Igor Kaučič, 2011

36OdlUS XII, 41, U-I-63/99, Ur. l. 48/03: »6. Pravica do glasovanja na referendumu, opredeljena v 90. členu, je tako kot volilna pravica temeljna ustavna pravica in je po vsebini in načinu izvrševanja tudi najbližja volilni pravici. Ustava v drugem odstavku 90. člena določa, da imajo pravico glasovanja na referendumu vsi državljani, ki imajo volilno pravico. Tako veljajo načela splošnosti, enakosti, svobode in tajnosti glasovanja tudi za pravico glasovanja na referendumu. Ta pravica je varovana v okviru splošne ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena (odločbi US U-I-47/94, Ur. l. 1/95 in OdlUS IV, 4 ter U-I-276/96, Ur. l. 24/2000 in OdlUS IX, 21). V skladu s 4. odst. 90. člena je ZRLI predpisal način uresničevanja te ustavne pravice. Ker se tudi pravica do referenduma izvršuje na podoben način kot volilna pravica, se ZRLI glede ureditve posameznih vprašanj sklicuje na ZVDZ oziroma na njegovo smiselno uporabo. Tako kot je zaradi posebnosti postopka za izvedbo referenduma posebej uredil določena vprašanja (npr. določil naloge posameznih volilnih organov), je samostojno uredil tudi varstvo pravice glasovanja (51. do 53. člen). ZRLI namreč ne določa, da se glede varstva pravice glasovanja smiselno uporabljajo določbe ZVDZ o varstvu volilne pravice.«

37OdlUS XII, 45, U-II-2/03, Ur. l. 52/03: »US se pri presoji referendumskega vprašanja, čeprav se navezuje na predlog zakona, ki je v zakonodajnem postopku, ne more spuščati v vprašanje ustavnosti predlagane zakonske ureditve v celoti, temveč se mora omejiti samo na vsebino referendumskega vprašanja in na razloge, ki jih je v svoji zahtevi navedel DZ. US s tem, ko odloča o skladnosti referendumskega vprašanja z Ustavo, (posredno) odloča tudi o dopustnosti izvedbe referenduma. Odločitev US, da je referendumsko vprašanje v nasprotju z Ustavo, ima namreč za posledico, da referenduma ni mogoče izvesti, zato pomeni omejitev pravice volivcev do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev z odločanjem na referendumu (90. člen v zvezi s 44. členom). Zato je treba pristojnost US po 16. členu ZRLI razumeti tako, da lahko izda negativno mnenje samo v primeru, ko je referendumsko vprašanje očitno v nasprotju z Ustavo. V primeru, ko referendumsko vprašanje samo po sebi ni v nasprotju z Ustavo, vprašanje skladnosti predvidene zakonske rešitve z Ustavo pa se zastavlja z vidika sorazmerja med več ustavno zavarovanimi pravicami oziroma dobrinami, tako da mora US odgovoriti na vprašanje, kateri od njih je treba dati večjo težo, pa je treba dati prednost pravici volivcev do neposrednega odločanja na referendumu.«

38OdlUS XIII, 53, U-II-5/04, Ur. l. 82/04: »Utemeljena je ugotovitev DZ, da je bila pobuda vložena z namenom zavlačevanja zakonodajnega postopka. Ker se s tem v nasprotju z 2. členom podaljšuje protiustavno stanje, to je sprejem Zakona, ki pomeni uresničitev obveznosti, kot izhajajo iz odločbe US, odločitev DZ, da zavrne razpis referenduma, ni v neskladju z Ustavo in ZRLI.«

39OdlUS XIV, 6, U-I-217/02, Ur. l. 24/05: »US je ugotovilo, da je ugotovljene neustavnosti posameznih določb 2. oddelka II. poglavja ZRLI v delu, v katerem se nanašajo na predhodni postopek, predvsem 3. in 5. odst. 13. člena ter 18. člen, povzročajo takšno nekonsistentnost celotne ureditve predhodnega postopka, da ni mogoča razveljavitev zgolj posameznih določb ali zgolj ugotovitev neustavnih pravnih praznin, temveč je nujna razveljavitev celotnega oddelka Zakona, ki ureja predhodni referendum.

