Lovro Šturm, 2011

7OdlUS VIII, 174, U-I-226/95, Ur. l. 60/99. V tej odločitvi je US pri tehtanju ustavne pravice do svobode umetniškega ustvarjanja na eni strani in ustavnega varstva časti in osebnega dostojanstva na drugi strani opredelilo jamstvo osebnostnih pravic. Temelj in mejo ustavnega varstva časti predstavljata določbi 34. in 35. člena Ustave. Pravica do osebnega dostojanstva zagotavlja posamezniku priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je posamezniku šele skupaj z njimi dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami. Čast in dobro ime sta lahko predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva.

8Več o tem v komentarju k 35. členu KURS-A, zlasti robni številki 39 in 40.

9OdlUS IX, 310, Up-50/99, Ur. l. 1/01. V literarnem delu, ki je bilo predmet ustavne presoje, je šlo za opis resničnega družbenega pojava in z njim povezanih ljudi. Avtor je v svojem delu opisal prostozidarstvo kot pojav ter pridružil lastne izkušnje in poglede na ta pojav, pri tem pa je popisal tudi osebe, s katerimi je v zvezi s prostozidarstvom prihajal v stik (med njimi tudi tožnika), in dogodke, ki jih je s temi osebami doživel. US je v svoji odločitvi zavzelo stališče, da mora imeti avtor literarnega dela pravico, da, upoštevajoč omejitve glede popisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem delu popiše (ali v pogovoru, ki se nanaša na njegovo življenje, omeni) osebe, s katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za kateregakoli posameznika.

10Razlogovanje in stališče US je razvidno iz evidenčnega stavka: »Posebna pravila za reševanje kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja oziroma pravico do umetniškega ustvarjanja veljajo, kadar oseba (v pogovoru ali v umetniškem delu) v okviru opisovanja lastnega življenja razkriva zasebno življenje druge osebe. Svoboden razvoj posameznikove osebnosti namreč zahteva, da človeku ne gre samo obstoj, ki je izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku prav zaradi svobodnega razvoja njegove osebnosti (ta je podlaga za priznanje vseh posameznih osebnostnih pravic) omogočiti aktiven, ekstravertiran razvoj. Človeku kot družbenemu bitju mora biti omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Glede na to mora imeti posameznik pravico, da, upoštevajoč omejitve glede popisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem avtorskem delu popiše (ali v pogovoru, ki se nanaša na njegovo življenje, omeni) osebe, s katerimi je prihajal v stik in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za ‘navadnega’ posameznika.«

11US je odločilo, da se sodbe sodišč razveljavijo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke Č. Č. se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, »da sta toženi stranki A. A., d. o. o. in B. B., Z., kršili tožnikovo ustavno zagotovljeno zasebnost z objavo njegovega imena in priimka na strani 59 knjige V znamenju lože, ter v delu, v katerem se toženima strankama prepoveduje nadaljnje kršenje pravice tožeče stranke Č. Č. do zasebnosti z objavljanjem v tisku in razširjanjem njegovega imena in priimka v zvezi s članstvom v prostozidarski loži, kolikor se prepoved nanaša na objavo njegovega imena in priimka v knjigi V znamenju lože, zavrne. V preostalem delu je zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.«

12US je v pomembni odločitvi OdlUS XIV, 36, Up-422/02, Ur. l. 29/05 postavilo temeljne kriterije, ki jih je treba upoštevati pri tehtanju med navedenimi človekovimi pravicami v vsakem posameznem primeru. Zavzelo je stališče, da je v koliziji dveh enakovrednih pravic (npr. pravic, ki sta obe ustavnopravno varovani) potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju. Tudi ESČP v tovrstnih primerih presoja poseg v luči primera kot celote in ugotavlja, ali je bil ta sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, bistveni in zadostni (relevant and sufficient).[4]

13Razlogovanje in stališče US je razvidno iz evidenčnega stavka: »Pri iskanju odgovora na vprašanje, kako daleč seže umetniška svoboda (kot poseben izraz pravice do svobode izražanja) oziroma kje je meja med to ustavno pravico in ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami, med katere sodi tudi varstvo časti in dobrega imena, je nedvomno treba upoštevati tudi specifiko umetniškega ustvarjanja. Bistvo umetniškega delovanja je svobodno ustvarjalno oblikovanje, v katerem se odražajo umetnikovi vtisi, izkušnje in doživetja, ki jih umetnik prek določene umetniške izrazne oblike posreduje javnosti. Za literarno umetnost je bistveno, da je umetniku zagotovljena svobodna izbira teme, prav tako pa tudi svobodno opisovanje izbrane teme.

