Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

11Po Up-696/02 z dne 5. 4. 2004, je očitek pritožnika o kršitvi pravice iz 62. člena, ki naj bi mu bila kršena v socialnem sporu s tem, ko naj ne bi bil opozorjen na pravico vlagati vloge v svojem jeziku, neutemeljen. US je že zavzelo stališče (OdlUS IX, 141, Up-43/96 z dne 30. 5. 2000), da je namen pravice iz 62. člena zagotoviti, da bo vsakomur, torej tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje. Omenjena ustavna pravica se torej nanaša na naroke in druga ustna procesna dejanja, pravice vlagati vloge v svojem jeziku pa ne zagotavlja. Dodatna ustavna jamstva glede uporabe jezika so zagotovljena osebam, ki jim je vzeta prostost, oziroma osebam, ki so obdolžene kaznivega dejanja, v skladu z določbo tretjega odstavka 19. člena in relevantnimi določbami ratificiranih mednarodnih pogodb (zlasti drugi odstavek 5. člena in tretji odstavek 6. člena EKČP). To pa pomeni, da pritožniku s tem, ko mu naj v socialnem sporu ne bi bila zagotovljena možnost vlagati vloge v svojem jeziku, pravica iz 62. člena ni mogla biti kršena (povzeto po 5. točki obrazložitve).

12OdlUS XIV, 38, Up-599/04, Ur. l. 37/05  (20. in 21. točka obrazložitve): »Stališče sodišča, da mora obdolženec, ki v postopku uporablja določen jezik, v tem istem jeziku sodišču tudi podajati svoje vloge, kljub dejstvu, da mu je ves čas trajanja postopka odvzeta prostost, je po presoji US v neskladju s pravico do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena. Ker je bil torej pritožnik nezmožen pisne komunikacije s sodiščem v jeziku, katerega je sicer uporabljal za ustno sporazumevanje v postopku, mu šele spoštovanje pravice do uporabe svojega jezika in pisave (62. člen) omogoča uresničitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen) oziroma pravice do poštenega sojenja. S takšno ureditvijo se zagotavlja, da nima nobena od strank prednosti pred drugo, s čimer se v največji možni meri pripomore k ustavno zahtevani vzpostavitvi enakosti orožij. Zahteva po poštenem postopku velja za postopek kot celoto in ne zgolj za ustno glavno obravnavo oziroma zaslišanje. Glede na navedeno US ocenjuje, da je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena.«

In Up-756/03 z dne 9. 3. 2004 (9. točka obrazložitve): »V postopku preizkusa ustavne pritožbe so nastali stroški prevoda ustavne pritožbe v slovenski jezik, ki bremenijo proračun. Ker je bila pritožniku, ki je beloruski državljan, prostost odvzeta, ima na podlagi 6. člena ZUstS v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena ZKP pravico podajati US vloge v svojem jeziku.«

13OdlUS XVII, 77, Up-1023/06, Ur. l. 89/08 (evidenčni stavek): »Vrhovno sodišče je navedbe zahteve za varstvo zakonitosti presojalo v skladu z vsebino pravice iz 62. člena kot pravice, ki pomeni v kazenskem postopku enega od standardov za zagotavljanje poštenega sojenja. Ugotovilo je, da se je pritožnik zagovarjal s pomočjo tolmača za ruski jezik, na glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč njegov zagovornik, pa ni zahteval, da se mu omogoči uporabljati svoj jezik in v tem jeziku spremljati njen potek. Glede na podatke spisa, ki ga je US vpogledalo, in izpodbijano sodbo tega sodišča Vrhovno sodišče pravice pritožnika glede uporabe njegove jezika ni razlagalo v nasprotju z ustavno pravico. Vsebino pravice do uporabe svojega jezika je v izpodbijani sodbi razlagalo na ustavno dopusten način, to je predvsem kot pravico, ki obrambo omogoča.«

14Up-43/03 z dne 20. 5. 2005 (4. in 5. točka obrazložitve): »Očitek pritožnika, da naj bi mu bil kršen 22. člen, ker mu sodnik ni dovolil govoriti v maternem jeziku, ni utemeljen. Iz spisa, ki ga je US vpogledalo, izhaja, da je pritožnik izpovedal, da slovensko razume, da pa najlažje govori materin jezik in da mu ni treba postaviti tolmača. To pomeni, da se je pravici do uporabe svojega jezika odpovedal. Glede navedb, da naj bi predlagal postavitev tolmača, takšen predlog iz spisa tudi ne izhaja, pa tudi v pritožbi tega ni uveljavljal.«

Podobno Up-1040/05 z dne 15. 12. 2006, kjer je v zadevi v zapuščinskem postopku italijanska državljanka slabo razumela slovenski jezik, ni pa  imela tolmača, zato je v pritožbi menila, da iz 102. člena ZPP/77 izhaja dolžnost sodišča, da stranko opozori na pravico do uporabe svojega jezika, ne pa dolžnost stranke, da sodišče opozori, če jezika ne razume, kar naj bi pomenilo samovoljno in nerazumno razlago zakonske določbe o pravici do uporabe svojega jezika v postopku. Iz spisa je sodišče vendar ugotovilo, da je bila stranka poučena, da ima pravico spremljati ustni postopek v svojem jeziku po tolmaču, a da se za to ni izrekla (5. točka obrazložitve). Če pa bi veljalo zatrjevano, bi bila pritožba uspešna.