ZRLI bi moral vsebovati določbe, na podlagi katerih bi se lahko preprečil razpis referenduma, če bi pri ponavljajočih pobudah ugotovili neustaven namen.«

40OdlUS XV, 17, U-II-1/06, Ur. l. 26/06: »Odložitev sprejema in uveljavitve zakona sama po sebi še ni v nasprotju z Ustavo. Vložitev pobude oziroma zahteva za predhodni zakonodajni referendum povzroči le, da se DZ za določen čas in glede določenega vprašanja umakne postopku neposrednega odločanja ljudstva kot suverena. US mora pri presoji dopustnosti referendumskega odločanja upoštevati, da na referendumu ni dopustno sprejemati odločitev, ki bi bila v neskladju z Ustavo. …«

41U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009, Ur. l. 35/09: »5. … Če US ugotovi, da veljavna zakonska ureditev ni v neskladju z Ustavo, potem morebitna zavrnitev sprememb te zakonske ureditve na referendumu v nobenem primeru ne more pomeniti nastanka protiustavnih posledic. Če je veljavna zakonska ureditev protiustavna in želi zakonodajalec s sprejetim zakonom to protiustavnost odpraviti, je nastanek protiustavnih posledic zaradi zavrnitve zakona odvisen od tega, ali je sprejeti zakon skladen z Ustavo. Če bi bil zakon, s katerim bi želel DZ odpraviti morebitne obstoječe protiustavnosti, tudi sam v neskladju z Ustavo, potem ni mogoče ugotoviti, da bi z njegovo zavrnitvijo na referendumu že same po sebi nastale protiustavne posledice. Če pa bi sprejeti zakon na ustavno skladen način odpravljal obstoječe protiustavnosti, bi z njegovo zavrnitvijo neustavnost obstajala še naprej in je morebiti niti v roku enega leta (25. člen ZRLI) ne bi bilo mogoče odpraviti. V tem primeru je mogoče ugotoviti nastanek protiustavnih posledic. Namen prvega odstavka 21. člena ZRLI je torej, da se z odločitvijo US prepreči, da bi volivci na referendumu lahko sprejeli odločitev, ki bi onemogočila odpravo protiustavne zakonske ureditve.«

42OdlUS, U-II-2/09 z dne 9. 11. 2009, Ur. l. 91/09: »S prvim odstavkom 21. člena ZRLI je US zaupano, da v vsakem primeru posebej oceni, ali bi bile z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona na referendumu prizadete tako pomembne ustavne vrednote, da bi bilo zaradi tega dopustno poseči v človekovo pravico do referenduma. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi zakonodajalcu omogočala zlorabo oziroma izigravanje njegove zakonodajne pristojnosti, ki bi izničilo pravico do referenduma.

Ustava in odločbe US ne zavezujejo samo DZ kot zakonodajalca, temveč tudi državljane, kadar oblast izvršujejo neposredno z odločanjem o posameznem zakonu na referendumu. V Sloveniji je vzpostavljena ustavna demokracija, katere bistvo je v tem, da vrednote, ki jih varuje Ustava, prevladajo nad demokratično sprejetimi odločitvami večine.«

43U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, Ur. l. 50/10: »17. … Ker 90. člen pomeni izpeljavo človekove pravice iz 44. člena, je tudi pravica do referendumskega odločanja človekova pravica. Zakonski posegi vanjo morajo biti zato podvrženi pravnemu režimu iz 15. člena, ki ureja uresničevanje in omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po 2. odst. 15. člena je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Po 3. odst. 15. člena so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava.«

Ločeno mnenje sodnice Sovdat

»3. Najprej je treba ugotoviti, da v odločbi št. U-I-47/94 niti US sámo ni razglasilo pravice do referendumskega odločanja neposredno za človekovo pravico. Povezalo jo je s 44. členom in ji lastnost človekove pravice pripisalo tudi glede na to, da lahko razpis zakonodajnega referenduma zahteva 40.000 volivcev, pri čemer je še pri tem besedi človekova pravica zapisalo v narekovaju. Tako je na nek način 40.000 volivcev kot enega izmed upravičenih predlagateljev zakonodajnega referenduma postavilo v izvrševanje človekove pravice. Torej imamo opravka z dvema vidikoma te človekove pravice – s pravico zahtevati referendum in s pravico do glasovanja na referendumu kot izrazom neposrednega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Vendar je treba opozoriti, da je v resnici primarna pravica glasovati na referendumu. Šele če ta obstaja kot človekova pravica, je mogoče tudi prvonavedeni pravici priznati to naravo. … Ker je US v navedeni odločbi 90. člen povezalo s pravico iz 44. člena, se zastavlja vprašanje, kakšna je v resnici vsebina te pravice. Tudi če te določbe v Ustavi sploh ne bi bilo, bi bil zakonodajni referendum izpeljava ustavne pravice do neposrednega odločanja državljanov, ki izhaja že iz drugega odstavka 3. člena. … Lokalna samouprava je ustavna pravica, ki jo Ustava izrecno zagotavlja v 9. členu (med splošnimi določbami) in podrobneje ureja v V. poglavju. Je torej ustavna pravica, ni pa človekova pravica. Podobno kot lokalno samoupravo Ustava ureja tudi referendum ali neposredno izvrševanje (v tem primeru zakonodajne) oblasti v drugem odstavku 3. člena (torej med splošnimi določbami) in v 90. členu (v sklopu poglavja IV a), v katerem ureja DZ). Torej gre v sistemsko-tehničnem pogledu za enako ureditev. Pa vendar je US za referendumsko odločanje vzpostavilo merila presoje iz drugega in tretjega odstavka 15. člena, ki veljajo samo za človekove pravice, ne pa tudi za druge ustavne pravice, ki te pravne narave nimajo, medtem ko tega za lokalno samoupravo ni naredilo. Kot smo videli, pa se tako lokalna samouprava kot referendum enako povezujeta s 44. členom.

