Janez Čebulj, 2011

5OdlUS XVI, 75, U-I-216/07, Ur. l. 99/2007: »9. Zahteve iz navedenih določb Ustave je upošteval zakonodajalec pri tem, ko je določil, da sme agencija izjemoma pridobivati podatke tudi s kontrolo pisem in drugih občil ter z nadzorovanjem in s snemanjem komunikacij (23. člena ZSOVA). Pogoje, pod katerimi je to dopustno, je določil v 24. členu ZSOVA. Pri tem je v prvem odstavku 24. člena ZSOVA med drugim določil, da kontrolo pisem in drugih pošiljk ter nadzorovanje in snemanje telekomunikacij v RS dovoli na predlog direktorja agencije s pisno odredbo za vsak primer posebej predsednik Vrhovnega sodišča.«

6OdlUS XVII, 2, U-I-251/07, Ur. l. 6/08: »3. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti da lahko vsak, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS. Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. V primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo (tako US v sklepu U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05, Ur. l. 101/07). Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih ni le formalno izčrpanje pravnih sredstev, temveč tudi njihovo vsebinsko izčrpanje. To pomeni, da mora pobudnica že v postopku pred pristojnimi sodišči uveljavljati trditve o domnevni neustavnosti oziroma nezakonitosti ureditve, na kateri temelji odločitev v njenem primeru. Skladno z 22. členom Ustave mora sodišče takšne ugovore strank bodisi argumentirano zavrniti, bodisi, če se z njimi strinja in gre za zakon, po 156. členu Ustave prekiniti postopek ter začeti postopek za oceno njegove ustavnosti pred US. Na podlagi 125. člena Ustave pa imajo sodišča pooblastilo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sama izločijo nezakonite oziroma neustavne podzakonske predpise.«

7OdlUS XVI, 22, Up-2394/07, Ur. l. 122/07: »4. S 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Ur. l. 105/06 –ZUS-1), ki je uveljavil nov sistem pravnih sredstev v upravnem sporu. Omejil je pritožbo zoper sodbo, ki jo izda Upravno sodišče. Ta je dovoljena samo, če je Upravno sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka (organ, ki je izdal dokončno upravno odločbo), ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1 (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča je torej dovoljena v primerih, ko Upravno sodišče odloči v t. i. upravnem sporu polne jurisdikcije. Ni dovoljena (razen če poseben zakon ne določa drugače) v t. i. upravnih sporih o zakonitosti dokončnega posamičnega upravnega akta, prav tako ni dovoljena v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov za lokalne volitve. ZUS-1 je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu na novo uzakonil revizijo (ukinil pa zahtevo za varstvo zakonitosti). Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 83. člena ZUS-1). To pomeni, da ni dovoljena v primerih, kadar je zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, dovoljena pritožba. ZUS-1 je torej revizijo sicer uvedel kot izredno pravno sredstvo, vendar služi kot nekakšna korekcija v primerih, ko pritožba (kot redno pravno sredstvo) ni dovoljena. Z njo se lahko odpravijo hujše nepravilnosti pri sojenju (zlasti v t. i. upravnih sporih o zakonitosti) Upravnega sodišča, kadar pritožba ni dovoljena. Vedno je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov (1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Ne glede na vrednost izpodbijanega dela pa se lahko dovoli (dopusti) tudi, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, ali če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Revizijski razlogi so ožji od pritožbenih: revizija se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (85. člen ZUS-1).«