In Up-494/04 z dne 11. 4. 2006 (3. točka obrazložitve): »Navedbe pritožnika, ki se nanašajo na očitek kršitve pravice do uporabe svojega jezika, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.« Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev 62. člena, ker mu je bila na zaslišanju pred pravosodnimi organi Slovaške, kjer naj bi storil očitano kaznivo dejanje, postavljena prevajalka za srbski in hrvaški jezik, pritožnik pa naj bi se tega jezika učil le dve leti v osnovni šoli, zato ga ne more toliko obvladati, da bi se lahko v njem tudi sporazumeval ali sledil kazenskemu postopku. Pritožnik poudarja, da kljub njegovi izjavi, da je prevajalka točno prevedla v srbski in hrvaški jezik, to še ne pomeni, da sam ta jezik tudi razume, zato ocenjuje, da bi bila njegova izjava, da soglaša s postavitvijo prevajalke za srbski in hrvaški jezik, veljavna samo v primeru, če bi mu vprašanje o uporabi jezika postavili v slovenskem jeziku. Sodišče navedbam ni sledilo.

Že pred tem pa je bil sprejet Up-178/05 z dne 22. 12. 2005 (9. točka obrazložitve): »Po določbi tretjega odstavka 19. člena ter prve in tretje alineje 29. člena mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena tudi pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pritožniku naj bi bili navedeni pravici kršeni, ker mu ni bilo omogočeno, da bi podal zagovor v materinem jeziku, temveč je v postopku sodeloval tolmač za italijanski jezik. Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da pritožnik na glavni obravnavi ni zahteval tolmača. Iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je bil pritožnik poučen o pravici do prevajanja, vendar se je strinjal, da prevaja tolmač za italijanski jezik, saj ta jezik pritožnik dobro obvlada oziroma ga razume. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravic Ustave.«

15OdlUS XVII, 41, Up-1378/06, Ur. l. 59/08 (prvi odstavek evidenčnega stavka): »Iz pravice do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena ne izhaja zahteva, po kateri bi morala sodišča v civilnem postopku stranki tudi v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume.«. Iz 7. točke obrazložitve: »Stališče, da mora stranka v civilnem postopku sama poskrbeti za prevod sodnih pisanj v jezik, ki ga razume, torej ni v neskladju s pravico do uporabe svojega jezika v postopku. Pritožnik zato z očitki, da mu pisanje v nasprotju s 5. členom Dvostranske pogodbe ni bilo vročeno v prevodu, četudi bi bili ti očitki utemeljeni (pravilne uporabe procesnega prava US ne presoja), kršitve 62. člena ne more utemeljiti.«

16U-I-50/08, Up-2177/08, Ur. l. 30/09 (četrti odstavek evidenčnega stavka): »Iz 62. člena ne izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito po ZMZ (Ur. l. 111/07)  pravico do prevoda celotne upravne odločbe.« Podobno po Up- 1601/06-17 in Up-1539/06-8 z dne  20. 10. 2006 v azilni zadevi (10. točka obrazložitve): »Upravno sodišče je obrazložilo svoje stališče, zakaj meni, da tretji odstavek 32. člena Zakona o azilu ni v neskladju z Ustavo. Pojasnilo je, da je slovenščina uradni jezik v RS. Tujci imajo pravico do uporabe svojega jezika in pisave v postopkih pred državnimi organi na način, ki ga določa zakon. Glede na veljavne zakonske določbe pritožniki nimajo pravice do prevoda odločbe v svoj jezik. Vrhovno sodišče pa je s sodbo potrdilo stališče Upravnega sodišča. Zgolj okoliščina, da je razumevanje prava pritožnikov drugačno, ne more pomeniti kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena. Ne držijo tudi očitki pritožnikov, da Upravno in Vrhovno sodišče nista obrazložili zavrnitve predloga o prekinitvi postopka in sprožitvi postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 32. člena ZAzil pred US. Upravno sodišče je obrazložilo svoje stališče, zakaj meni, da navedena zakonska določba ni v neskladju z Ustavo.«

