Jernej Letnar Černič, 2011

11U-I-327/04 z dne 9. 12. 2004. »12. Ustava v prvem odstavku 5. člena določa, da država na svojem ozemlju skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine. Država je zato zavezana k proaktivnemu delovanju za izpolnitev svoje pozitivne obveznosti. Obveznosti tega varstva so konkretizirane v 73. členu. Nanašajo se na posameznika, na državo ter na lokalne skupnosti in jih je treba razlagati široko. S tem je že Ustava določila obstoj javnega interesa za ohranjanje in varstvo naravne in kulturne dediščine. Obseg in način uresničevanja javnega interesa pa kot izvršitev teh ustavnih obveznosti določajo zakoni, med njimi tudi ZON. Z lastninjenjem naravnih znamenitosti v korist države je ZON zasledoval javni interes primernega varovanja posebej pomembnih naravnih znamenitosti, upoštevaje tudi direktive EU. Glede na to je za naravne znamenitosti v družbeni lastnini, upoštevajoč zgoraj omenjeno stališče US glede preoblikovanja upravičenj na družbeni lastnini v primeru dobrin pod posebnim ustavnim varstvom, ustavno dopustno urediti poseben način lastninjenja tudi tako, da te preidejo v last države.«

»15. Razglasitev določene nepremičnine za varovano naravno vrednoto v skladu z ZON je konkretiziran izraz javne koristi. Pomeni uresničevanje ustavnih in zakonskih obveznosti varovanja naravne dediščine in je strokovno vprašanje ter stvar primernosti [3]. US je že ugotovilo, ‘da bo dilema, kaj šteti, razglašati in varovati kot dediščino (naravno ali kulturno) vedno obstajala ter da pri tem ni pomemben le strokovni vidik, saj ima pri tem bolj ali manj izrazljive interese tudi družba in tudi svojo mero pripravljenosti in zmožnosti za fizično varovanje, ohranjanje in dosegljivost’ (OdlUS VII, 35, U-I-314/94, Ur. l. 24/98, točka 9 obrazložitve).«

»16. Ureditvi (režimu) varstva naravne znamenitosti v skladu z aktom o razglasitvi na podlagi zakona se mora prilagoditi tudi izvajanje gospodarske dejavnosti, sicer varstvo naravne znamenitosti ne bi doseglo cilja. Ker Ustava v drugem stavku drugega odstavka 74. člena določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, so očitki pobudnice o neobstoju javnega interesa in s tem povezanim posegom v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena očitno neutemeljeni.«

12OdlUS XVI, 80,  U-I-318/06, Ur. l. 76/06, Ur. l. 105/07. »7. Vpis v register dediščine in akt o razglasitvi spomenika sta ukrepa, s katerima se sicer zagotavlja varstvo dediščine, vendar medsebojno nista primerljiva. Vpis v register je namenjen varovanju javnih koristi v zvezi z varstvom dediščine, torej njeni identifikaciji in njenemu upoštevanju pri planiranju v prostoru in pri konkretnih posegih v prostor, torej pri gradnji. Razglasitev za spomenik pa ima predvsem namen na strokovnih podlagah določiti način in ukrepe varovanja konkretnega predmeta kulturne dediščine, torej varstveni režim. Zato je zmotno mnenje Občine, da vpis nepremičnine v register dediščine pomeni temelj za razbremenitev Občine glede varstva kulturnih spomenikov, ki jih je razglasila kot spomenike lokalnega pomena.«
 »8. Ustavno sodišče je v podobnem primeru opustitve varovanja zavarovane dobrine lokalnega pomena (sicer naravne dediščine) brez pozitivnega mnenja zavoda, pristojnega za varstvo naravne in kulturne dediščine, že zavzelo stališče, da mnenje občine, da gre za naravno znamenitost državnega in ne lokalnega pomena, ne more biti podlaga za prenehanje zakonito uvedenih varstvenih ukrepov oziroma za njihovo bistveno zmanjšanje, saj je uveljavitev takega odloka v nasprotju s 73. členom (U-I-81/93, Ur. l. 32/94 in OdlUS III, 53).«

13OdlUS XVI, 84,  U-I-76/07, Ur. l. 117/2007. »12. Lastništvo na naravnih vrednotah praviloma tudi ni odvisno od njihovega statusa. Zakon sicer določa predkupno pravico države oziroma lokalne skupnosti in omogoča razlastitev v interesu ohranjanja narave, v obravnavanem primeru pa se je pri presoji izpodbijane določbe treba v okviru priznanega pravnega interesa omejiti na to, da pobudnica prepoved iz prvega odstavka 85. člena ZON uveljavlja kot oviro za vračanje podržavljene nepremičnine v naravi. Argumentov za ureditev, ki bi lastnici ne glede na obveznost iz denacionalizacije morala omejevati pravico razpolaganja z njenimi nepremičninami, pobudnica niti ne navaja, morebitno varstvo ustavnega položaja lokalne skupnosti pa lahko uveljavlja predstavniški organ lokalne skupnosti z zahtevo.«