8U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011: »13. Opisani sistem, katerega jedro je institut dopuščene revizije, revizijo v prvi vrsti vzpostavlja kot sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda v celoti. Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona omogoča izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, s čimer zagotavlja razvoj prava prek sodne prakse. Poudarja in krepi odgovornost Vrhovnega sodišča za poenotenje sodne prakse v državi in s tem za zagotovitev enakosti pred zakonom. Z izjemo dovoljene revizije se torej ureditev tega izrednega pravnega sredstva osredinja na varstvo javnega interesa. Subjektivna razsežnost revizije, tj. varstvo pravic strank v konkretnih sporih, ni primarna (tako US že v sklepih Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, Ur. l. 54/09, in Up-678/09 z dne 20. 10. 2009, Ur. l. 88/09). Individualne interese posameznikov Vrhovno sodišče varuje predvsem posredno, z varstvom javnega interesa. Takšna ureditev revizije utrjuje vlogo Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki jo v povezavi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne države in delitve oblasti zarisuje prvi odstavek 127. člena, po katerem je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi. Ko Vrhovno sodišče v okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih, soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh. Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in torej pravno varnost. Ureditev revizije torej temelji na spoznanju, da v moderni pravni državi, zasnovani na delitvi oblasti in zavezani varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti. Tako učinkovito udejanja svojo vlogo v sistemu zavor in ravnovesij, v katerem ima glede razlage zakonov zadnjo besedo (prim. prvi odstavek 127. člena).

14. … Povedano drugače, iz pravice do izjavljanja in do poštenega postopka iz 22. člena Ustave ne izhaja dolžnost Vrhovnega sodišča vsebinsko obrazložiti odločitev o tem, ali bo glede na merilo javnega interesa pripustilo pravno sredstvo, ki ga človekove pravice ne terjajo. Z vidika tega procesnega jamstva zadošča, da se Vrhovno sodišče v sklepu le splošno sklicuje na zakonske razloge za nedopustitev revizije. Smiselno enako je ustaljeno stališče ESČP: v primerih, ko vrhovno sodišče oziroma najvišje sodišče v državi zavrne sprejem zadeve z utemeljitvijo, da za to ni pravne osnove, zahtevam iz prvega odstavka 6. člena EKČP zadosti že zelo omejena obrazložitev.

15. Nasprotno bi zahteva po vsebinski obrazložitvi zavrnitve neuspešnih dopustitvenih predlogov razvodenila smisel ureditve revizije in s tem, gledano sistemsko, oslabila pomen Vrhovnega sodišča v ustavni ureditvi, začrtan v prvem odstavku 127. člena. Ne (le) zato, ker bi zahteva po polnem utemeljevanju množice procesnih, za pravni red kot celoto domala nepomembnih sklepov zaradi preobremenitve lahko načela zmogljivost Vrhovnega sodišča. Ključno je, da sta v naravi precedenčnosti obvladljivost in preglednost števila judikatov ter da je hkrati vse, o čemer se precedenčno sodišče izreče, razumljeno kot precedenčno (torej tudi tisto, kar se vsebinskega zapiše v sklepu o nedopustitvi revizije). Le če so judikati številčno obvladljivi in vsebinsko pregledni, je utemeljeno pričakovanje, da bodo zares lahko ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh ter s tem prispevek k enakosti pred zakonom in k pravni varnosti. Možnost zgolj formalne obrazložitve sklepov o nedopustitvi revizije je zato nujna za zagotovitev precedenčne razsežnosti poslanstva Vrhovnega sodišča. Zahteva po vsebinski obrazložitvi sklepov o nedopustitvi revizije bi jo dejansko onesposabljala, s tem pa bi krnila položaj Vrhovnega sodišča, tako zelo pomemben za razvoj prava in zagotavljanje človekove pravice do enakosti pred zakonom, v širšem smislu pa tudi za temelje ustavne demokracije.

16. Ko dopustitveni postopek pokaže, da je zadeva temeljnega pomena in zato terja vsebinski odgovor Vrhovnega sodišča, pride do zlitja objektivnega pomena zadeve s subjektivnim interesom strank. Šele tedaj, ko bo Vrhovno sodišče z meritornim odločanjem o reviziji izvrševalo svojo v javni interes usmerjeno vlogo, bo v znatnejši meri odločalo tudi o individualni pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu strank, zaradi katerih je bilo sodno varstvo sploh sproženo. Izpolnitev vloge precedenčnega sodišča, ki jo pomeni vsebinsko poglobljena, izčrpna in precizno izražena argumentacija, se bo v takem primeru prekrivala s procesnim jamstvom obrazloženosti iz 22. člena Ustave.«