Stane Vlaj, 2011

5U-I-215/96, Ur. l. 101/99: »Zakonska razmejitev pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi na področju osnovnošolskega izobraževanja ni v neskladju z 9. in 140. členom Ustave.

Bolj kot poslovodna funkcija je pri ravnatelju javne osnovne šole pomembna njegova pedagoška funkcija: naloge in odgovornost za strokovno delo in izvajanje (uresničevanje) programa osnovnošolskega izobraževanja. Zato je pri imenovanju ravnateljev upravičeno tako sodelovanje države kot občine.
Delitev pristojnosti oziroma odločujočega vpliva pri njihovem imenovanju ustreza vlogi (obveznostim) države in lokalne skupnosti pri zagotavljanju javne službe in njenem financiranju. Občine so (so)lastnik premoženja, namenjenega opravljanju javne službe, ki jo je dolžna zagotavljati država. Njihova pristojnost na področju osnovnošolskega izobraževanja je vezana na dolžnost skrbeti za premoženje, ki se uporablja za izvajanje programa osnovnošolskega izobraževanja. V okviru svoje servisne funkcije zagotavljanja javnih dobrin oziroma storitev na lokalni ravni (na svojem območju) pa je občina tudi (so)ustanovitelj javnega zavoda, ki opravlja javno službo na področju osnovnošolskega izobraževanja. Taki razdelitvi funkcij in pristojnosti na področju osnovnošolskega izobraževanja je prilagojen tudi sistem financiranja (81. in 82. člen v zvezi s 84. členom ZOFVI).

Država zagotavlja sredstva, ki so vezana neposredno na izvajanje osnovnošolskega programa (pouka), lokalna skupnost pa sredstva za investicijsko vzdrževanje prostorov in opreme osnovnih šol ter za tiste materialne in druge stroške, ki zadevajo predvsem njene prebivalce (prevozi učencev, dodatne in nadstandardne dejavnosti).«

6OdlUS V, 118, U-I-98/95, Ur. l. 44/96:  »Zakonske določbe, ki na nejasen in dvoumen način urejajo prevzem državnih normativnih pristojnosti z občin, so v neskladju z načeli pravne države.
Prenos upravnih nalog, ki predstavljajo izvrševanje predpisov iz pristojnosti državnih organov,na upravne enote, ni v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave. V neskladju s to ustavno določbo pa je državni prevzem upravnih nalog, ki predstavljajo izvrševanje odločitev na področjih, katerih normativno urejanje sodi v pristojnost občine.

Prenos upravnih nalog na področju urejanja prostora (izdajanje lokacijskih dovoljenj) na državne organe pomeni poseg v ustavno varovano jedro lokalne samouprave, vendar ta poseg ni ustavno nedopusten, ker je utemeljen z varovanjem drugih ustavnih vrednot – načel pravne države (pravne varnosti in zakonitosti).

7OdlUS XIV, 69, U-I-97/05, Ur. l. 69/05:« Iz prvega odstavka 140. člena Ustave izhaja, da mora zakonodajalec v vseh tistih primerih, ko posamezno nalogo z zakonom določi kot novo izvirno pristojnost občin, ker je po njegovem lokalnega značaja, upoštevati dve temeljni zahtevi:

– pri določitvi nove naloge kot izvirne pristojnosti občine mora istočasno prilagoditi tudi sistem financiranja, ker morajo biti finančni viri v sorazmerju s pristojnostmi, ki jih lokalnim oblastem določata Ustava in zakon. Pri določitvi nove naloge kot  izvirne pristojnosti občine mora biti občini omogočeno, da zadevo vsaj deloma samostojno ureja, tj. občina mora vsaj deloma odločati o izvrševanju te naloge. Če nista izpolnjeni obe zahtevi, po oceni US ne gre za lokalno zadevo, ki bi lahko bila izvirna občinska pristojnost na podlagi prvega odstavka 140. člena Ustave.

Ker je zakonodajalec pri ureditvi pravice do izbire družinskega pomočnika izvrševanje nove naloge določil kot izvirno pristojnost občin, ne da bi istočasno ustrezno prilagodil sistem financiranja in omogočil občini, da pri njenemu izvrševanju vsaj soodloča, je prvi odstavek 28. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu že zato v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.

Zgolj predvidevanje, da se bo zaradi izpodbijane določbe obseg obveznosti predlagateljev (občin) bistveno povečal, ne more utemeljiti procesne predpostavke, ki jo za vložitev zahteve določa 91. člen Zakona o lokalni samoupravi. US je zahteve v tem delu zavrglo.