v celoti uveljavljal v odgovoru na pritožbo oziroma na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da je instančno sodišče moralo v postopku po vloženem pravnem sredstvu obravnavati in odločiti o njegovih ugovorih zoper vložena pravna sredstva po enakih kriterijih kot o zahtevkih stranke, ki je pravno sredstvo vložila.”

35OdlUS V, 181, Up-12/93 z dne 4. 7. 1996: “Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena. Pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča je izključil že zakonodajalec (4. odst. 394. člena (starega) ZKP-77). Ustava določa, da je za odločanje o priporu po poteku treh mesecev pred vložitvijo obtožnice pristojno Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče splošne pristojnosti v državi (2. in 3. odst. 20. člena). Pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora je pristojno sodišče najmanj dvakrat presojalo obstoj pogojev za pripor (197. člen (starega) ZKP-77). Zoper obe odločitvi je imel priprti možnost pritožbe (4. odst. 192. člena in 2. odst. 197. člena (starega) ZKP-77). Priprti je imel tudi pravico vsak čas predlagati odpravo pripora.”

36OdlUS V, 210, Up-316/96 z dne 10. 12. 1996: “Po stališču sodišča je rok za vložitev pritožbe začel teči z vročitvijo prvostopne odločbe pritožnikovemu pooblaščencu. Sklicevalo se je na določbo 3. odst. 87. člena (starega) ZUP, po kateri se vročitev pisanja pooblaščencu šteje za vročitev pisanja stranki. Pritožnikov ugovor, češ da (stari) ZUP v 1. odst. istega člena za vročitev pisanj, od katerih vročitve začne teči prekluziven rok, zahteva osebno vročitev, je zavrnilo kot neutemeljen. Zahteva po osebni vročitvi po stališču sodišča ne pomeni obveznosti vročitve pisanja stranki osebno, ampak gre za pravni pojem, ki le označuje strožje zahteve v postopku vročanja pisanja. Določba 1. odst. 87. člena (starega) ZUP zato za primer, ko ima stranka pooblaščenca, pomeni le, da mora pristojni organ pisanje vročiti pooblaščencu osebno.

37Razlaga določbe 87. člena (starega) ZUP, kakršno je navedlo sodišče, ustreza pomenu besedila določbe in je skladna z vsebino podobnih določb v drugih procesnih zakonih, tako v kazenskem kot v civilnem pravu. Ni mogoče reči, da je bil pritožnik zaradi take razlage prikrajšan za pravico do pravnega sredstva. Sodišče je odločilo o pritožbi, ki jo je vložil njegov pooblaščenec, ta pa v postopku ni nastopal v svojem imenu, ampak v imenu in na račun pritožnika. V obravnavanem primeru torej ne gre za očitno kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena.”

38OdlUS VI, 79, Up-193/96 z dne 15. 1. 1997: »Ker v obravnavani zadevi prepoved spremembe v škodo pritožnika ni bila prekršena, US ni bilo potrebno presojati, ali je ta prepoved vsebovana v pravici do pritožbe po 25. členu.

39Uzakonitev enostopnosti postopka, v katerem se odloča o pravici posameznika, je poseg v njegovo osebno pravico iz 25. člena. US se glede tega sklicuje na svoja pojasnila v zadevi U-I-309/94 (OdlUS V, 21 z dne 16. 2. 1996).”

40OdlUS VI, 138, U-I-34/95, Ur. l. 73/97: »Toda izpodbijana odločba enostopnosti ne uzakonja arbitrarno, brez tehtnih razlogov. Predvsem izhaja iz Statuta Odvetniške zbornice Slovenije – OZS (Ur. l. 15/94), da se skupščina kot najvišji organ zbornice redno sestaja le enkrat letno; že zaradi tega bi ne bila prikladna kot pritožbeni organ v zadevah iz 52. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv. Poleg tega je skupščina po preteku predpisanega časa sklepčna ne glede na to, koliko odvetnikov, članov zbornice, se je je udeležilo, zato ne bi bila vnaprej zagotovljena potrebna kvalitetna sestava skupščine kot pritožbenega organa. Organ, ki vodi delo in poslovanje zbornice, je upravni odbor. Prepustiti pristojnost za odločanje o pritožbi komurkoli zunaj OZS, npr. Ministrstvu za pravosodje, pa ne bi bilo v skladu z duhom določbe 137. člena o samostojnosti in neodvisnosti odvetniške službe kot dela pravosodja, kakor to pravilno opozarja nasprotni udeleženec.

