Ustavnosodna presoja
Jernej Letnar Černič, 2011
13OdlUS VII, 98, Up-301/96, Ur. l. 13/98: »27. Razveljavitev četrtega odstavka 3. člena ZpolS (Zakona o političnih strankah) je bila v delu, kjer se ta zakonska določba nanaša na upravno registracijo stranke, potrebna iz razlogov, pojasnjenih v prejšnjih točkah obrazložitve. Če bi se v tej zakonski določbi razveljavile samo besede “se ne sme registrirati (niti)”, bi ostala v veljavi prepoved delovanja stranke, “ki propagira nasilje, rušenje ustavne ureditve ali zahteva odcepitev kakšnega dela Slovenije, oziroma sicer namerava delovati ali deluje protiustavno”. To zakonsko prepoved pa je bilo treba razveljaviti zato, ker v prvem delu ni bila v skladu s hierarhijo vrednot, kakršno vzpostavlja Ustava, v drugem delu pa je bila premalo jasna in bi na tako občutljivem področju lahko vodila k napačnemu razumevanju tega, kaj je političnim strankam res prepovedano in kakšno delovanje jim po 68. členu ZUstS Ustavno sodišče lahko z odločbo prepove ali pa jim zaradi takega delovanja celo odredi izbris iz registra. Stranka namreč, kot je rečeno že zgoraj v 22. točki, “tudi če na ustavno dopusten način propagira Ustavi sovražne (nasprotne) cilje, deluje v okvirih ustavno dopustne tolerance”. Neskladnost prvega dela navedene zakonske določbe z ustavno hierarhijo vrednot pa je v tem, da ta določba iz 63. člena, ki kot edina tovrstna določba v Ustavi izrecno razglaša za protiustavno spodbujanje narodne, rasne, verske ali druge neenakopravnosti, sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanje k nasilju in vojni, povzema v zakonsko besedilo samo “propagiranje nasilja”, namesto drugih protiustavnih dejavnosti iz 63. člena pa vključuje propagiranje rušenja ustavne ureditve in zahteve po odcepitvi kakšnega dela Slovenije. Ali bi bilo tudi kakšno tovrstno dejavnost političnih strank glede na že prej opisane kriterije možno in potrebno prepovedati kot protiustavno ali zaradi nje celo odrediti izbris politične stranke iz registra, bi po Ustavi moralo v konkretnem primeru odločiti US. Iz navedenih razlogov je bilo zato treba četrti odstavek 3. člena ZPolS razveljaviti v celoti.«
14OdlUS IV, 116, U-I-69/95, Ur. l. 13/98 – Zahteva za razpis referenduma 40. čl. Zakona o državljanstvu RS (Ur. l. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94) (ZDRS). Pritrdilno LM sodnika Zupančiča: »Poleg tega menim, da je vsebina zahteve za referendum take narave, da bi bilo US pristojno za njeno presojo tudi zato, ker gre za referendum iz naslova nekaterih materialnih ustavnih določb, npr. 63. člena. 63. člen razglaša za protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter Švsakršno] razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ali nestrpnosti. Odvzeti državljanstvo osebam drugega etničnega izvora iz naslova njihove narodne drugačnosti, je seveda samo po sebi protiustavno. Vendar v tej fazi razvoja ne gre za to, ali bi bil tak zakon, če bi bil enkrat, pa čeprav na referendumu, sprejet, protiustaven. Gre namreč za vprašanje, ali ni že sam razpis referenduma oblika spodbujanja k narodni neenakopravnosti, ali razpihovanje narodnega sovraštva in nestrpnosti.
… Če torej pravimo, da vprašanje o pridobljenih pravicah zbledi v primerjavi z vprašanjem samega konstituiranja slovenske države, potem je skoraj odveč omenjati dejstvo, da vsebina zahteve za referendum, kakršna je bila predložena, kolidira s 63. členom zato, ker vsekakor predstavlja spodbujanje k narodni neenakopravnosti, oziroma je po mojem mnenju razpihovanje narodne nestrpnosti.«
15Up-1391/07, Ur. l. 82/09: »Poslančev nastop pa je še posebej sporen z vidika 63. člena, ki ga ustavna pritožba sicer izrecno ne omenja. V tem členu Ustava določa prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, in poudarja, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Tudi s tega vidika je vprašanje, ali nastop poslanca, kakršnega si je privoščil Srečko Prijatelj, zasluţi enako ustavnopravno varstvo časti in dobrega imena, kot pri kom drugem, ki ni politik in nosilec javne funkcije ter ţaljive kritike na svoj račun ni izzval s svojim javnim nastopom«!
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Harris et al., Law of the European Convention on Human Rights, 2. izd., Oxford 2009;
Ovey et al., The European Convention on Human Rights, Oxford 2006;
Alston/Steiner, International Human Rights in Context: Law, Politics, Morals, OUP 2007;
Hare/Weinstein, Extreme Speech and Democracy, OUP 2009;
Keane, Attacking Hate Speech Under Article 17 of rhe European Convention on Human Rights, Netherlands Quarterly of Human Rights; vol. 25, afl. 4, s. 641–663.