Ustavnosodna presoja
Barbara Kresal, 2011
6Up-1259/05 z dne 19. 10. 2006 (dovolitev izvršbe z izpraznitvijo stanovanja): »3. US v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Določba 78. člena (pravica do primernega stanovanja) sicer zavezuje državo k ustvarjanju možnosti za zagotovitev primernega stanovanja, vendar iz nje neposredno ne izhaja nobena konkretna individualna človekova pravica. Pritožnikovo sklicevanje na to ustavno določbo torej ne more biti uspešno. … 5. Sodišči tudi pritožnikove pravice do socialne varnosti iz 50. člena očitno nista kršili. Dovolitev izvršitve sodbe, s katero je dolžniku naloženo, naj se izseli iz stanovanja, sama po sebi namreč ne pomeni kršitve (te) človekove pravice.« (Podobno, da s sklicevanjem na 78. člen pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe, ker iz te ustavne določbe ne izhaja kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina, tudi npr. v Up-1698/08 z dne 26. 11. 2009; Up-392/05 z dne 19. 10. 2006; Up-1259/05 z dne 19. 10. 2006; Up-163/05 z dne 24. 11. 2006 idr.)
7V OdlUS XII, 100, U-I-8/01 z dne 17. 12. 2003, Ur. l. 133/03, je US presojalo ureditev v stanovanjski zakonodaji, ki občinam nalaga obveznost, da iz sredstev primerne porabe lastnikom stanovanj, ki ta oddajajo upravičencem do socialnega najema, povrnejo amortizacijo oziroma stroške kapitala. US je odločilo, da izpodbijana ureditev le dograjuje že obstoječo pristojnost občine in ne pomeni prenosa nalog iz državne pristojnosti na občino, zato ni v neskladju z drugim odstavkom 140. člena, prav tako pa tudi ne z 78. členom: »10. V zahtevi predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana določba enajstega odstavka 63. člena SZ v neskladju tudi z določbo 78. člena. Navedena ustavna določba daje zakonodajalcu okvir in usmeritev za sprejemanje takih odločitev na stanovanjskem področju, ki bodo državljanom ustvarjale možnosti za pridobivanje primernega stanovanja. Vzpostavlja torej odnos med državo oziroma zakonodajalcem in državljani. Morebitna kršitev te – sicer usmerjevalne ustavne določbe – pri sprejemanju zakonodaje ne more vplivati na položaj lokalne skupnosti.«
8US se je ukvarjalo tudi z vprašanjem omejitve odkupa stanovanj prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih (sklep U-I-172/02 z dne 25. 9. 2003, s katerim je US vse pobude zavrnilo kot neutemeljene) in z najemnimi razmerji v denacionaliziranih stanovanjih. Tako je bilo v U-I-128/08 in Up-933/08 z dne 7. 10. 2009, Ur. l. 90/09 (v zvezi z vprašanjem najemnikov denacionaliziranih stanovanj so pomembne že predhodne odločitve US, npr. U-I-119/94, U-I-95/91, U-I-303/00, U-I-156/95 in U-I-128/96, U-I-108/91, U-I-172/02, Up-704/03 idr.) izpostavljeno vprašanje obveznosti lastnika, da po smrti najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice – sklene najemno pogodbo za neprofitno najemnino tudi z njegovimi ožjimi družinskimi člani. V obravnavanem primeru je nečakinja prejšnje imetnice stanovanjske pravice, s katero je kot uporabnica živela v stanovanju, ki je bilo predmet vrnitve v postopku denacionalizacije, po smrti tete s tožbo zahtevala od lastnika stanovanja sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Sodišče je njen zahtevek zavrnilo, US ni ugotovilo kršitev človekovih pravic; zadevo je presojalo z vidika različnih ustavnih določb, ne le z vidika 78. člena (odločitev je sprejelo s petimi glasovi proti štirim, odklonilni ločeni mnenji). Iz obrazložitve: »55. Člen 78 zavezuje državo k ustvarjanju možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Določitev neprofitne najemnine je nedvomno lahko eden izmed ukrepov, s katerim se najemnikom zagotavlja primerne stanovanjske pogoje. Ker je torej ustvarjanje možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ena od nalog države, tudi določitvi neprofitne najemnine ni mogoče odrekati ustavno dopustnega cilja. 56. Ustavna dopustnost cilja pa sama po sebi še ne utemeljuje tudi nujnosti posega. …
