Mateja Končina Peternel, 2011

1V zadevi U-I-118/09, Ur. l. 52/10 z dne 10. 6. 2010 je US odločilo, da je 27. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. 3/07 – ur. p. b., – ZUOPP), ki določa, da mora Zavod Republike Slovenije za šolstvo izdati odločbo o usmeritvi najpozneje v šestih mesecih od dneva uvedbe postopka, ministrstvo, pristojno za šolstvo, pa mora izdati odločbo o pritožbi najpozneje v šestih mesecih od dneva, ko prejme popolno pritožbo, v neskladju s pravico otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena. Ker izpodbijana ureditev tudi ne upošteva zahteve po posebnem varstvu otrok iz prvega odstavka 52. člena, iz tretjega odstavka 53. člena in iz 56. člena, je US odločilo, da je v neskladju tudi s temi ustavnimi določbami. US je navedlo, da mora biti postopek usmeritve otrok s posebnimi potrebami urejen tako, da bo omogočal ne le kvalitetno, temveč tudi učinkovito oziroma pravočasno obravnavo otrok s posebnimi potrebami, ki jim bo omogočila, da bodo pravočasno usmerjeni v ustrezen program vzgoje in izobraževanja oziroma pravočasno vključeni v vrtec, šolo ali zavod. Opozorilo je, da je sprejetje takšne ureditve usmerjanja otrok s posebnimi potrebami nujen korak do polnega izvrševanja pravice otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena. V obrazložitvi je navedlo, da so otroci s posebnimi potrebami osebe v manj ugodnem položaju, zato mora država z aktivnimi ukrepi nevtralizirati ovire, ki jim otežujejo ali celo onemogočajo enakopraven dostop do javnih dobrin in storitev oziroma enakopravno uresničevanje njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Posebno varstvo otrok s posebnimi potrebami tako pomeni, da mora država pri urejanju vprašanj, ki lahko ogrozijo oziroma prizadenejo njihove pravice, ravnati še posebej skrbno in iskati rešitve, ki naj posebno varstvo v največji mogoči meri zagotovijo. Navedeno v povezavi z načelom največje koristi otroka iz 3. člena KOP, preneseno na vprašanje uresničevanja pravice otrok s posebnimi potrebami do vzgoje in izobraževanja, zahteva od zakonodajalca sprejetje takšne ureditve postopka usmerjanja, ki bo zagotavljala tako vsebinsko kakovostno obravnavo otroka, in s tem vsebinsko uresničevanje navedene pravice, kot tudi učinkovito uresničevanje te pravice. US je ocenilo, da izpodbijana ureditev, ki naj bi zagotavljala kakovostno obravnavo otrok s posebnimi potrebami, ne zagotavlja pravočasne usmeritve oziroma pravočasne vključitve otrok s posebnimi potrebami v vrtec, šolo ali zavod in je tako zgolj sama sebi v namen. To pa še posebej zato, ker daljši instrukcijski rok za izdajo odločbe o usmeritvi sam po sebi ne zagotavlja kvalitetnejše usmeritve. Takšna ureditev tako ne nasprotuje le navedenim ustavnim in konvencijskim pravicam ter načelom, temveč že načelom, na katerih temelji ZUOPP (4. člen), oziroma ciljem, ki jih je ZUOPP (prvotno) zasledoval (glej 6. točko obrazložitve te odločbe), in s tem prihaja sama s seboj v nasprotje.

2V zadevi OdlUS XV, 14 , U-I-116/03, Ur. l. 21/06 je US odločilo, da se 27. člen Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. 36/04 – ur. p. b., v nadaljevanju ZSV) razveljavi, če se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva preživnina otrok. US je odločilo, da je ta določba v neskladju s posebnim varstvom otroka iz tretjega odstavka 53. člena in 56. člena. Ker zakonodajalec ni izkazal, da bi imel za tako uzakonjen poseg v pravico otroka do preživnine ustavno dopustne razloge, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena). US je opozorilo, da mora  država pri urejanju vprašanj, ki lahko ogrozijo oziroma prizadenejo pravice otrok, postopati še posebno skrbno in iskati rešitve, ki naj to posebno varstvo v največji možni meri zagotovijo. Prav je, da država s sredstvi, namenjenimi za socialno varnost državljanov, razpolaga racionalno. Vendar upoštevaje navedeno, zgolj zahteva po racionalnem ravnanju s sredstvi, ki jih ima država na razpolago za uresničevanje socialnovarstvenih nalog, ne upravičuje posega v otrokovo pravico do preživnine, kot je urejena v izpodbijani določbi. US je zato 27. člen ZSV razveljavilo, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva preživnina otrok (1. točka izreka). Navedlo pa je tudi, da to ne pomeni, da je upoštevanje otrokove preživnine pri odločanju o denarni pomoči družini samo po sebi v neskladju z Ustavo. Stvar presoje zakonodajalca je, da oceni, kolikšen del preživnine je namenjen zadovoljevanju skupnih potreb družine (stroški stanovanja, ogrevanje, prehrana) in v tem delu preživnino upošteva pri odmerjanju denarne socialne pomoči, oziroma da sprejme ureditev, po kateri otroka, katerega preživnina dosega oziroma presega minimalni dohodek in so mu s tem zagotovljena sredstva za preživetje, ne šteje med družinske člane po Zakonu.

