Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

4Z odločitvijo U-I-205/07 z dne 12. 3. 2009, sicer ni bilo neposredno presojano, vendar posredno izhaja, da je ustavnoskladno, če zakon določi posebne pravice pripadnikov narodnih skupnosti, čeprav posledično sledijo za državo ali občino oziroma njun proračun višje finančne obveznosti. Tako velja npr. za ZVrt, po katerem je med drugim določeno plačilo višjih stroškov za oddelke vrtcev, kjer se pri vzgojnem delu uporablja italijanski jezik oziroma kjer vzgojno delo poteka dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku, ter za oddelke otrok Romov (8. točka obrazložitve).

5Po OdlUS XV, 29, U-I-218/04, Ur. l. 46/06, je ZVPot v neskladju z Ustavo v delu, kjer zavezuje fizične ali pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, da na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska ali madžarska narodna skupnost, poslujejo s potrošniki tudi v jeziku narodne skupnosti, ker v povezavi s 74. členom zavezancem ni bil dan prehodni rok. Zakonodajalec pa je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 15. člena upravičen določiti kot jezik poslovanja tudi jezik narodne skupnosti (povzeto po 17.-19. točki obrazložitve).

6V Up-1223/05 z dne 7. 2. 2006 je US obravnavalo kršitev izražanja narodne pripadnosti zlasti v povezavi s 65. členom o položaju in posebnih pravicah romske skupnosti v Sloveniji. V zadevi je bilo presojeno (6. točka obrazložitve), da dejstvo, da je bil otrok, pripadnik romske skupnosti, iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, odvzet in oddan v vzgojno-izobraževani zavod, samo po sebi ne more pomeniti kršitev pravic iz 65., 61. in 57. člena.

7U-I-15/10, Ur. l. 54/10 (evidenčni stavek): »Odločitev zakonodajalca, po kateri dve tretjini članov Sveta romske skupnosti RS, ki predstavlja interese romske skupnosti v razmerju do državnih organov, predlaga Zveza Romov Slovenije kot trenutno reprezentativno telo romske skupnosti, je razumen ukrep za dosego zasledovanega cilja – ustrezne ureditve oziroma izboljšanja položaja romske skupnosti v RS.« Očitki predlagateljice, da bi morale biti v Svetu romske skupnosti RS po Zakonu o romski skupnosti v RS iz leta 2007 (ZRomS-1) zastopane vse romske skupnosti iz posameznih občin, v katerih je zagotovljeno njihovo interesno predstavništvo in so že konstituirane kot politični subjekti, pomenijo vprašanje ustreznosti določitve načina zastopanosti v Svetu, presoja primernosti zakonske ureditve pa je stvar zakonodajalca, zato so očitki predlagateljice o diskriminaciji neutemeljeni. Prav tako ni razvidno, da bi ta zakon glede na določen način reprezentativnosti posegal v pravico izražanja narodne pripadnosti (povzeto po 12. in 13. točki obrazložitve).