Miran Blaha, 2011

2Zakonodajalec je na podlagi odločbe US U-I-104/92 sicer spremenil Zakon o zavodih tako, da je črtal omejitev, po kateri so bili v organ upravljanja (svet) zavoda lahko izvoljeni le zaposleni, ki opravljajo dejavnost zavoda. Vendar je US v OdlUS XIV, 28, U-I-160/03, Ur. l. 54/05 ugotovilo, da zakonodajalec še do tedaj (19. 5. 2005) ni odpravil ugotovljene neustavnosti in ni sprejel posebnega zakona, s katerim bi uredil kolektivne oblike uresničevanja pravice do sodelovanja delavcev pri upravljanju zavodov, kot je to napovedal v tretjem odstavku 1. člena ZSDU. ZZ ni mogoče šteti za tak poseben zakon, ker ureja le sodelovanje delavcev v organih zavoda, ne pa celovite pravice delavcev do kolektivnega sodelovanja pri upravljanju zavodov. Tudi določbe ZRTVS pomenijo le konkretizacijo v ZZ predvidene oblike sodelovanja delavcev pri upravljanju, ne pa celovite ureditve kolektivnih oblik sodelovanja delavcev pri upravljanju tega zavoda (RTVS). Čeprav je pobudnik (Svet delavcev javnega zavoda RTVS) zatrjeval tako neustavnost ZZ kot ZRTVS, je US ugotovilo le neustavnost ZRTVS: »10. … Čeprav gre v obeh primerih za predpisa, ki bi lahko urejala sporno problematiko, je specialni predpis, ki bi moral celovito urediti uresničevanje pravice delavcev RTVS do sodelovanja pri upravljanju, če to ni urejeno s splošnim zakonom ZRTVS. …«

3V OdlUS XVI, 66, U-I-276/05, Ur. l. 65/07 je US razveljavilo prvi odstavek 42. člena ZUJIK, ker izključuje možnost sodelovanja delavcev v svetu javnih zavodov na področju kulture, to pa ima za posledico, da delavcem v večjih javnih zavodih s tega področja ni zagotovljena nobena oblika kolektivnega uresničevanja pravice do sodelovanja pri upravljanju zavoda. Tako možnost ZUJIK zagotavlja le zaposlenim v manjših javnih zavodih (do 20 zaposlenih), v večjih pa imajo delavci svoje predstavnike le v strokovnem svetu zavoda. Upoštevaje zakonske pristojnosti strokovnega sveta kot organa javnega zavoda na področju kulture pa sodelovanja delavcev v tem organu ni mogoče šteti za način uresničevanja ustavne pravice delavcev iz 75. člena.

4V OdlUS XII, 9, U-I-131/00, Ur. l. 29/03 je US presojalo določbe Zakona o zavarovalništvu, ki so drugače kot ZSDU urejale nekatera vprašanja soupravljanja delavcev zavarovalnice (članstvo delavskega direktorja v upravi, število in pristojnosti delavskih predstavnikov v nadzornem svetu). Ugotovilo je, da izpodbijane določbe niso v neskladju s 75. členom, razveljavilo pa jih je zaradi neskladja s 14. členom: »5. Pobudnik zatrjuje, da je izpodbijana ureditev, s katero je za delavce zavarovalnic pravica do sodelovanja pri upravljanju urejena drugače kot v ZSDU, v neskladju s 75. členom. US je v zvezi s to ustavno pravico že zavzelo stališče, da lahko zakon določenim kategorijam zaposlenih prizna širši ali ožji obseg pravic, če je razlikovanje objektivno utemeljeno in skladno vključeno v obstoječi pravni sistem in če z njim niso kršene temeljne človekove pravice, zlasti pravica do enakosti pred zakonom (tako npr. v U-I-104/92 z dne 7. 7. 1994, Ur. l. 45-1/94 in OdlUS III, 86). To velja tudi v obravnavanem primeru, saj 75. člen Ustave, po katerem sodelujejo delavci pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogoji, ki jih določa zakon, ne preprečuje, da način in pogoje uresničevanja pravice do soupravljanja ureja več zakonov. Zgolj to, da je soupravljanje delavcev v zavarovalnicah z izpodbijanimi določbami ZZavar urejeno drugače kot v ZSDU, ni v neskladju s 75. členom. Prav tako ni mogoče trditi, da bi bila v neskladju s to ustavno pravico ureditev zato, ker delavcem zavarovalnic, ki lahko sicer to pravico uresničujejo na druge načine, omejuje sodelovanje v organih teh družb. Glede vsebinskega urejanja te pravice velja namreč ugotoviti, da Ustava za ureditev načinov in pogojev sodelovanja delavcev pri upravljanju pooblašča zakonodajalca, kar pomeni, da je imel zakonodajalec pri izbiri načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju široko polje proste presoje — kar velja sicer za celotno področje urejanja ekonomskih in socialnih pravic. Kot je Ustavno sodišče že ugotovilo, je sodelovanje pri upravljanju preko predstavnikov v organih družbe sicer eden od primernih in dopustnih načinov uresničevanja pravice do soodločanja, vendar pa zakonska ureditev ne bi bila v neskladju s 75. členom, tudi če sodelovanja delavcev v nadzornem svetu ne bi predvidela kot posebnega načina sodelovanja delavcev pri upravljanju (tako v odločbi št. U-I-302/97). To pa velja tudi za poseben način sodelovanja delavcev pri upravljanju preko predstavnika delavcev v upravi družbe (delavski direktor). Glede na navedeno ni mogoče govoriti o kršitvi 75. člena.«