4. Je bil razlog za vzpostavitev kriterijev, ki veljajo za način uresničevanja in omejevanje človekovih pravic, v podobnosti med volilno pravico in pravico do referendumskega odločanja ali bolje pravico do glasovanja na referendumu? Volilna pravica je nedvomno človekova pravica. … Glede pravice do glasovanja na referendumu pa je bistveno drugače. Razen tega, da ima vsak državljan (ki je hkrati volivec) skupaj z 39.999 državljani (ki so hkrati volivci) na podlagi drugega odstavka 90. člena pravico zahtevati razpis referenduma (in v odločbi št. U-I-47/94 US ta vidik še posebej izpostavi, vendar je ta pravica, kot sem že opozorila, po mojem mnenju sekundarna), je sicer za pravico glasovanja na referendumu značilno, da jo kot državljani (tisti, ki so hkrati tudi volivci) lahko uresničujemo samo takrat, ko politiki, ki smo jih izvolili (tj. DZ, tretjina poslancev ali DS), tako odločijo. … Pravica glasovati na referendumu se zato, kljub temu da je v njenem izvrševanju podobna volilni pravici … vendarle bistveno razlikuje od volilne pravice. Zato se mi zastavlja vprašanje, ali je bila odločitev US, na podlagi katere poslej pravica glasovati na referendumu velja za človekovo pravico (pri čemer to vse odtlej pišemo, ne da bi besedi človekova pravica postavljali v narekovaj), res prava. …«

44U-II-1/11 z dne 10. 3. 2011, Ur. l. 20/11: »Prvi odstavek 21. člena ZRLI z vidika načela jasnosti in določnosti pravnih norm (2. člen) ni v neskladju z Ustavo. Neizvršitev odločbe US (če bi bil sprejeti zakon na referendumu zavrnjen), čeprav pomeni očitno protiustavno posledico, sama po sebi ni zadosten razlog, iz katerega bi moralo US na podlagi prvega odstavka 21. člena ZRLI poseči v pravico do referenduma iz 90. člena. Z morebitno zavrnitvijo ZZPIZ-2 na referendumu ne bo ugasnila dolžnost DZ, da takoj izvrši odločbi US. Ne glede na omejitve, ki izhajajo iz njegove vezanosti na izid referenduma (25. člen ZRLI), je dolžnost DZ, da odločbe US izvrši brez odlašanja. … Z navedbami in podatki, s katerimi DZ in Vlada sicer lahko utemeljita, da so spremembe pokojninskega sistema v prihodnosti potrebne ali celo nujne iz makroekonomskih, javnofinančnih ali demografskih razlogov, ni mogoče danes utemeljiti protiustavnosti ZPIZ-1. Ustavnopravno ti razlogi niso merljivi in jih zato US pri svoji presoji ne more upoštevati in tudi ne sme ocenjevati njihove utemeljenosti.«

45U-II-2/11 z dne 14. 4. 2011, Ur. l. 30/11: »Pristojnost US po 1. odst. 21. člena ZRLI je treba razumeti tako, da lahko US ugotovi nastanek protiustavnih posledic morebitne zavrnitve zakona na referendumu, če navedbe DZ očitno izkazujejo obstoječo protiustavnost, katere odprava je nujna, da bi se zavarovale pomembne ustavnopravne vrednote, ki jim je treba dati prednost pred ustavno pravico volivcev, da o zakonu odločajo na referendumu. V zahtevi DZ ni konkretnih navedb o tem, v čem bi ureditev v 3. odst. 65. člena ZVDAGA sploh lahko škodovala interesom RS. Prav tako DZ ni s konkretnimi navedbami utemeljil kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznikov.«