Matej Avbelj, 2011

17OdlUS XI, 27, U-I-266/98, Ur. l.  27/02: »Kadar so na neko kmetijsko zemljišče vezani pomembni interesi obrambe, je na mestu ukrep, ki ga Ustava predvideva v 69. členu (razlastitev) in zato ni primerno niti dopustno, da bi breme takih interesov nalagali lastniku zemljišča s tem, ko bi mu bila onemogočena prodaja ali nakup.«

18OdlUS XI, 238, U-I-194/00: »Ustava v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom Ustava zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen, pod določenimi pogoji omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Po 46. členu ZG se s predpisom, s katerim se gozd razglasi za varovalni gozd ali za gozd s posebnim namenom, določijo režim gospodarjenja s takim gozdom, izvajalec tega režima in zavezanec za zagotovitev sredstev za stroške, ki nastajajo zaradi posebnega režima gospodarjenja ali posebnega režima ureditve in opreme gozda s posebnim namenom. Če se z razglasitvijo gozda za varovalni gozd ali za gozd s posebnim namenom omeji uživanje lastnine oziroma uveljavljanje lastninske pravice na gozdu, ima lastnik pravico zahtevati ustrezne davčne olajšave ali pravico do odškodnine po predpisih o razlastitvi oziroma lahko zahteva, da RS ali lokalna skupnost, ki je gozd razglasila za varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom, ta gozd odkupi. Če lastnik to zahteva, je razglasitelj gozd dolžan odkupiti. Zmotno je zato stališče pobudnika, da Ustava in Zakon ne dopuščata omejitev lastninske pravice. Vendar je omejitev lastninske pravice dopustna le pod pogoji, določenimi v Ustavi in Zakonu.«

19OdlUS XI, 73, U-I-244/00, Ur. l. 50/02: »19. Ustava v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. Odškodnina po navedenem pomeni nadomestilo za nepremičnino, ki je odvzeta v javno korist. Navedena določba Ustave torej omogoča poseg v pravico do zasebne lastnine, kot jo zagotavlja 33. člen. Ker lahko zakonodajalec poseže v ustavne pravice, če so za to podani pogoji iz tretjega odstavka 15. člena, je treba presojati tudi ustavnost posega, ki bi bil zaradi javne koristi dopusten po 69. členu. Gradnja ali rekonstrukcija javne ceste je načelno lahko primer take javne koristi, zaradi katere je razlastitev dopustna. […] 21. Če gre za razlastitev, je ta presoja vsebovana že v 69. členu. S tem členom namreč Ustava zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen, omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Javni interes, ki upravičuje odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičninah, pa mora biti opredeljiv, stvarno upravičen in ustavno legitimen. Ukrepi za dosego cilja, temelječega na javnem interesu, morajo biti primerni in nujni. Izkazana pa mora biti tudi sorazmernost med posegom v lastninsko pravico in njegovimi učinki. Zato je razlastitev v našem pravnem sistemu, ki sledi zahtevam 69. člena, urejena tako, da je za konkretni primer, tj. za konkretno zemljišče, treba v ustreznem postopku ugotoviti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist.

2022. Ustava v 69. členu namreč zahteva, da zakon uredi pogoje za razlastitev, razlastitev pa se lahko, kot je že prej navedeno, opravi le v postopku, v katerem se za konkretni primer ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji zanjo. Namen te zahteve je v učinkovitem pravnem varstvu prizadetih. Prizadeti ima namreč zoper posamični akt, izdan v razlastitvenem postopku, pravico do pritožbe, sodnega varstva in po izčrpanju teh pravnih sredstev tudi pravico do ustavne pritožbe. Razlastitvenega učinka po navedenem nedvomno ne more imeti podzakonski predpis (glej. U-I-87/91 z dne 28. 1. 1993, Ur. l. 8/93 in OdlUS II, 10). 23. Očitno je torej, da izpodbijana ureditev nima podlage v 69. členu, saj ne ureja razlastitve, kljub temu, da ima razlastitveni učinek. Da pomeni odpis zemljišč in vpis javnega dobra na teh zemljiščih, kot ga urejata 85. člen ZJC in 137. člen ZZK, poseg v lastninsko pravico, ugotovimo namreč šele z upoštevanjem pravil za vpis lastninske pravice in za odpis in pripis nepremičnin v določen zemljiškoknjižni vložek. Zato je kljub temu, da imata navedeni določbi zgoraj opisani razlastitveni učinek, treba opraviti omenjeni strogi ustavnosodni test dopustnosti posega v pravico do zasebne lastnine (33. člen), do katerega pride z vknjižbo države oziroma občine kot lastnice zemljišč, za pridobitev katerih pa ji na podlagi izpodbijane ureditve ni treba predložiti ustreznih zemljiškoknjižnih listin, ki so sicer potrebne za vpis lastninske pravice. […] 29. Ukrep, ki državi oziroma občini zagotavlja zemljiškoknjižni vpis, ne da bi zanj dobili pravico, pa je po oceni US prekomeren, čeprav zagotavlja odškodnino.

