Miran Blaha, 2011

4V OdlUS XVII, 72, U-I-61/06, Ur. l. 120/08 je US na zahtevo Sindikata poklicnega gasilstva presojalo ustavnost določbe drugega odstavka 14. a člena Zgas, ki določa, da s kolektivno pogodbo dejavnosti pravic in obveznosti poklicnih gasilcev, ki jih določa ta zakon ali zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ni mogoče urediti drugače ali ugodneje. Predlagatelj je zatrjeval neskladje izpodbijane določbe z 2. in s 76. členom Ustave ter s Konvencijo MOD št. 87, ker izpodbijana določba prekomerno posega v akcijsko svobodo predlagatelja in mu onemogoča izvajanje ene od njegovih temeljnih nalog, tj. varstva ekonomskih in socialnih interesov delavcev v smislu izboljšanja položaja ter pravic delavcev, ki jih predlagatelj zastopa. US je ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev ni v neskladju s 76. členom (in tudi ne z 2. členom Ustave in s Konvencijo MOD št. 87): »13. Člen 76 določa, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno. V področje navedene pravice oziroma svoboščine sodi tudi pravica do kolektivnega pogajanja. Pravica do kolektivnega pogajanja temelji na svobodnem in prostovoljnem sklepanju kolektivnih pogodb ter na avtonomiji pogodbenih strank. Omejevanje te pravice bodisi na subjektivni bodisi objektivni podlagi zato pomeni poseg v to pravico. V primeru izpodbijane določbe je zakonodajalec izvzel iz vsebine kolektivnega pogajanja pravice in obveznosti poklicnih gasilcev, ki jih določa ZGas oziroma ZVNDN, kar pomeni, da je posegel v to pravico.  … 15. … Po oceni Ustavnega sodišča zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo zasleduje ta ustavno dopusten cilj. Dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju kolektivnega pogajanja s prisilnimi določbami je torej utemeljena z javno koristjo, tj. s potrebo po zagotavljanju nemotenega in učinkovitega opravljanja gasilske službe kot dela sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Prav tako je obravnavani poseg zakonodajalca nujen in primeren (ukrep) za zagotovitev zasledovanega cilja. Po oceni US tudi ne gre za poseg, ki bi prekomerno posegel v pravice predlagatelja. Omejitev kolektivnega pogajanja se nanaša le na tiste določbe prisilne narave, ki urejajo pravice in obveznosti poklicnega gasilca, neposredno povezane s specifičnostjo in z zahtevnostjo opravljanja gasilske službe (razporeditev delovnega časa, delo v izmenah, dežurstvo itd.) ter so nujne za zagotovitev učinkovitosti opravljanja gasilske službe. Za druge pravice in obveznosti poklicnega gasilca, določene v splošnih delovnih pravnih predpisih in kolektivni pogodbi za javni sektor, te prepovedi ni.«

5V zadevi U-I-284/06, Ur. l. 83/09 je US presojalo ustavnost  prvega odstavka 2. člena in 10. člena ZkolP, ki določata stranke kolektivnih pogodb in njihovo veljavnost. Pobudniki so zatrjevali, da zakonska ureditev uzakonja monopolni model sindikalne industrijske demokracije tako nad vodenjem kot nad rezultati kolektivnih pogajanj. US ni ugotovilo neskladnosti z Ustavo: »9. …  sta sindikat in svet delavcev dve različni obliki delavskega predstavništva, tako glede na način oblikovanja kot glede na funkcije, ki jih imata. Zato tudi Ustava vsebino, ki se nanaša na soupravljanje in sindikate, ureja v dveh različnih določbah. Člen 76 ureja sindikalno svobodo, ustavnopravno podlago za ureditev soupravljanja pa pomeni 75. člen, ki daje zakonodajalcu pri izbiri načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju široko polje proste presoje (tako US npr. že v U-I-104/92 z dne 7. 7. 1994, Ur. l. 45/94 in OdlUS III, 86). Iz navedenih ustavnih določb izhaja, da so sindikati stranke kolektivnih pogodb. Ni pa mogoče na njuni podlagi sprejeti zaključka, da so to lahko samo sindikati oziroma da tega položaja ne morejo imeti tudi druge oblike združenj delavcev ali pa da bi ga te morale imeti. Pri ureditvi strank kolektivnih pogodb mora zakonodajalec poleg Ustave upoštevati tudi mednarodnopravne instrumente, ki se nanašajo na vprašanja, povezana s kolektivnim dogovarjanjem …