Primeri, v katerih lahko pride do kolizije med pravico do umetniškega ustvarjanja in ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami, so raznovrstni, kar je treba upoštevati tudi pri njihovi presoji.

14Odločitev sodišč v obravnavani zadevi temelji na stališču, da se mora tudi v primeru, če gre za literarno delo, avtorjeva pravica umakniti, kakor hitro se nekdo v njem prepozna in se zaradi opisa čuti prizadetega. Iz tega je razvidno, da so sodišča prekomerno zavarovala tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja pa izključila iz obravnavanja. To ni v skladu z zahtevo, da je treba v primeru kolizije dveh ustavnih pravic med njima vzpostaviti ustrezno ravnovesje, zato je stališče, na katerem temeljijo izpodbijane sodbe, v neskladju s pravico do svobode umetniškega ustvarjanja iz 59. člena.«

US je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 329/2001 z dne 20. 3. 2002, sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 2543/99 z dne 20. 2. 2001 in sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 127/98 z dne 30. 9. 1999 in odredilo vrnitev zadeve v novo odločanje

15OdlUS XVI, 51, Up-406/05, Ur. l. 35/07. V skladu z doslej oblikovanimi kriteriji ustavne presoje pri 59. členu je US najprej presojalo stališče sodišč o žaljivosti pritožničinega pisanja: »9. … Žaljivost je pravni standard, tj. pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki bo uporabljal pravno normo, torej sodniku. Sodnik mora glede na obstoječe civilizacijske standarde in družbene razmere sploh v konkretnem primeru odločiti, ali je pritožnica pri izvrševanju svoje pravice (v konkretnem primeru pravice do svobode umetniškega ustvarjanja) ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi. [5] Sodišči sta presodili, da so osebnostne lastnosti, ki jih je pritožnica pripisala glavni literarni junakinji (npr. želja po dobičku, za uresničitev katere je bila pripravljena kršiti zakone, se ‘ponujati’ mornarjem, ustreči želji zakonca po intimnosti, izkoriščati svoje otroke), že po splošnem gledanju nesprejemljive. Zato so po oceni sodišč prepričljive tožbene trditve, da take lastnosti žene in matere sedmih otrok, ki si je ustvarila družino v prvi polovici prejšnjega stoletja v pretežno kmečkem okolju z zakoreninjenimi krščanskimi vrednotami, v tem okolju veljajo za sramotne in so deležne obsodbe.

1610. US ocenjuje, da za takšno stališče sodišč ni zadostnih argumentov. Kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, sta sodišči v celoti sledili subjektivnemu občutku tožnic o žaljivosti nekaterih opisov v sporni knjigi. Pri ugotavljanju (ne)žaljivosti opisov dogodkov in ravnanj literarnih likov pa je bolj kot subjektivno dojemanje tožnic pomembno, ali so opisi dogodkov in ravnanj literarnih likov objektivno gledano lahko žaljivi. Po oceni US prav koncept pritožničine pripovedi povprečnemu bralcu daje vedeti, da ne gre za opisovanje resničnosti, kar samo po sebi terja določeno rezerviranost bralca pri tem, da bi opisane dogodke in ravnanja (do)jemal dobesedno. US ocenjuje, da opisi ravnanj in dogodkov v sporni knjigi objektivno gledano niso žaljivi in tudi ne kažejo na žaljiv namen pritožnice. To velja tako za opis glavne literarne junakinje, ki jo je pritožnica v svoji pripovedi prikazala kot izjemno žensko, ki je tako v poslu kot doma odločna in samozavestna, kot tudi za opis literarnega lika Minke, ki se je v okoliščinah vojne znašla v zaporu in ki jo je pritožnica v svoji pripovedi omenila le ob opisovanju zgodbe, kako je glavna literarna junakinja šla reševat eno od zapornic iz zapora na V. Tako sam način pritožničinega pisanja (ki ni posmehljiv ali ponižujoč in podobno) kot tudi cilj, ki ga je pritožnica zasledovala pri pisanju sporne pripovedi (tj. ustvariti fiktivno zgodbo o fiktivnih literarnih junakih), kažeta na to, da pritožnica ni imela namena kogarkoli žaliti. [6] Zato po oceni US razlogi, s katerimi sodišči utemeljujeta stališče o žaljivosti pritožničinega pisanja, ne zadoščajo za to, da bi sodišči z njimi lahko upravičili poseg v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja.