2131. […] Iz presoje posega v lastninsko pravico v obravnavanem primeru pa je razvidno, da po 69. členu zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov. Zato bi bila tudi vsaka ex lege zakonska razlastitev v nasprotju že z 69. členom, ne glede na to, da bi zakonodajalec tak odvzem lastninske pravice v zakonu izrecno določil. Če zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov, tudi ne more sanirati morebitnega razlastitvenega učinka podzakonskega predpisa (npr. akta o kategorizaciji ceste, ki bi potekala po zemljišču v zasebni lasti, kot naj bi to bilo v pobudnikovem primeru). […]  32. Že pri presoji 85. člena ZJC je bilo ugotovljeno, da Ustava v 69. členu zahteva, da zakon uredi pogoje za razlastitev, razlastitev pa se lahko opravi le v postopku, v katerem se za konkreten primer ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji zanjo. Glede na to se zastavlja vprašanje, ali je drugi odstavek 25. člena ZTLR lahko podlaga za razlastitev. Gradnja javne infrastrukture (med katero sodijo tudi javne ceste) je namreč načelno namenjena zadovoljevanju javne koristi. Kadar zakon dopušča odvzem lastninske pravice v javno korist, jo mora obravnavati kot razlastitev.

2233. ZSZ določa, da se lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini v javno korist lahko odvzame ali omeji po določbah tega zakona (18. člen ZSZ). Po tem zakonu se lahko razlastitveni postopek začne le na predlog razlastitvenega upravičenca (prvi odstavek 32. člena ZSZ). Če takega predloga ni, »razlastitveni upravičenec« pa je z gradnjo posegel v lastninsko pravico lastnika zemljišča, se zastavlja vprašanje, ali lahko država oziroma občina na navedeni način, tj. po določbah ZTLR o gradnji na tujem zemljišču pridobita lastninsko pravico na zemljišču kljub nasprotovanju lastnika zemljišča. Vprašanje se nanaša na sedanje obdobje, ko sta tako občina kot država lahko imetnici lastninske pravice. Sodna praksa je namreč za obdobje družbene lastnine sprejela stališče, da veljajo določbe ZTLR o gradnji na tujem zemljišču le za osebe, ki so lahko imetniki lastninske pravice. Po navedenem stališču bivše družbenopravne osebe, ki niso mogle biti imetnice lastninske pravice, te pravice na zemljiščih tudi niso mogle pridobiti z gradnjo.[4]

2335. […] Režim javnega dobra s pravico splošne uporabe (kot je primer javne ceste) pa bi za lastnika take nepremičnine predpostavljal take omejitve upravičenj lastninske pravice, da bi bila lastninska pravica povsem izvotlena. Lastnik bi imel le golo pravico (»nuda proprietas«). To bi spet pomenilo dejansko razlastitev, ker tako težkih omejitev ni mogoče šteti za način uživanja lastninske pravice (67. člen). Te namreč lastnik sploh ne more uživati. […] 36. Ne glede na to, da bi bil lastnik zemljišča upravičen do nadomestila za zemljišče, katerega lastnik bi postal graditelj objekta javne infrastrukture, pa bi bila po oceni US uporaba določbe drugega odstavka 25. člena ZTLR kot podlaga za dejanski odvzem lastninske pravice, tj. v bistvu za dejansko (»de facto«) razlastitev nepremičnine, v neskladju z načelom pravne varnosti, ki je eno izmed načel pravne države (2. člen).

