Igor Kaučič, 2011

21OdlUS III, 119, Up-15/93 z dne 8.  11. 1994: »Imuniteta je privilegij predstavniškega telesa oziroma njegovih članov, katere namen je zagotovitev njihovega nemotenega dela. Od tod izvirajo razlike med procesno in materialno imuniteto, omejitev procesne imunitete le na kazniva dejanja ipd. Imuniteta torej ni pravica člana predstavniškega telesa v tem smislu, da bi se ji mogel sam učinkovito odpovedati ali jo sam uveljaviti. Državni organ se je v primeru poslančevega sklicevanja na imuniteto dolžan obrniti na predstavniško telo, čigar član je. Povsem v pristojnosti predstavniškega telesa je potem odločitev o tem, ali mu bo imuniteto priznal ali ne. Imuniteta torej ni pravica in še toliko manj človekova pravica. (…) Namen procesne imunitete je namreč preprečiti morebitno oviranje dela predstavniškega telesa le v razmerju do drugih državnih organov in ne do kogarkoli. V kazenskem postopku sta to lahko le državni tožilec in sodišče. Kadar kot upravičeni tožilec nastopa oškodovanec, pa je le še sodišče tisto, ki bi moglo motiti delo predstavniškega telesa. Sodišče je zato v teh primerih tisti državni organ, ki je dolžan pridobiti dovoljenje za pregon. Ker torej pridobitev dovoljenja za pregon ni predmet razmerja med strankami v kazenskem postopku, ampak razmerja med zakonodajno vejo oblasti na eni ter izvršilno oziroma sodno vejo na drugi strani, sodišče s svojim ravnanjem ni prevzelo funkcije  ene stranke v postopku (pregona). Ne nazadnje, sodišče bi storilo absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka (peta točka prvega odstavka 364. člena Zakona o kazenskem postopku), če bi ustreznega dovoljenja ne priskrbelo. US zato tudi v tem delu ustavne pritožbe ni sprejelo.«

22OdlUS VI, 14, U-I-29/97, Ur. l. 14/97: »6.  (…) Namen ustavodajalca, da zagotovi kontinuirano in stabilno izvrševanje državnih funkcij, je jasno razviden iz več ustavnih določb – na primer tudi iz določbe 83. člena (poslanska imuniteta) (…).

23OdlUS VII, 61, U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998: »Namen ustavne določbe o imuniteti sodnika ni v tem, da bi varovala sodnika kot posameznika, ampak je njen namen enak kot pri poslanski imuniteti – to je preprečiti morebitno oviranje dela sodstva v razmerju do državnih organov drugih dveh vej oblasti. Imuniteta je eden od bistvenih elementov neodvisnosti sodstva. Določba Zakona o kazenskem postopku, po kateri mora državni tožilec že ob vložitvi obtožnice predložiti dokaz o pridobljenem dovoljenju za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, določa obveznost državnemu tožilcu kot državnemu organu, ki se ne sme neutemeljeno vmešavati v delo neodvisne sodne veje oblasti.«

24OdlUS XIII, 86, Up-462/02, Ur. l. 120/04: Določbo Ustave o poslanski imuniteti pred kazensko odgovornostjo (83. člen Ustave) ni mogoče razlagati tako, da vključuje tudi imuniteto pred civilno odgovornostjo. Svoboda govora (39. člen Ustave) poslanca kot izvoljenega predstavnika ljudstva mora uživati posebno varstvo, še toliko bolj, če gre za poslanca opozicije. Vendar to ne pomeni, da ta svoboščina ni z ničimer omejena. Pritožnik te svoboščine ni izvrševal na način, ki ne bi nedopustno posegel v ustavne pravice oškodovanca. US ni pristojno za oceno primernosti ustavne ureditve.

25 Ločeno mnenje sodnice Škrk: »Utemeljeno se zastavlja vprašanje, ali je ustavna ureditev, ki omejuje poklicno poslansko imuniteto zgolj na izjemo od kazenske odgovornosti in ne izključuje civilne odgovornosti poslanca za besede, izrečene v parlamentu, res povsem v skladu s parlamentarno demokracijo, ki mora zagotavljati polno neodvisnost zakonodajne od izvršne (in sodne) veje oblasti. Ne smemo prezreti, da 83. člen Ustave, ki se nanaša na imuniteto poslanca, izhaja iz nekdanje delegatske skupščinske ureditve, ki ni poznala delitve oblasti. Tudi Kaučič pravi, da se »Institut poslanske imunitete v novi ustavi Republike Slovenije iz leta 1991 bistveno ne razlikuje od ureditve v prejšnji ustavi.«

26OdlUS XIV, 3 U-I-335/04, Ur. l. 18/05: S tem, ko izpodbijana določba Poslovnika DS omogoča naknadno priznanje imunitete državnemu svetniku, ki je bil priprt ali je bil zoper njega začet kazenski postopek še pred potrditvijo mandata, državnim svetnikom zagotavlja širšo imuniteto, kot jo uživajo poslanci. To pa je v neskladju z drugim odstavkom 100. člena, ki priznava članom DS imuniteto le v takšnem obsegu, kot velja za poslance.

27Ločeno mnenje sodnika Fišerja: »6. V konkretnem primeru se je zgodilo, da je državni tožilec podvomil v ustavnost pravne ureditve glede imunitete, ki jo uživa član DS. Procesnopravno pomeni obstoj imunitete procesno oviro, ki preprečuje izvedbo (dokončanje) kazenskega postopka. V podobnem položaju je državni tožilec, kadar potrebuje za pregon dovoljenje ali predlog za pregon po 136. čl. ZKP. Če hoče izvajati kazenski pregon, mora državni tožilec odstraniti oviro ali predložiti dokaz, da je pogoj izpolnjen, preden zahteva preiskavo ali vloži obtožni akt. Da bi takšna ovira lahko nastopila med že odprtim kazenskim postopkom, zakon sicer ni predvidel, vendar prav obravnavani primer zelo nazorno pokaže, da je to mogoče. Zato se v tem primeru dodatno pojavi vprašanje, ali naj takšno oviro odstrani organ pregona ali sodišče. Če smo natančni, se je vprašanje imunitete v konkretnem primeru odprlo v fazi, ko – tokrat čisto dobesedno – vodi postopek sodišče, ki je, kot je že bilo zapisano, prav tako upravičeno sprožiti postopek pred US.

28Menim, da mora v primeru, ko gre za procesno oviro, to ‘odstraniti’ organ pregona. Čeprav se zavedam, da se je mogoče, zlasti v naši pravni ureditvi in v našem pojmovanju kazenskega postopka, postaviti tudi na drugačno stališče, se bojim, da bi aktivna vloga sodišča pri odstranjevanju procesnih ovir lahko pomenila takšno poseganje sodišča v proces, ki bi povzročilo, da to ne bi bilo več nepristransko. Ko zahtevamo, da je sodišče nepristransko, se ne moremo omejiti zgolj na vodenje postopka in odločanje o glavni stvari v ožjem smislu (npr. glede ugotavljanja dejanskega stanja ter materialno in procesnopravnih vprašanj), temveč na položaj sodišča v celoti. Ne da bi se spuščal v podrobnosti zelo obsežnega in kompleksnega vprašanja,  kaj vse pomeni nepristranskost sodišča, je vsaj in concreto jasno, da mora sodišče vseskozi paziti na obstoj procesnih predpostavk, ovir in pogojev za postopek; na splošno pa mislim, da se mora tudi do njih obnašati nevtralno. Zaradi tega je prav, da je v obravnavanem primeru zahtevo vložil državni tožilec in ne sodišče.«