Franc Testen, 2002

54US se je z vprašanjem vsebine pravice do zakonitega sodnika najobširneje ukvarjalo v OdlUS IV, 17, U-I-209/93, Ur. l. 18/95, kjer je na pobudo stranke, ki je bila tožena v pravdnem postopku, presojalo ustavnost tedanjega sodnega poslovnika in razporeda dela sodnikov Temeljnega sodišča v Ljubljani za leto 1993. Pobudnik je zatrjeval, da morajo predpisi o dodelitvi posamične zadeve sodniku onemogočiti vpliv strank na izbiro sodnika. V konkretnem primeru je tožnik v pravdnem postopku vložil tožbo, zadeva je bila na podlagi izpodbijanih aktov dodeljena sodniku, tožnik pa je tožbo umaknil in jo ponovno vložil, nakar je bila, spet na podlagi izpodbijanih aktov, dodeljena drugemu sodniku. Ta, drugi sodnik, po stališču pobudnice ni bil “naravni sodnik”, saj naj bi tožeča stranka z zlorabo vplivala na to, kateri sodnik ji (ne) bo sodil. Pobudnik je izpodbijanima aktoma očital protiustavno pravno praznino, ker nista vsebovala ustrezne rešitve, ki bi preprečevala takšne posege v pravico do zakonitega sodnika. US je odločilo, da odsotnost določbe, ki bi strankam preprečevala možnost, da dosežejo, da je zadeva potem, ko je bila že dodeljena enemu sodniku, dodeljena drugemu sodniku, ki pa je tudi izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, ni v neskladju z Ustavo. US je še izreklo, da bi bila ureditev, kakršno je zahteval pobudnik, sicer teoretično možna, vendar pa neučinkovita in s stališča 2. odst. 23. člena še bolj sporna od izpodbijane. Takšna rešitev naj bi v dodeljevanje zadev vnašala negotovost, vključevala bi meritorno presojo in odločanje sodišča (ali gre pri novi vlogi za isto zadevo), s tem pa zmanjševala gotovost, predvidljivost in avtomatizem pri dodeljevanju zadev. (Glede sedanje ureditve tega vprašanja v Sodnem redu glej tč. 5 v nadaljevanju.)

55V OdlUS X, 99, U-I-186/97 z dne 17. 5. 2001 je US dne 19. 10. 2000 sprejelo pobudo, s katero so sodniki za prekrške izpodbijali Pravilnik o notranjem poslovanju organov za postopek o prekrških in zatrjevali, da krši določbo 2. odst. 23. člena, ker ne vsebuje ureditve, ki bi zagotavljala pravico do naravnega sodnika tudi v postopku o prekršku. Po uradni dolžnosti pa je začelo še postopek za oceno ustavnosti Zakona o prekrških – ZP, ker je ugotovilo, da je nujno presoditi, ali ni ZP zato, ker ne vsebuje temeljnih pravil za dodeljevanje zadev na področju prekrškov, v neskladju z 2. odst. 23. člena. Med postopkom je bil ZP spremenjen tako, da se glede zakonitega sodnika smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodiščih – ZS in da se podrobnejša pravila o dodeljevanju zadev sodnikom za prekrške določijo v Pravilniku o notranjem poslovanju organov za postopek o prekrških. Izpodbijani Pravilnik pa je bil tudi dopolnjen tako, da se sklicuje na smiselno uporabo določb 160. do 170. člena Sodnega reda o dodeljevanju zadev sodnikom. US je zato s sklepom dne 17. 5. 2001 postopek v tej zadevi ustavilo.

56V zadevi Up-156/95 z dne 7. 3. 1997 je ustavni pritožnik uveljavljal kršitev pravice do zakonitega sodnika, ki naj bi bila v tem, da je bil senat Vrhovnega sodišča, ki je odločal v njegovi zadevi, sestavljen napačno, saj je bila sodnica poročevalka okrožna sodnica. Po pritožnikovem mnenju pa 2. odst. 23. člena med drugim zahteva, da je lahko sodnik poročevalec na Vrhovnem sodišču le sodnik Vrhovnega sodišča. US je odločilo, da je bil senat Vrhovnega sodišča sestavljen skladno z zakonom (člen 40 ZS, člen 68 Zakona o sodniški službi – ZSS). Tudi možnost, da kot poročevalka (brez pravice glasovanja) pri odločanju sodeluje okrožna sodnica, je bila vnaprej predvidena z zakonom, zato pritožniku s takšno sestavo senata oziroma s takšnim načinom dela Vrhovnega sodišča ni bila kršena pravica do zakonitega sodnika.