3V zadevi OdlUS XIII, 80, Up-376/02, Ur. l. 83/04 je US odločilo, da sodišče pri odločitvi o predlogu otroka za oprostitev plačila predujma za izvršitelja ne bi smelo upoštevati tudi premoženja matere, ampak bi moralo sodišče pri odločanju kot odločilno okoliščino presojati, ali je otrok sposoben plačati predujem za delo izvršitelja iz svojega lastnega premoženja oziroma iz sredstev, ki jih mati lahko nameni za njegovo preživljanje. Premoženjsko stanje zakonite zastopnice je v tem okviru upoštevno le do te meje. Odločilo je, da je razlaga zakona, po kateri je odločilna okoliščina premoženjsko stanje zakonite zastopnice, v neskladju s pravico do sodnega varstva, zato je sklep višjega sodišča razveljavilo. V obrazložitvi je še navedlo, da je iz zahteve po skrbi za največjo otrokovo korist mogoče izpeljati tudi zahtevo, da otroku ne sme biti onemogočen dostop do sodišča in s tem pravno varstvo njegovih pravic in interesov. Sodišče bi moralo upoštevati, da  je zavezanec za plačilo predujma za delo izvršitelja v postopku izterjave preživnine upnik, to pa je v konkretnem primeru otrok in ne njegovi starši.

4V zadevi OdlUS XIII, 10, U-I-127/01, Ur. l. 25/04 je US odločilo, da določbam Zakona o nalezljivih boleznih (U. l. 69/95, v nadaljevanju ZNB) o obveznem cepljenju otrok ni mogoče očitati neskladnosti s 56. členom. V obrazložitvi je navedlo, da morata biti posebno varstvo in skrb otrokom zagotovljena tudi na področju zdravstvenega varstva. Ocenilo je, da je zakonodajalec z določitvijo obveznega cepljenja ravnal v skladu z dolžnostjo, da vsem, posebej pa še otrokom, zagotovi potrebne preventivne in kurativne zdravstvene ukrepe, ki zagotavljajo najvišjo možno stopnjo zdravja. Tako je odločilo, da je neutemeljen očitek pobudnikov, da obvezno cepljenje pomeni zlorabo otrok. Je pa US odločilo, da je ZNB v neskladju z Ustavo, ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in ker ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik. V obrazložitvi je navedlo, da je cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri določitvi obveznega cepljenja, preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. S tem naj bi se v čim večji meri zagotovilo varstvo posameznika pred okužbo in preprečil nastanek epidemij, ki so v preteklosti povzročile okvare zdravja, v nekaterih primerih pa tudi smrt velikega števila prebivalcev. S cepljenjem proti nalezljivim boleznim se vzpostavi imunost posameznika, ki je bil cepljen, z 90–95 % cepljenostjo prebivalstva proti posameznim boleznim pa tudi tako imenovana kolektivna imunost prebivalstva. Glede na to je nujno, da se cepljenju podvržejo vsi tisti, pri katerih niso ugotovljeni utemeljeni razlogi za opustitev cepljenja (t. i. kontraindikacije). Ker že Ustava sama v tretjem odstavku 51. člena dopušča, da se lahko z zakonom določijo zdravstveni ukrepi tudi brez privolitve posameznika, je zakonodajalec smel kot sredstvo za dosego cilja, ki ga je zasledoval, predpisati obvezno cepljenje. Ker se s cepljenjem zagotavlja kolektivno varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, se posameznik pri uveljavljanju svoje pravice odločati o samem sebi ne more sklicevati na to, da bodo za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (in s tem tudi za varstvo njega samega pred okužbo) poskrbeli drugi, ki se bodo podvrgli cepljenju. Cepljenje je pomembno prispevalo k zvišanju ravni zdravja prebivalstva in je v veliki meri pripomoglo k upadanju števila obolelih in umrlih za nalezljivimi boleznimi oziroma k temu, da že več let ni bilo epidemij oziroma celo posameznih primerov nekaterih nalezljivih bolezni. Obvezno cepljenje, ki ga je zakonodajalec določil v prvi alineji prvega odstavka 22. člena ZNB, je torej po oceni US primeren ukrep za dosego zasledovanega legitimnega cilja, tj. preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni. US je tudi ocenilo, da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov tega ukrepa. Po oceni strokovnjakov je za posameznika tveganje, da bo zaradi cepljenja utrpel zdravstveno okvaro, bistveno manjše od tveganja, ki bi ga zanj predstavljala sama bolezen, ki bi lahko povzročila hujše posledice kot cepljenje. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika, pa Zakon omogoča ugotavljanje (trajnih) utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja. Opustitev obveznega cepljenja bi pomenila veliko tveganje, da bi v primeru, če bi zaradi tega stopnja cepljenosti padla pod kritično mejo, prišlo do ponovnega pojava nalezljivih bolezni in epidemij. Te posledice bi bile za zdravje oziroma življenje ljudi neprimerljivo večje, kot je tveganje za nastanek zdravstvenih težav, ki se le izjemoma pojavijo po cepljenju. US je tako ocenilo, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika. Zato obvezno cepljenje, kot ga določa ZNB, ni prekomeren ukrep.