10. Pobudniki zatrjujejo, da so izpodbijane določbe o strankah in veljavnosti kolektivnih pogodb v neskladju s 3. členom Konvencije MOD št. 154 in s 3. členom Konvencije MOD št. 135. Ti očitki niso utemeljeni. Navedeni konvenciji namreč ne zahtevata, da morajo države, ki so ratificirale ti konvenciji, zagotoviti, da morajo biti oziroma da so lahko tudi sveti delavcev stranke kolektivnih pogodb oziroma da bi moral biti njihov položaj tudi sicer enak, kot je položaj sindikatov. Člen 3 Konvencije MOD št. 154 določa, da lahko, kadar notranja zakonodaja ali praksa priznavata obstoj predstavnikov delavcev, kot določa točka b 3. člena Konvencije MOD št. 135, notranja zakonodaja ali praksa razširi pomen izraza “kolektivno pogajanje” po tej konvenciji tudi na pogajanja s temi predstavniki. V teh primerih se, kadarkoli je potrebno, s primernimi ukrepi zagotovi, da zaradi teh predstavnikov ne bo oslabljen položaj organizacij delavcev. Ta konvencija torej zgolj dopušča možnost, da država sprejme ureditev, kot jo predlagajo pobudniki, ne izhaja pa iz nje zahteva po takšni ureditvi. Člen 3 Konvencije MOD št. 135 pa določa le, koga šteti za delavskega predstavnika, in sicer določa, da v tej konvenciji izraz “delavski predstavniki” označuje tiste, ki imajo takšen status po državnih zakonih ali praksi, ne glede na to: a) ali so sindikalni predstavniki oziroma predstavniki, ki so jih imenovali ali izvolili sindikati ali njihovi člani; b) ali so izvoljeni predstavniki oziroma predstavniki, ki so jih svobodno izvolili delavci podjetja v skladu z državnimi zakoni ali s predpisi ali s kolektivnimi pogodbami, in njihove funkcije ne zajemajo dejavnosti, ki so priznane kot izključna pravica sindikatov v ustrezni državi. Ni pa mogoče iz teh določb sklepati, da so lahko zgolj zato, ker ta konvencija priznava status delavskega predstavnika tudi izvoljenim predstavnikom, sveti delavcev stranke kolektivnih pogajanj. Priporočila MOD niso pravno zavezujoča, temveč je njihov pomen le v tem, da usmerjajo delovanje vlad.

11. Glede na navedeno niti iz Ustave niti iz mednarodnopravnih instrumentov ne izhaja zahteva, da bi morale države članice v nacionalnih zakonodajah kot stranke kolektivnih pogodb poleg sindikatov določiti tudi druge organizacije delavcev, ampak izhaja le možnost, da to storijo. Enako ni določena veljavnost kolektivnih pogodb. Zato ureditev, po kateri so lahko stranke kolektivne pogodbe na delojemalski strani samo sindikati in po kateri kolektivne pogodbe veljajo le za stranki kolektivne pogodbe oziroma njune člane (prvi odstavek 2. člena v zvezi s prvim odstavkom 10. člena ZKolP), ni v neskladju s 76. členom, ne z navedenimi mednarodnopravnimi instrumenti.«

6Odločitev US ohranja »monopol« sindikata kot stranke kolektivne pogodbe na delojemalski strani. Vendar pa je z isto odločbo US priznalo določene pravice tudi drugim predstavnikom delavcev, vendar le v primerih, ko pri delodajalcu ni organiziranega sindikata. US je ugotovilo neskladnost tretjega odstavka 8. člena ter 84. in 85. člena ZDR s 14. členom Ustave. Svetu delavcev ali delavskemu zaupniku je priznalo enake pristojnosti kot jih ima sindikat v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi (nasprotovanje odpovedi, 84. in 85. člen ZDR). Ni pa povsem izenačilo položaja drugih delavskih predstavnikov s sindikati v postopku sprejemanja splošnih aktov, ki določajo pravice, ki se v skladu z zakonom lahko urejajo v kolektivnih pogodbah. Določanje ugodnejših pravic je v primerih, ko pri delodajalcu ni organiziranega sindikata, lahko predmet urejanja z enostranskim aktom delodajalca. US je kot način izvršitve določilo le obveznost delodajalca, da v postopku sprejemanja takih splošnih aktov pridobi mnenje delavskih predstavnikov (ne pa tudi kaj več). US se pri tem ni spuščalo v primerjavo s pristojnostmi, ki jih delavski predstavniki že imajo (tudi tam, kjer je pri delodajalcu organiziran sindikat) po ZSDU. Te pristojnosti so glede določenih pravic delavcev širše: skupno posvetovanje, soodločanje, pravica do zadržanja odločitve delodajalca.