24OdlUS XIII, 102, Up-530/04:  »Pri presoji posega v pravico do zasebne lastnine po 33. členu pa je US upoštevalo tudi ustavno zahtevo gospodarske in socialne funkcije lastnine iz 67. člena. Pri presoji se sicer ni spuščalo v vprašanje skladnosti ureditve ZIKS-G z 69. členom, vendar pri vračanju premoženja že pojmovno ne gre za razlastitev. US je presodilo, da je pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe ustavno varovana na podlagi 33. člena. Iz česa izhaja, da naj bi bila ta pravica ustavno varovana tudi z določbo Ustave, ki pod določenimi pogoji omogoča razlastitev, pa pritožnica v ustavni pritožbi ne pojasni.«

25OdlUS XIV, 4, U-I-58/04, Ur. l. 18/05: »Razlastitev, tj. odvzem ali omejitev lastninske pravice kot ukrep za zagotovitev določene javne koristi, je dopustna tudi po sedanji ustavni ureditvi (69. člen). Institut razlastitve torej sam po sebi še ne pomeni krivičnega sistemskega podržavljenja. Kljub temu je zakonodajalec v 12. točki 3. člena ZDen določil, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi iz leta 1947 (Ur. l. FLRJ, št. 28/47), če upravičenci niso dobili kot odškodnine nadomestne nepremičnine. Zakona o razlastitvi iz leta 1957 pa ni uvrstil med predpise, ki so bili praviloma podlaga in večinoma sistemski okvir podržavljenja zasebnega premoženja. Tudi v četrtem odstavku 32. člena ZDen (ki ureja vračanje stavbnih zemljišč) določa, da upravičencu pripada odškodnina za stavbno zemljišče, ki je bilo razlaščeno po predpisih o razlastitvi do uveljavitve Zakona o razlastitvi iz leta 1957. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je predlagatelj zakona ocenjeval, da »odškodnine, ki so bile plačane razlaščencem za razlaščena stavbna zemljišča po predpisih iz leta 1947, niso bile tolikšne, da bi jih smeli šteti za pravične, razen v primeru, kadar je prejšnji lastnik dobil kot odškodnino drugo nadomestno zemljišče«.[2] Oba zakona (tako iz leta 1947 kot iz leta 1957) sta določala odškodnino (v denarju ali nadomestnih nepremičninah) za razlaščeno premoženje. […] Vendar je US v U-I-75/92, Ur. l. 23/94 in OdlUS III, 27) presodilo, da 29. točka 3. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo. Pri tej presoji je izhajalo iz ugotovitve, da upravičenci, ki za odvzeto premoženje niso dobili nadomestne nepremičnine, niso bili ustrezno odškodovani. Pri tej presoji pa je US upoštevalo tudi, da je pri konkretnem odločanju dano odškodnino treba upoštevati, če je ta presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja (torej določbo prvega odstavka 72. člena ZDen).«

26U-I-202/08, Ur. l. 21/06: »US v obravnavani zadevi ponovno sprejema vsebinsko enako odločitev, kot že v mnogih drugih primerih, ko so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest. US je tako že večkrat ponovilo stališče, da takšni predpisi niso v skladu z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma ga ni razlastila. US ob enakih okoliščinah odloči enako, če za spremembo stališča ni jasnih vsebinskih ustavnopravnih razlogov.«

27OdlUS XV, 78, U-I-98/04, Ur. l. 120/06: »Divjad je premična stvar. Podlage za odvzem lastninske pravice na premičnini ne moremo iskati v 69. členu, ki ureja samo razlastitev na nepremičninah. Podlaga za odvzem lastninske pravice na premičnini je v tretjem odstavku 15. člena v povezavi s 33. členom. Določba sedmega odstavka 50. člena ZDLov-1 posega v pravico do zasebne lastnine (33. člen), ker na njeni podlagi lastnik oziroma imetnik obore v roku osmih dni izgubi lastninsko pravico na pobegli divjadi.«

28OdlUS XVI, 17, U-I-70/04, Ur. l. 18/07: »Ker izpodbijana zakonska ureditev očitno ne posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena in zato tudi ne more pomeniti neskladja s prvim odstavkom 67. člena, je še toliko bolj neutemeljen očitek pobudnikov o njeni neskladnosti z 69. členom, ki ureja razlastitev kot najtežji poseg v lastnino.«

29OdlUS XVII, 73, U-I-66/08, Ur. l. 49/08, Ur. l. 121/08: »Za poseg v pravico do zasebne lastnine bi šlo le, če bi delničar izgubil premoženjske pravice iz delnic, ki jih ima. Delničarji družb naslednic pa premoženjskih pravic iz delnic ne izgubijo, temveč izgubijo le glasovalne pravice (četrti in peti odstavek 6. člena ZPNPID). Delničarji tudi po uveljavitvi ZPNPID ohranijo vse premoženjske pravice, ki izhajajo iz delnice (pravico do dela dobička in pravico do alikvotnega deleža v primeru likvidacije oziroma stečaja družbe), in to ne glede na to, ali izpolnijo obveznost dati prevzemno ponudbo ali ne. Zato izpodbijana določba drugega odstavka 6. člena ZPNPID ni v neskladju s 33. členom. Očitek pobudnic o neskladnosti izpodbijane ureditve z 69. členom pa je glede na navedeno očitno neutemeljen.«