41ZOdv se torej utemeljeno pridružuje drugim posebnim zakonom, ki v posameznih postopkih izključujejo pritožbo: izredna ureditev je zaradi specifičnosti OZS nujna; poseg tudi ni nesorazmeren, ker pomeni hkrati varovanje ustavnega načela o neodvisnosti odvetništva. Ob spoštovanju načela sorazmernosti se torej izkaže, da poseg v pravico do pravnega sredstva v obravnavanem primeru ne pomeni tudi kršitve te človekove pravice.”

42OdlUS VI, 158, U-I-25/95, Ur. l. 5/98: »Vsebino (ustavnih) jamstev, ki jih vključuje zahteva po sodni odločbi, je US že opredelilo v zadevi U-I-18/93 (OdlUS V, 40, Ur. l. 25/96) in se nanjo sklicuje tudi v tej zadevi. Po navedeni razlagi mora sodišče, da lahko govorimo o njegovi nepristranskosti, pred odločitvijo slišati stališče obeh strank. Pri odločanju o posegu v zasebnost bi torej moralo sodišče slišati stališče tistega, ki poseg predlaga, in tistega, v čigar zasebnost se posega. Enako varstvo pravic zagotavlja osebi, v katere zasebnost se posega, enak obseg pravic, kot jih ima nasprotna stranka, se pravi tožilec. Pri tem ji minimalno raven pravic v kazenskem postopku zagotavlja 29. člen. Smisel določbe 25. člena ni le v tem, da da prizadetemu na razpolago možnost za vložitev pravnega sredstva. Smisel določbe je predvsem v tem, da prizadeti lahko z vložitvijo pravnega sredstva brani svoje pravne koristi oziroma pravne interese. To pa je mogoče le, če je odločitev sodišča v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da omogoča kasnejšo presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe.

4367. Ko je US presojalo zakonsko ureditev v luči navedene razlage, ni moglo mimo dejstva, da izhaja iz narave in logike tajnega prisluškovanja nujna posledica, da se ukrep uvede in izvaja, ne da bi posameznik za to vedel. Zato US sodi, da so v takšnem primeru utemeljene tudi omejitve ustavne zahteve po sodni odločbi. Utemeljene so tako tiste omejitve, ki se nanašajo na pravico do pravnega sredstva, kot tudi tiste, ki se nanašajo na pravico do pravnih jamstev iz 29. člena. Ker pa posameznik nima možnosti, da bi sodeloval, ko se odloča o ukrepu, in takrat uporabil učinkovita pravna sredstva, je seveda toliko bolj potrebno, da se v zakonu čimbolj natančno uredi postopek, po katerem ravnajo pristojni organi in na ta način v čim večji meri vnaprej zagotovi varovanje ustavnih pravic posameznika. Hkrati se že s tem prepreči, da bi pristojni organi pri odločanju o posegu prekoračili meje ustavnega in zakonskega pogoja nujnosti oziroma sorazmernosti.

4468. Ureditev ukrepa v ZKP daje osnovne smernice organom, ki ukrep predlagajo, in sodišču, ko najprej odloča o ukrepu in ko kasneje, ko je izvajanje ukrepa zaključeno, edino razpolaga z zbranimi podatki. V tej fazi postopka pa je tudi prizadeta oseba obvezno obveščena o izvedbi ukrepa. S tem ji je dana možnost, da zahteva naknadno sodno varstvo. Če kazenski postopek zoper njo ni uveden, lahko prizadeta oseba zahteva sodno varstvo na podlagi 2. odst. 157. člena. V teku kazenskega postopka lahko zahteva izločitev z ukrepom pridobljenih dokazov, če je bil ukrep izvršen brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo (155. člen ZKP). Če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (8. točka 1. odst. 371. člena ZKP). Ta kršitev se lahko uveljavlja v postopku z rednimi in z izrednimi pravnimi sredstvi. Zoper osebo, ki je ukrep izvedla na nezakonit način, je mogoče vložiti kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja (148. člen KZ). Po določbah ZOR lahko prizadeta oseba zahteva satisfakcijo za škodo, ki jo je zaradi izvedbe ukrepa utrpela. Končno, če nobeno pravno sredstvo ni uspešno, lahko prizadeti vloži pri US ustavno pritožbo, če meni, da mu je bila z ukrepom kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