5Enako je US odločilo tudi v OdlUS XII, 44, U-I-250/00, Ur. l. 50/03: »Zgolj to, da je soupravljanje delavcev v družbah, ki izvajajo gospodarske javne službe na področju energetike, z izpodbijanimi določbami EZ urejeno drugače kot v ZSDU, zato ni v neskladju s 75. členom.«

6Iz odločitev US izhaja, da način uresničevanja pravice do soupravljanja lahko zakonodajalec uredi v več zakonih, različno in tudi drugače kot ZSDU ter delavcem prizna širši ali ožji obseg pravic. Pri tem ni nujno, da kot enega od načinov predvidi tudi sodelovanje delavcev v organih upravljanja (upravi, nadzornem svetu). Če sodelovanja delavcev pri upravljanju ne uredi drugje in drugače, uresničujejo to pravico zaposleni v gospodarskih organizacijah po določbah ZSDU. Za delavce v zavodih pa bi zakonodajalec moral uresničevanje te pravice urediti s posebnim zakonom ali z več zakoni, kjer bi celovito uredil kolektivne oblike sodelovanja delavcev pri upravljanju zavodov oziroma konkretnega zavoda. Ureditev po ZZ in posameznih zakonih, ki delavcem v zavodih zagotavlja le sodelovanje v organih zavoda, ne zadošča.

7V skladu s temi stališči je US (U-I-268/06, Ur. l. 23/09)  presojalo tudi nekatere določbe ZSDU, ki drugače urejajo uresničevanje pravice delavcev do soupravljanja v gospodarskih družbah glede na njihovo velikost in način upravljanja (enotirni ali dvotirni sistem) ter zaposlenih pri samostojnih podjetnikih posameznikih. Posebej pa je presojalo tudi določbo drugega odstavka 12. člena ZSDU, ki določa, da direktor, delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom ZDR, ter prokuristi nimajo pravice voliti predstavnikov v svet delavcev: »… Člen 72 ZDR določa vsebino pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami. Katere osebe imajo status poslovodnih oseb, urejajo predpisi s področja statusnega prava. Za poslovodne osebe se štejejo tiste osebe, ki so po statusnopravnih predpisih ali po aktih pravne osebe pooblaščene, da vodijo njene posle. Člen 72 ZDR se nanaša samo na poslovodne osebe in prokuriste, zaradi česar sta pogodbeni stranki pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi v tem primeru omejeni z minimalnimi delovnopravnimi normami in ne moreta drugače urejati pogojev dela ali vprašanj glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot to ureja zakon. Glede na navedeno iz izpodbijane določbe jasno izhaja, da zaradi konflikta interesov med poslovodnimi osebami družbe in delavci nimajo pravice voliti predstavnikov v svet delavcev le tiste osebe, ki so pooblaščene za vodenje poslov in torej nimajo statusa delavca v klasičnem delovnopravnem pomenu besede. Člen 75 pa pravico do sodelovanja pri upravljanju, ki se v tem primeru uresničuje prek sveta delavcev, zagotavlja le delavcem. Zato drugi odstavek 12. člena ZSDU ni v neskladju s 75. členom.”