1711. Nadaljnje vprašanje pa je, v kolikšni meri poseg v pritožničino pravico do svobode umetniškega ustvarjanja upravičuje občutek prizadetosti tožnic. Drugače kot pri ugotavljanju žaljivosti je pri ugotavljanju prizadetosti treba izhajati iz subjektivnega dojemanja posameznika, iz njegovega notranjega dostojanstva, iz intimnega občutka vrednosti in prepričanja v svojo pozitivno osebnostno podobo. V konkretnem primeru sta sodišči ocenili, da so bile tožnice zaradi pisanja pritožnice prizadete v tolikšni meri, da je bilo poseženo v njihovo duševno nedotakljivost. Vendar je treba po oceni US ugotovitve o prizadetosti tožnic, do katerih je sodišče prišlo ob upoštevanju subjektivnega kriterija, do določene mere objektivizirati, tj. preveriti, ali bi določeno pisanje lahko tudi pri povprečnem bralcu povzročilo takšno stopnjo prizadetosti. Pravo namreč ne more varovati morebitne pretirane občutljivosti posameznika. Ugotovitve sodišč o subjektivni prizadetosti tožnic je torej treba presojati tudi z vidika, ali bi lahko pritožničino pisanje pri povprečnem bralcu povzročilo takšno prizadetost kot pri tožnicah. Pojem povprečnega bralca vključuje različen spekter bralcev, ne zajema pa skrajno (ne)občutljivih bralcev. Prav tako ne zajema le ozkega kroga okolja, v katerega naj bi bila zgodba umeščena. Ob takšni presoji se po oceni US izkaže, da sta sodišči v obravnavanem primeru pri omejevanju pravice do svobode umetniškega ustvarjanja dali preveliko težo subjektivnemu občutku prizadetosti tožnic.

12. Glede na navedeno US ocenjuje, da je poseg sodišč v pritožničino pravico do umetniškega ustvarjanja prekomeren in da razlogi, ki sta jih navedli sodišči, niso zadostni, da bi sodišči z njimi lahko upravičili takšen poseg. Izpodbijani sodbi torej kršita pritožničino pravico iz 59. člena, zato ju je US razveljavilo. …«

18Pri prikazani odločitvi US se je načelno mogoče strinjati s kriteriji ustavne presoje, ki jih je US uporabilo v svoji presoji. Vendar pogrešamo bolj obširno in bolj prepričljivo obrazložitev. Svojo presojo v tej zadevi US premalo utemeljuje z argumenti in se prevečkrat zateče v skope in zato neprepričljive navedbe, da so to ocene US. Izid tehtanja med ustavno varovanimi vrednotami iz 59. in 35. člena zato v možnih prihodnjih pravnih sporih ni predvidljiv in daje vtis, da je moč pričakovati tako ali drugačno odločitev US, ne da bi bilo moč argumentirano razbrati, zakaj je prišlo do vsebinske odločitve.

19Primerjaj tudi odločitve US v zadevah Up-91/02 z dne 12. 3. 2004, Up-139/02 z dne 11. 5. 2004, Up-345/01 z dne 15. 2. 2004, Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 in Up-468/05 z dne 29. 3. 2007.