45Pač pa se z vsebino odredbe preiskovalnega sodnika o prisluškovanju v zadostni meri ne zagotavlja pravica do učinkovitega pravnega sredstva v smislu pravice iz 25. člena. Ta poleg podatkov o osebi, zoper katero se ukrepi uporabljajo, zahteva le še navedbo razlogov za sum, način, obseg in trajanje ukrepov. Ne zahteva se pa, da bi bila odredba ukrepa obrazložena v bistvenem delu – to je glede obstoja nujnosti uporabe ukrepa, ki predstavlja ustavni pogoj za poseg v zasebnost. Ta mora biti podan ne le na zakonodajni ravni, temveč tudi v vsakem konkretnem primeru. Odredba sodišča bo torej morala vsebovati utemeljitev, iz katere bo izhajalo, zakaj je izvedba ukrepa v konkretnem primeru nujno potrebna in katere so tiste okoliščine, ki sodišču oziroma organom za notranje zadeve preprečujejo, da bi zbrali dokaze na način, s katerim ne bi posegli ali pa bi na manj intenziven način posegli v ustavne pravice prizadete osebe. […]

46Glede ostalih obveznih elementov odredbe, ki jih predpisuje 152. člen ZKP, pa US opozarja, da jih mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko – konkretno in specifično – utemeljiti. Šele s tem bo sodišče zadostilo ustavni zahtevi po določnosti in predvidljivosti ukrepanja pristojnih organov, pa tudi pravici prizadete osebe do učinkovitega pravnega sredstva.«

47OdlUS VI, 198, Up-96/94, Ur. l. 1/98: “Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v določbi 25. člena. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. US je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pritožniku ni bilo omogočeno, da v postopku s pritožbo pred Republiškim senatom za prekrške učinkovito brani svojo pravico. Ta možnost mu ni bila dana, ker Republiški senat ni presojal njegovih utemeljitev in ponujenih dokazov o izvoru blaga, s katerimi bi morebiti pritožnik lahko v tem postopku učinkovito ubranil svojo pravico na odvzetem blagu. Zato je bila v postopku odločanja o njegovi pritožbi kršena tudi njegova pravica iz 25. člena.”

48OdlUS VI, 203, Up-156/97 z dne 24. 9. 1997: »US je že večkrat potrdilo (npr. v sklepu št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996, OdlUS V, 71), da pravica do pravnega sredstva po 25. členu več od dvostopenjskega sojenja (tj. več od pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem primeru je bila pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem do trostopenjskega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu ni zajeta; preko te ustavne določbe jo omogoča šele zakon ((stari) ZPP v členih 382–400), zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki v ustavno pravico do pravnega sredstva ne more posegati.”

49OdlUS VII, 119, U-I-303/97, Ur. l. 46/98: »Z vprašanjem skladnosti določbe 1. odst. 7. člena Odloka s 25. členom se US v obravnavanem primeru ni ukvarjalo. US ni presojalo, ali nezakonita določitev organov za odločanje v upravnem postopku posega tudi v pravico do pritožbe, zagotovljeno v 25. členu.

50V okviru odgovora na navedbe Mestne občine pa US pojasnjuje vsebino pravice do pritožbe, zagotovljeno v 25. členu. Člen 25, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva, določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela instančnosti tudi proti odločbam organov lokalnih skupnosti. Določitev enostopnosti postopka, v katerem se odloča o pravici posameznika, predstavlja poseg v pravico iz 25. člena. Poseg v pravico do pritožbe (kakor tudi v druge z Ustavo zajamčene pravice) pa je dopusten samo z zakonom, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (2. odst. 15. člena). Pravica do pritožbe je v skladu s 25. členom določena tudi v 2. odst. 67. člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS, upravni spor pa ne more predstavljati nadomestila za pritožbo. Upravni spor je namreč institut za zagotavljanje sodnega varstva zakonitosti dokončnih posamičnih aktov.”

