Peter Pavlin, 2011

32OdlUS VI, 46U-I-40/96, 3. 4. 1997: »13. Ustava v 87. členu določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb DZ določa samo z zakonom. Namen te določbe, ki vsebuje formalno obveznost za DZ, je v tem, da zagotovi, da pravne norme, ki na originaren način urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, nastajajo v obliki zakonov. Zakon ima namreč po ustavi poseben položaj v sistemu pravnih aktov. Na pojem zakona se navezujejo številne ustavnopravne določbe: npr. določba o zakonitosti delovanja državne uprave (drugi odstavek 120. člena), določbe o zakonodajnem referendumu (90. člen), o zakonodajni iniciativi (88. člen), zakonodajnem postopku (89. člen), razglasitvi zakona (91. člen), kakor tudi o pravici DS, da po sprejetju zakona in še pred njegovo razglasitvijo zahteva od DZ, da o zakonu še enkrat odloča (t. i. suspenzivni veto). Vse te določbe veljajo le za zakone. S 87. členom je želel ustavodajalec podvreči pravne akte DZ, ki vsebujejo določbe, s katerimi ta organ ureja pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb, posebnemu ustavnopravnemu režimu, ki velja za zakone.«

33U-I-156/08, 14. 4. 2011 (Ur. l. RS, št. 34/11): »30. Predlog vsakokratnega NPVŠ [Nacionalni program visokega šolstva] oblikuje Vlada na podlagi strokovnih izhodišč, ki jih pripravi Svet RS za visoko šolstvo v sodelovanju s Svetom za znanost in tehnologijo RS, sprejme pa ga DZ (prvi in drugi odst. 45. člena ZViS) z resolucijo. Z resolucijo DZ ocenjuje stanje, določa politiko in sprejema nacionalne programe na posameznih področjih (109. člen Poslovnika DZ, Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo in 105/10 – PoDZ-1). To pomeni, da resolucija ni splošni (pravni) akt (primerjaj še 56. točko obrazložitve), temveč politični, deloma tudi strokovni akt, s katerim ni mogoče urejati pravic in obveznosti fizičnih in pravnih oseb. Te se morajo urejati s splošnoveljavnimi zakoni. DZ lahko že na podlagi 87. člena pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb določa le z zakonom, ne pa z resolucijo. Namen te določbe, ki vsebuje formalno obveznost za DZ, je v zagotovitvi, da pravne norme, ki na originaren način urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, nastajajo v obliki zakonov. Zakon ima namreč po Ustavi poseben položaj v sistemu pravnih aktov. S 87. členom je želel ustavodajalec podvreči pravne akte DZ, ki vsebujejo določbe, s katerimi ta organ ureja pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb, posebnemu ustavnopravnemu režimu, ki velja za zakone. […]«

34OdlUS XV, 84, U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06, 7. 12. 2006: »118. Pobudniki zatrjujejo, da je zakonodajalec s tem, ko je prepustil ureditev plač državnih tožilcev OdPF [Odlok o plačah funkcionarjev], ravnal v neskladju s 87. členom. Ta določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb DZ določa samo z zakonom. Vendar to ne pomeni, da bi moral zakonodajalec vse podrobnosti pravic urediti z zakonom. Podrobnejše urejanje pravic in obveznosti posameznikov lahko prepusti odloku, pri čemer pa mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, in določiti okvire ter usmeritve za njeno podrobnejšo podzakonsko urejanje, tako da je pravnemu subjektu njegov položaj znan oziroma predvidljiv že na podlagi zakona. […] V tem primeru je bilo to upoštevano. S tem, ko ZSPJS določa vrednost osnovne plače za posamezne plačne razrede (Priloga 1) in najnižje ter najvišje plačne razrede po posameznih plačnih podskupinah za funkcionarje (Priloga 2), daje namreč zadostno podlago za podrobnejšo ureditev osnovnih plač državnih tožilcev z OdPF. Šesti odstavek 49. a člena ZSPJS pa pomeni zakonsko podlago za ureditev prevedbe plač državnih tožilcev z OdPF, pri čemer so v samem ZSPJS izrecno določeni tudi kriteriji za določitev nominalnega zneska osnovne plače, ki je podlaga za prevedbo (osnova, količnik, dodatki). Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju s 87. členom. Iz istih razlogov ji tudi ni mogoče očitati neskladja z načelom zakonitosti kot enim izmed načel pravne države iz 2. člena.«