17US je obravnavalo tudi vrsto zadev glede dokumentacije v tujem jeziku pri dokazovanju v carinskih postopkih (nekaj od teh zadev je bilo vodenih po ZUP SFRJ, vendar slovenski ZUP zadevno vprašanje ureja enako). Npr. Up-296/03 z dne 13. 10. 2005 (5. točka obrazložitve): »Tega tudi ni mogoče očitati stališču sodišč, da ni bilo potrebe po prevodu fitosanitarnega spričevala, izdanega v tujem jeziku. Drugi odstavek 170. člena ZUP (Ur. l. SFRJ, 47/86) je določal, da je treba listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, predložiti v overjenem prevodu le, če je to potrebno. Glede na konkretne okoliščine primera je Upravno sodišče presodilo, da potreba po prevodu fitosanitarnega spričevala, izdanega na obrazcu v angleškem in madžarskem jeziku in v zvezi z vsebino katerega je sporna le oznaka vrste blaga, ki je predmet carinskega postopka, ta pa je označena s strokovnim izrazom v latinskem jeziku, v upravnem postopku ni bila izkazana, pritožnica pa potrebe po prevodu prav tako ni izkazala. Takšno stališče je oprto na razlago Zakona, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Samo po sebi pa takšno stališče tudi ni v neskladju s pravico iz 62. člena.«

18V OdlUS, XVI, 101, Up-404/05, Ur. l.  64/07, je sodišče zavzelo stališče, da je treba procesno jamstvo iz 62. člena razumeti in razlagati skupaj s 64. členom, kadar je na območjih, kjer narodni skupnosti živita, stranka postopka pripadnik te skupnosti. Namen posebnih pravic, ki jih navedena ustavna določba v povezavi s 5. členom zagotavlja tema skupnostma in njunim pripadnikom, je ohranitev identitete narodnih skupnosti. Vsebino 64. člena, v katerem ni neposredno določena tudi pravica pripadnikov teh skupnosti v zvezi z uporabo njihovega jezika v postopkih pred državnimi organi, je treba povezati z 11. členom, ki sam zase sicer neposredno ne ureja človekovih pravic, pač pa, izhajajoč iz ustavne zaveze o varstvu in zagotavljanju pravic avtohtonih narodnih skupnosti, na območjih občin, kjer ti skupnosti živita, določa kot uradna jezika (poleg slovenščine) tudi italijanščino in madžarščino (povzeto po 6. in 12. točki obrazložitve).

19Po OdlUS XVII, 59, U-I-146/07, Ur. l. 111/08 je ZPP (in podrejeno ZIZ, ZNP, ZUS-1 itd. ter smiselno enako ZKP in ZUP ter ZUstS) v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki. Iz 11. točke obrazložitve: »Izpodbijana zakonska določba (102. člena ZPP) ureja le pravico udeležencev pravdnega postopka do uporabe svojega jezika pri ustni (in ne pri pisni) komunikaciji s sodiščem. Zato očitki, ki jih uveljavlja pobudnik, ne morejo utemeljiti njene neustavnosti. Zaradi zatrjevanega obstoja t. i. neustavne pravne praznine pa je moralo US ugotoviti, ali pravico slepih oseb do prepisov v Braillovo pisavo ureja katera druga zakonska določba in če je ne, ali iz Ustave izhaja zahteva po ureditvi takšnega primer …  Iz besedila zakona ni mogoče razbrati jasnega odgovora na vprašanje, ali bi sodišče v pravdnem postopku na predlog stranke na podlagi smiselne uporabe navedenih zakonskih določb odredilo prepis sodnih pisanj ter pisnih vlog udeležencev v postopku v Braillovo pisavo. Predvsem pa je bistveno, da v določbah ZPP ni najti podlage za razlago, po kateri bi bil slepi osebi prepis sodnih pisanj ter pisnih vlog udeležencev v postopku v zanjo zaznavno obliko zagotovljen na stroške sodišča … Če slepim osebam prepis sodnih in drugih pisanj v postopku v Braillovo pisavo ni zagotovljen na državne stroške, o pravici do uporabe Braillove pisave ni mogoče govoriti. Z razlago obstoječih postopkovnih določb pravdnega postopka torej pravice slepih oseb do brezplačnega dostopa do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki ni mogoče izpeljati. Takšne pravice slepih oseb tudi ne ureja noben drug predpis.« Pri tem je pomembno, da stranka pravice do izjave v postopku ne more učinkovito uresničevati, če ji ni predhodno dana možnost seznanitve s celotnim procesnim gradivom. Zato je z zakonsko ureditvijo onemogočeno neposredno sodelovanje stranke v postopku, s tem pa obramba in načelo kontradiktornosti, da bi bila stranka subjekt in ne le objekt postopka. Taka ureditev, poudarja US v 15. točki obrazložitve, pomeni diskriminacijo do oseb, ki vidijo, kot tudi do gluhih oziroma gluhonemih strank, ki jim zakon zagotavlja možnost rabe znakovnega jezika po tolmaču na stroške organa. Stališče, da iz zapovedi nediskriminacijskega obravnavanja izhaja ne le zahteva po formalnem, ampak tudi zahteva po vsebinsko enakem obravnavanju, je bilo zavzeto tudi v novejši (slovenski in primerjalni) ustavnosodni presoji kot tudi praksi ESČP (zadeva Thlimmenos proti Grčiji, št. 34369/97 z dne 6. 4. 2000, tč. 40). Na podlagi te odločbe US je bil sprejet leta 2010 ZIMI, ki je pravice invalidov opredelil kot pozitivni ukrep.