30U-I-128/08, Up-933/08, l. 90/09: »23. Izpodbijana vsebina navedenih zakonskih določb temelji na ugotovitvi sodišč, da prisilen najem stanovanja za neprofitno najemnino omejuje lastninsko pravico, zlasti ker SZ za to kategorijo stanovanj ni predvidel kritja razlike do profitne najemnine. Če taka omejitev lastninske pravice ne bi veljala le v korist prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, bi po mnenju sodišč pomenila razlastitven poseg v lastninsko pravico. Lastninska pravica naj bi bila v teh primerih tako izvotljena, da bi lastnikom ostal le nudum ius. Takšen razlastitven poseg naj ne bi mogel biti upravičen v socialni vezanosti lastnine, ker bi zaščitil osebe (bolj ekonomsko kot socialno), ki ob prehodu z režima stanovanjske pravice na režim najemnih razmerij v razmerju do stanodajalca (lastnika) niso imele nobenih pravic, ki bi jih bilo treba ob prehodu zavarovati. Pravica do neprofitne najemnine naj bi zato pripadala le tistim, katerih pravni položaj, kakršen je bil ob prehodu z ene stanovanjske ureditve na drugo, se s tem varuje. Šlo naj bi za upoštevanje pridobljenih pravic oziroma obstoječega pravnega položaja, ki pa ga uporabniki stanovanja po prvem odstavku 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS 35/82 in nasl. – v nadaljevanju ZSR) takrat še niso imeli oziroma so ga imeli le v okviru 147. člena SZ. […] 58. Priznanje pravice ožjim družinskim članom, da nadaljujejo najemno razmerje v denacionaliziranih stanovanjih za neprofitno najemnino, bi zato pomenilo nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev.«

31U-I-85/09, Ur. l. 79/10: »Poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena na delu nepremičnine, ki ne bo predmet razlastitve, pomeni sama omejitev prometa iz tretjega odstavka 100. člena ZUreP-1, ki jo povzroči odločba upravnega organa o uvedbi razlastitvenega postopka. Omejitev, ki prepoveduje pravni promet s celotno nepremičnino, bi obstajala tudi, če izpodbijane zaznambe ne bi bilo. Zaznamba v pravni evidenci nepremičnin, urejena s prvim in tretjim odstavkom 112. člena ZZK-1 ter z drugim odstavkom 100. člena ZUreP-1, zgolj javno objavi začetek razlastitvenega postopka z učinkom, ki že obstoječe omejitve pravnega prometa iz tretjega odstavka 100. člena ZUreP-1 napravi le zemljiškoknjižno učinkovite. Morebitno neskladje teh, vsebinskih omejitev, s 33. oziroma 69. členom (ki zaradi varovanja lastnine določa temeljne predpostavke za razlastitev) pa ne pomeni, da je zemljiškoknjižni mehanizem zaznambe sam po sebi protiustaven. Glede na to je US presodilo, da prvi in tretji odstavek 112. člena ZZK-1 ter drugi odstavek 100. člena ZUreP-1 niso v neskladju s 33. in z 69. členom (1. točka izreka).«

Gesla:

– razlastitev (1, 2, 4, 8, 10, 12, 26, 28)

– javni interes (1, 15, 18, 19,

– javna korist in abstracto (7, 8)

– javna korist in concreto (7)

– nadomestilo v naravi (1, 6, 25)

– nudum ius, nuda proprietas (30, 23)

– odškodnina (1, 6, 13, 16, 19, 25)

– omejitev lastninske pravice (1, 2, 3, 5, 6, 8, 11, 30, 31)

– socialna funkcija lastnine (2, 3)

– načelo sorazmernosti (5, 20, )

– razlastitveni namen: glej javna korist in abstracto

– razlastitev ex lege (10, 21)

– de facto razlastitev (23)

– razlastitveni upravičenec (6, 8)

– razlastitveni zavezanec (6)

– postopek razlastitve (11, 12, 13, 19, 20, 21, 22)