51OdlUS VII, 238, Up-53/96, Ur. l. 77/98: »US se ne spušča v presojo, kako je urejeno razmerje med pacientom in zdravnikom, kar je predvsem strokovno in etično vprašanje. Zdravniške odločitve pa imajo vpliv tudi na pravice posameznika na drugih področjih – v obravnavanem primeru na pravice iz zdravstvenega zavarovanja in pravice iz delovnega razmerja, deloma pa tudi na pravice iz invalidskega zavarovanja. Zakonodaja bi morala postopek uveljavljanja pravic in varstva posameznika, kadar je podlaga za (ne)priznanje pravic odločitev zdravnika ali zdravniške komisije, urediti tako, da – ob zagotovljeni možnosti presoje tudi strokovnih odločitev – zagotovi hitro in učinkovito možnost do pravnih sredstev in do sodnega varstva.

52V primeru pritožnika so izdana mnenja zdravniške komisije posegla v njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Pritožnik je s svojim zahtevkom za priznanje bolniškega staleža v sodnem sporu sicer uspel – vendar šele po dolgotrajnem postopku, v katerem tudi ni imel možnosti v celoti zavarovati vseh svojih pravic. Nadaljnja mnenja zdravniške komisije (na primer mnenje z dne 7.10.1998) pa kažejo, da zdravniška komisija, kot strokovni medicinski organ, dejansko odloča o pravicah zavarovancev tudi v primerih, ko ne gre več za vprašanje strokovne ocene o zdravstveno upravičeni nezmožnosti za delo (da je pritožnik trajno nesposoben za delo, je z dokončno odločbo že ugotovil pristojni organ Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – ZPIZ). Ob tem pa veljavna Pravila izrecno predpisujejo, da zdravniške komisije ne smejo odločati o pravicah zavarovancev.”

53OdlUS VII, 198, U-I-297/95, Ur. l. 76/98: »V zvezi z zatrjevano kršitvijo 25. člena pa US ugotavlja, da gre za poseg v pravico do pravnega sredstva. Pri tem izhaja iz že večkrat obrazloženega stališča, da vsebina pravice do pravnega sredstva predpostavlja, da je upravičencu na voljo tako pravno sredstvo, v katerem lahko zavaruje svoje pravice in interese, torej učinkovito pravno sredstvo (npr. U-I-34/95, OdlUS VI, 138, Ur. l. 73/97). Element učinkovitosti pa je tisti element, ki v primeru nesuspenzivnosti pritožbe v davčnem postopku ni podan. Toda izpodbijana določba prestane tudi strogi test sorazmernosti, zaradi česar poseg v pravico do pravnega sredstva ni ustavnopravno nedopusten. Pri tem se US naslanja na že obrazloženi pomen fiskalnih prihodkov (točka 11 obrazložitve), saj država z davki pridobiva sredstva za uresničevanje svojih nalog (146. člen) in je torej od tega bistveno odvisno uresničevanje pravic drugih.«

54OdlUS VII, 241, Up-305/98 z dne 19. 11. 1998: »V tem primeru pritožnik zatrjuje, da je sodišče poseglo v ‘pravico do pravnega varstva (25. člen)’, kršitev pa naj bi izhajala iz utemeljitve sodišča, ‘da v postavljenem roku ne more zanesljivo ugotoviti, ali je OO Zelenih Slovenije v […], katerega predstavnik je M. K., legitimen za določanje kandidatov za volitve za občinske svetnike v […]’. Člen 25 opredeljuje pravico do pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov pri odločanju o pravicah in obveznostih. To, kar zatrjuje pritožnik, pa v bistvu pomeni zatrjevanje kršitve iz 23. člena – to je kršitve pravice do sodnega varstva, ki naj pritožniku v postopku pred Upravnim sodiščem ne bi bila zagotovljena. Zato je US dejanski stan te zatrjevane kršitve opredelilo kot kršitev pravice do sodnega varstva.”

55OdlUS VII, 192, U-I-300/95 z dne 14. 10. 1998: »Izpodbijana ureditev tudi ni v neskladju s 25. členom. Navedeni člen, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva, določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedeni člen torej ureja razmerje med posameznikom in državnimi organi ter drugimi nosilci javnih pooblastil pri izvrševanju teh pooblastil. Za tak primer odločanja bi na področju delovnih razmerij lahko šlo, če bi imelo delovno razmerje javnopravno naravo. Delovna razmerja delavcev v državnih organih, kot že navedeno, urejajo v 1. členu Zakona o delavcih v državnih organih – ZDDO navedeni zakoni v načelu na enak način kot delovna razmerja drugih delavcev. Zato iz te ureditve izhaja, da so delovna razmerja delavcev v državnih organih še vedno opredeljena kot pretežno zasebnopravna razmerja (razen višjih upravnih delavcev po noveli ZDDO-F iz leta 1997), zaradi česar obravnavana ureditev ni v nasprotju s 25. členom. Na to med drugim kaže tudi 3. odst. 72. člena ZDDO, ki delavcu zoper odločitve delodajalca daje sodno varstvo v delovnem, ne v upravnem sporu.«

