Samo Bardutzky, 2011

13U-I-178/10 z dne  2. 2011, Ur. l. 12/11: »28. US glede na ustavnopravno opredelitev 149. člena in glede na opisano izhodišče ustavnosodne presoje v okoliščinah konkretnega primera, kjer evro kot skupna valuta zahteva sodelovanje držav članic evroobmočja, ocenjuje, da ZPZFSEu ni v neskladju s 149. členom. Za poroštvo, dano za obveznosti družbe EFSF, je bila sprejeta posebna odločitev DZ v obliki zakona. Pooblastilo, dano Vladi, po oceni US ni vsebinsko prazno, temveč je obveznost, ki je oziroma bo nastala za RS, določena. Tako so določeni: namen, za katerega se daje poroštvo – za instrumente financiranja, s katerimi se bodo zagotovila ustrezna sredstva za posojila državam članicam evroobmočja v finančnih težavah; višina poroštva – 2,073 milijarde evrov; trajanje poroštva – za posojilne pogodbe, sklenjene do 30. 6. 2013, oziroma za instrumente financiranja in finančne posle do 30. 6. 2010; dolžnik – družba EFSF; in vrste poslov, za katere se daje poroštvo – za instrumente financiranja v okviru programa financiranja ali za posamezne instrumente financiranja izven tega programa ter za finančne posle. To hkrati pomeni, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom jasnosti in določnosti, ki je eno izmed načel pravne države iz 2. člena, saj je mogoče ugotoviti tako vsebino kot tudi namen določb, ki urejajo poroštvo. Ker za samo presojo skladnosti s 149. členom ni ustavnopravno pomembno, kot je US že pojasnilo, kakšna je pravna narava poroštva po ZPZFSEu, ali torej gre za poroštvo v smislu OZ ali ne, predlagatelji protiustavnosti ZPZFSEu ne morejo utemeljiti z navedbami, ki se nanašajo na vprašanje neobstoja akcesornosti pri poroštvu po ZPZFSEu.

14Predlagatelji izpodbijani ureditvi posebej očitajo protiustavnost, ker menijo, da bi moral DZ sprejeti poseben zakon za vsako poroštvo posebej in ne le enega, splošnega zakona, kot je ZPZFSEu. Očitek je neutemeljen, saj predlagatelji izhajajo iz očitno napačnega razumevanja poroštva po ZPZFSEu. Ne gre namreč za več poroštev, tako da bi bilo treba dati za vsak program financiranja ali vsak posamezen instrument financiranja ali finančni posel posebno poroštvo, temveč gre za eno samo poroštvo v višini do 2,073 milijarde evrov, ki se ne črpa naenkrat, temveč v več delih in skladno s potrebami, vedno pa sorazmerno deležu Republike Slovenije (pro rata pari passu). Zato po naravi stvari ni treba, da bi se za vsako unovčitev dela poroštva sprejel poseben zakon. Odločitev o sodelovanju v evropskem mehanizmu za finančno stabilizacijo in s tem za prevzem poroštva je sprejel Državni zbor z zakonom, v katerem je določno opredeljeno, kakšno poroštvo se daje, v kolikšni višini, komu in za kakšen namen. Na ta način je jasno in določno opredeljeno polje, v katerem se lahko giblje Vlada pri sprejemanju vsakokratnih programov financiranja v skladu s prvim odst. 4. člena ZPZFSEu. V tem odstavku je dodatna možnost, ki iz 149. člena ne izhaja, vendar zato ni protiustavna, da tudi pri sprejemanju programov financiranja Vlada sodeluje z DZ v skladu z ZSDZVZEU. To pomeni, da bo DZ sodeloval pri oblikovanju stališč RS o predlaganem programu financiranja (prvi odst. 4. člena ZSDZVZEU) ali pa bo ta stališča sprejel sam (prvi odst. 11. člena ZSDZVZEU).«