958. Priznanje pravice ožjim družinskim članom, da nadaljujejo najemno razmerje v denacionaliziranih stanovanjih za neprofitno najemnino, bi zato pomenilo nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev. To torej pomeni, da je lastninska pravica denacionalizacijskih upravičencev glede razmerja med najemniki in najemodajalci razumen razlog za razlikovanje pravnih položajev najemnikov v denacionaliziranih in nedenacionaliziranih stanovanjih. …
1066. …sodišče je namreč presodilo, da bi bilo v neskladju z 2. členom in z drugim odstavkom 14. člena, če zakonci oziroma zunajzakonski partnerji prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice ne bi bili izenačeni z imetniki stanovanjske pravice, če so ob uveljavitvi SZ z imetnikom stanovanjske pravice prebivali v stanovanju. Zato bi bila v neskladju z Ustavo ureditev, ki bi zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice – odrekla nadaljevanje najemnega razmerja za neprofitno najemnino. Hkrati je US presodilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo, če drugim družinskim članom najemnika – prejšnjega imetnika stanovanjske pravice – ne omogoča nadaljevanja najemnega razmerja za neprofitno najemnino. Zavrnilo je tudi očitke o kršitvi pravice do doma.«
11V U-I-121/04 z dne 21. 4. 2005 pa se je US ukvarjalo z vprašanjem možnosti izselitve oziroma preselitve najemnika (v konkretni zadevi je šlo za najemnico, nekdanjo imetnico stanovanjske pravice, v denacionaliziranem stanovanju, ki je tam stanovala več kot štirideset let) tudi takrat, ko na strani najemnika ni krivdnih razlogov, če najemniku priskrbi drugo primerno stanovanje, in pobudo zavrnilo: »4. Očitek pobudnice, da je bila njena pravica do doma prizadeta, ker je zakonodajalec stanovanjsko pravico spremenil v najemno pravico, je glede izpodbijanega 106. člena SZ-1 neutemeljen. Do teh sprememb je namreč prišlo že z uveljavitvijo SZ. US je glede določb SZ tak očitek že zavrnilo (21. točka obrazložitve sklepa št. U-I-172/02 z dne 25. 9. 2003). To stališče je potrdilo tudi v kasnejšem sklepu št. U-I-192/03 z dne 13. 5. 2004. V 41. točki obrazložitve je kot neutemeljen zavrnilo očitek, da 54. člen SZ krši pravico do doma iz 8. člena EKČP, ker omogoča lastnikom, da zahtevajo izselitev in preselitev najemnika tudi takrat, kadar za to na njegovi strani ni krivdnih razlogov. Povedalo je, da ne gre za poseg v pravico do doma, ker zakonska ureditev varuje najemnika pred lastnikovimi neupravičenimi zahtevami in ker najemniku omogoča, da vzpostavi dom v drugem stanovanju, v katerega se preseli.«
12Vprašanje pravic (odkup stanovanja, sklenitev najemnega razmerja) nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, prevzetih od organov in organizacij SFRJ in JLA pa npr. v Up-761/03 in U-I-318/04 z dne 18. 11. 2004, v Up-522/05 in U-I-261/05 z dne 15. 9. 2005 in v Up-598/04 in U-I-260/05 z dne 15. 9. 2005.
Literatura k členu:
Cousins, The European Convention on Human Rights and Social Security Law, Intersentia, Antwerpen 2008;
Domański et al., First European Quality of Life Survey: Social dimensions of housing, European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions, Dublin 2006;
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Fabre, Social Rights under the Constitution, Oxford 2000;
Gomien et al., Law and practice of the European Convention on Human Rights and the European Social Charter, Strasbourg 1996;
International Labour Office, Income security and social protection in a changing world, World labour report, Ženeva 2000;
Samuel, Fundamental Social Rights, Case Law of the European Social Charter, Strasbourg 1997.
Odločitve US glej – http://www.us-rs.si/odlocitve/