56OdlUS I, 101, U-I-98/91, Ur. l. 61/92 in OdlUS V, 62, Up-134/95 z dne 14. 3. 1996: »V zvezi z navedbami, da zoper odredbo o odpravi nepravilnosti iz 1. odst. 112. člena Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje – ZISDU (Ur. l. 6/94, 68/96 – odl. US, 25/97, 47/97 in 10/98), Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Ur. l. 6/94 in 68/96) ni dovoljena pritožba, pobudnica smiselno uveljavlja kršitev 25. člena (pravica do pravnega sredstva). Smisel določbe 25. člena je, ne le da vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika, ampak predvsem ta, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravne koristi. Če predpis tega ne omogoča, je po stališču US v nasprotju z Ustavo.«

57OdlUS VIII, 29, U-I-27/97 z dne 4. 2. 1999: »Odredba o odpravi nepravilnosti iz 1. odst. 112. člena ZISDU nima narave odločbe, s katero se dokončno odloča o neki pravici, dolžnosti ali pravnem interesu pobudnice, oziroma s katero se postopek konča, ampak gre za odredbo, ki omogoča Agenciji vodenje postopka nadzora. Če zakon ne bi omogočal izdaje tovrstnih odredb, tudi izvajanje nadzora, kot se od Agencije po ZISDU zahteva, ne bi bilo mogoče. Tako (stari) ZPP (17., 18., 24., 83. člen itd.) kot drugi procesni zakoni poznajo sklepe, zoper katere ni dopustna pritožba. Kot izhaja iz konkretnega primera, se nadzor nad poslovanjem družbe, ne da bi bila Agenciji dana možnost pregleda dokumentacije nadzorovane družbe, ne bi mogel opraviti. Neizvršitev odredbe po 1. odst. 112. člena ZISDU ima za posledico začetek postopka o odvzemu dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Ta se zaključi z odločbo, zoper katero se pobudnica lahko pritoži. Utemeljenost pritožbe zoper odločbo Agencije, pa tudi tistega dela, ki se nanaša na izdajo odredbe, preizkusi Vrhovno sodišče. Z vložitvijo tega pravnega sredstva je tako pobudnici v celoti dana možnost, da učinkovito brani svojo pravno korist, in zato smiselno zatrjevana kršitev 25. člena ni podana.”

58OdlUS VIII, 74, U-I-313/96, Ur. l. 36/99: »Drugi odstavek 67. člena in 1. odst. 68. člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS in 2. odst. 12. člena Pravilnika o dodeljevanju kadrovskih in službenih stanovanj Mestne občine Ljubljana ter o zamenjavah stanovanj Mestne občine Ljubljana (Ur. l. 49/96) nista v nasprotju z Ustavo.

59Na takšno ugotovitev ne morejo vplivati niti navedbe nasprotnega udeleženca o tem, da se z določanjem pristojnosti občinskega sveta za odločanje na prvi stopnji krši pravica posameznika iz 25. člena. Ta naj bi bila kršena, ker zoper odločitev občinskega sveta na prvi stopnji ni pritožbe, temveč samo sodno varstvo v upravnem sporu. US je v svojih odločbah že sprejelo stališče, da je pravica do pritožbe samostojna ustavna pravica, ki ni zagotovljena že s sodnim varstvom, to je z možnostjo sprožitve upravnega spora na podlagi 1. odst. 157. člena. Odločilo pa je tudi, da je poseg v to pravico dopusten, vendar le ob spoštovanju določbe 3. odst. 15. člena (U-I-309/94, OdlUS V, 21 in U-I-34/95, OdlUS VI, 138). Zato je v primeru ustavnosodne presoje v vsakem posameznem primeru potrebno oceniti, ali s prenosom pristojnosti odločanja na najvišji organ občine ni omejena pravica do pritožbe iz 25. člena. Vendar pa tudi varstvo te ustavne pravice ne more vplivati na drugačno razlago 2. odst. 67. člena in 1. odst. 68. člena ZLS, kot jo je US sprejelo v tej odločbi.”