5V zadevi OdlUS XV, 35, U-I-289/04, Ur. l. 56/06 je US odločilo, da je v nasprotju z Ustavo pravna ureditev Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (Ur. l. 110/02), po kateri otrokov sorodnik za izvajanje rejniške dejavnosti ni upravičen do plačila. Navedlo je, da dejstvo, da otrokovemu sorodniku ni treba kandidirati v postopku za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi utemeljeval razlikovanje glede plačila za opravljeno delo rejnika. Otrokov sorodnik se za izvajanje rejniške dejavnosti ne odloči samostojno, temveč ga k temu pozove center za socialno delo, ki oceni, da je tovrstna oblika rejništva v otrokovo korist. Zato kandidiranje za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejništva v tem primeru sploh ni aktualno. Iz navedenega izhaja, da to tudi ne more biti razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog za različno ureditev glede plačila za opravljeno delo. US je zato določbo 55. člena ZIRD razveljavilo. V obrazložitvi je navedlo, da tako Ustava kot tudi Konvencija o otrokovih pravicah (KOP) zakonodajalcu dajeta pooblastilo, da z zakonom uredi nadomestno varstvo otrok, ki so iz različnih razlogov prikrajšani za izkušnjo družinskega življenja v svoji lastni družini. Zakonodajalec je v okviru izvrševanja tega pooblastila sprejel zakonsko ureditev, ki določa pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje te dejavnosti, način izvajanja rejniške dejavnosti in njeno financiranje ter druga vprašanja, povezana z izvajanjem rejniške dejavnosti (prim. 1. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti – ZIRD). Obrazložilo je, da je posebnost rejništva kot nadomestnega varstva otrok v tem, da se izvaja v drugi družini in ne v javnem socialnovarstvenem zavodu ali drugi pravni in fizični osebi, ki pridobi koncesijo na javnem razpisu. Prav zaradi te specifičnosti je izvajanje rejniške dejavnosti posebej urejeno in izvzeto iz splošne ureditve izvajanja javne službe institucionalnega varstva. Rejništvo je odplačno razmerje: rejnik dobi za svoje delo rejnino. Tako znesek materialnih stroškov za rejenca kot tudi plačilo dela rejnika sta v ZIRD določena v fiksnem znesku. Po oceni US je država dolžna s sredstvi, ki jih namenja za preživljanje rejencev, tem otrokom zagotoviti primeren standard. Pri tem ne gre spregledati, da poleg sredstev, ki jih država nameni za preživljanje rejencev, še vedno obstaja dolžnost staršev, da prispevajo za preživljanje svojega otroka. Medtem ko so materialni stroški v neposrednem interesu otroka (rejenca), to ne velja za plačilo dela rejnika. US je poudarilo, da je treba pri presoji skladnosti 55. člena ZIRD z drugim odstavkom 14. člena odgovoriti na vprašanje, ali gre pri izvajanju rejniške dejavnosti s strani sorodnikov na eni strani in s strani oseb, ki niso sorodniki, na drugi strani, za enake dejanske položaje, ki zahtevajo enako obravnavanje. Po oceni US je odgovor pritrdilen.