60OdlUS VIII, 289, Up-92/99 z dne 15. 6. 1999: “Zakon o lokalnih volitvah – ZLV v 100. členu ne določa, koliko časa mora poteči med objavo poročila občinske volilne komisije in prvo konstitutivno sejo. Na podlagi smiselne uporabe določb, ki določajo roke za vložitev pravnih sredstev (48 ur – 1. odst. 105. člena in tri dni – 1. odst. 106. člena), bi se lahko sklepalo, da bi moralo med objavo in sklicem seje preteči najmanj 48 ur. Zakon bi lahko za vložitev pravnega sredstva iz 100. člena določil tudi daljši rok, saj gre za pravno sredstvo, ki se vlaga po izvedbi volitev in ni več utemeljenega razloga, ki bi zahteval določitev tako kratkih rokov, kot jih določata 105. in 106. člen ZLV. Zakonska ureditev je torej pomanjkljiva in bi jo zakonodajalec moral dopolniti, da zaradi ugotovljene pomanjkljivosti ne bi prihajalo do sporov. US ni samo začelo postopka za oceno ustavnosti 100. člena ZLV, ker to ni nujno za rešitev obravnavane zadeve (2. odst. 59. člena v zvezi s 30. členom ZUstS). Prva seja sveta KS Sežana, na kateri so bili potrjeni mandati izvoljenih kandidatov, je bila še pred objavo poročila Občinske volilne komisije Občine Sežana. Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici, je s tem, ko je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sklep Sveta KS Sežana št. 169/98 z dne 16. 12. 1998 zgolj iz formalnih razlogov, ne da bi ugotovilo, da pritožnica sploh ni imela možnosti vložiti pritožbe zoper poročilo Občinske volilne komisije Občine Sežana, in da je bila prva konstitutivna seja sveta KS Sežana sklicana pred objavo poročila Občinske volilne komisije Občine Sežana, očitno kršilo pritožničino pravico do pritožbe iz 25. člena. Zato je US izpodbijano odločbo razveljavilo. Upravno sodišče bo v ponovnem postopku moralo preizkusiti navedbe v pritožbi in na podlagi ugotovitev v postopku odločiti o pritožničini pritožbi zoper sklep Sveta KS Sežana.”

61OdlUS IX, 197, U-I-26/97, Ur. l. 68/2000: »Glede na to, da 25. člen več kot pravice do pritožbe ne zagotavlja, tudi morebitna zakonska določitev izvršljivosti dokončnih odločb sama po sebi ne bi pomenila kršitve navedene ustavne določbe. V obravnavanem primeru pa bi določitev izvršljivosti dokončnih odločb posegla v načeli pravne varnosti (2. člen) in enakosti pred zakonom (2. odst. 14. člena). Zato v obe navedeni načeli posega tudi izpodbijana ureditev, ki določa izvršljivost zgolj izdanih odločb. V času, ko je bila komasacija uvedena, je enako, kot je sedaj določeno v 3. odst. 71. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ, veljala ureditev, po kateri je bila pravnomočnost komasacijske odločbe določena kot pogoj za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (3. odst. 71. člena ZKZ). Okoliščina, da gre v primerih iz 115. člena ZKZ za komasacije, ki do uveljavitve ZKZ niso bile pravnomočno končane, pa sama po sebi ne more upravičevati spremembe zakonske ureditve, po kateri bi lahko komasacijski udeleženec bodisi pridobil, bodisi izgubil lastninsko pravico pred pravnomočnostjo komasacijske odločbe. Načelo varstva zaupanja v pravo namreč posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Načelo enakosti pred zakonom pa zavezuje zakonodajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri normiranju. Tako bi bilo v neskladju z načelom enakosti, če bi zakonska ureditev brez utemeljenega razloga uvedla razlikovanje glede pridobitve lastninske pravice na podlagi komasacijske odločbe tako, da bi za ene komasacijske postopke veljala ureditev, po kateri bi morala biti odločba pravnomočna, za druge pa ureditev, po kateri bi zadoščala dokončna komasacijska odločba, ali pa celo zgolj izdana odločba.«