Boštjan M. Zupančič, 2002

17a) US je leta 1995 začelo z obravnavanjem pripornih odločitev sodišč. V OdlUS IV, 131, Up-74/95 z dne 7. 7. 1995 je sprejelo naslednje stališče o razlogu ponovitve kaznivega dejanja za odreditev pripora: “10. Zakonska ureditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kar je sporno vprašanje v tem primeru, je pomanjkljiva na več mestih oziroma v več pogledih. Ustavna ureditev, ki dovoljuje pripor tudi, kadar je to ‘neogibno potrebno […] za varnost ljudi’, omogoča s tem tudi pripor zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti, pri čemer pa bi zakon moral omogočiti zanesljivejše izvrševanje te ustavne določbe in potrebno pravno varnost s tem, da bi sodiščem dal jasnejše kriterije za presojo vprašanja, kdaj je pripor neogibno potreben zaradi zagotovitve varnosti ljudi. Vprašanje je, kako velika stopnja te nevarnosti mora biti izkazana in na kakšen način, da bi to upravičevalo odreditev pripora. Tudi za odgovor na to vprašanje zakon sam ne daje sodišču dovolj jasnih in uporabnih kriterijev, ker zahteva samo ugotovitev ‘posebnih okoliščin’, ki ‘opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje’; ob tako pomanjkljivi zakonski ureditvi bi se sodna praksa vsekakor morala opreti tudi neposredno na ustavno določbo, ki dovoljuje pripor le, kadar je za zagotovitev varnosti ljudi to ‘neogibno potrebno’. […] Sodišče bi moralo pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri tem, ko mu še ni bilo dokazano, da je očitano kaznivo dejanje res storil in ko tudi ni mogoče z gotovostjo ‘napovedovati’, ali bi taka kazniva dejanja na prostosti ponavljal. […]

1814. Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico presoditi: prvič, ali je poseg sploh primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja (ta standardni prvi korak pri presojanju dopustnosti posegov je pri sodnem odrejanju pripora možno izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec); drugič, ali je poseg nujen (‘neogibno potreben’), tako da zaželenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, torej z blažjimi sredstvi (od tistih, ki jih predvideva 192. člen ZKP – čeprav izrecno le ‘za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka’ – bi kot milejše sredstvo za preprečevanje ponovitvene nevarnosti najbrž prišla v poštev, vsaj pri določenih vrstah kaznivih dejanj, le varščina); in tretjič, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja (t. i. sorazmernost v ožjem smislu).

1915. Iz navedenih razlogov je US prišlo do ugotovitve, da pristojni sodišči o podaljšanju pripora nista odločali v skladu s pogoji, ki jih določata Ustava v 20. členu in ZKP v 3. tč. 2. odst. 201. člena, oziroma da to vsaj iz izpodbijanih sklepov ni razvidno. S tem je bila kršena ustavna pravica pritožnika iz 25. člena, ki jo je po ustaljeni praksi US treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva (ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji) – ali je bila v tem primeru z morebitnim neutemeljenim podaljšanjem pripora kršena tudi pritožnikova pravica do osebne svobode, pa bo možno presoditi šele potem, ko bodo pri nadaljnjem odločanju o priporu, ki s to odločbo US še ni bil odpravljen, sodišča odločila o podaljšanju ali o odpravi pripora ob upoštevanju razlogov iz te odločbe.

20Za tak način presojanja vprašanja, ali je bila z dosedanjim sodnim odločanjem že kršena tudi pritožnikova pravica do osebne svobode ali ne, se je US v tem primeru odločilo ob upoštevanju dejstva, da s pomanjkljivo zakonsko ureditvijo sodiščem doslej niso bili dani dovolj jasni kriteriji, po katerih so dolžna presojati utemeljenost pripora, in so ti kriteriji jasneje vzpostavljeni šele s to odločbo. Ta odločitev seveda ne prejudicira kasnejšega ravnanja US pri odločanju o ustavnih pritožbah v pripornih zadevah.“

21b) V OdlUS IV, 133, Up-57/95 z dne 7. 7. 1995 je US sprejelo naslednje stališče o razlogu ponovitve kaznivega dejanja za odreditev pripora: “24. Obrazložitve sodišč so presplošne in ne utemeljujejo, zakaj je prav pri pritožniku podana ponovitvena nevarnost za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili. Sodišča se na primer sklicujejo na predkaznovanost kar na splošno, ne pa s konkretnim utemeljevanjem. Tako je na primer iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je bil pritožnik obsojen za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost, storjeno iz malomarnosti (po 3. odst. 247. člena v zvezi s 4. odst. 240. člena KZ), ne pa za naklepno kaznivo dejanje. To velja tudi za navajanje drugih okoliščin, ki so na ravni posploševanja lahko celo upravičene, vendar pa bi morala sodišča v obrazložitvi utemeljiti, zakaj štejejo, da obstojijo konkretno pri pritožniku, in skrbno presoditi tudi morebitne nove okoliščine, ki se pojavijo med postopkom. Ugotovljene morajo biti torej konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le ‘bojazen’), da bo prav prizadeti posameznik morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje.

2225. Ob ugotovitvi teh konkretnih okoliščin pa bi morala sodišča posebej presoditi, ali bi bila odreditev oziroma podaljšanje pripora neogibno potreben ukrep, da se zavaruje varnost ljudi. Pri tej presoji bi moralo sodišče posebej skrbno presoditi vse okoliščine na strani pritožnika, vključno z njegovim zdravstvenim stanjem, in ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri tem, ko mu še ni dokazano, da je očitano kaznivo dejanje res storil in ko tudi ni mogoče z gotovostjo ‘napovedati’, ali bi tako kaznivo dejanje na prostosti ponovil.”

23c) V OdlUS VI, 200, Up-327/97 z dne 18. 12. 1997 se je US opredelilo do pripornega razloga begosumnosti: “8. Pripor zaradi begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in zakonu. Po določbi 1. točke 1. odst. 432. člena ZKP je dopustno tudi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki očitno kažejo na nevarnost, da bo sicer pobegnila. V svojih dosedanjih odločitvah je US že večkrat navedlo, da mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega. Mednje sodijo poleg teže kaznivega dejanja in morebitne pričakovane visoke kazni predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim in tujim okoljem, v katerega bi se pritožnik lahko umaknil pred kazenskim pregonom. Te okoliščine je tako prvostopno kot drugostopno sodišče ugotavljalo in na njihovi podlagi konkretno presodilo, da – kot se to zahteva v sumarnem postopku – očitno kažejo na nevarnost bega. Zato sodišču ni mogoče očitati, da je z utemeljitvijo pripora na razlogu begosumnosti kršilo pritožnikovo pravico do osebne svobode.”

24č) V OdlUS IV, 138, Up-164/95 z dne 7. 12. 1995 je US v zvezi s priporom in gladovno stavko opozorilo: “10. Po določbi 2. odst. 19. člena se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi 1. odst. 20. člena se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki 2. odst. 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine upravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. US je v dosedanjih ustavnih pritožbah o priporih zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti, predvsem v odločbah OdlUS IV, 133, Up-57/95, OdlUS IV, 131, Up-74/95 in OdlUS IV, 132, Up-75/95, vse z dne 7. 7. 1995, obrazložilo, na kakšen način naj sodišča uporabljajo navedene ustavno in zakonsko določene pogoje, da se zadosti ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Te pogoje mora sodišče presojati tako ob odreditvi pripora kakor tudi ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora. Po določbi 2. odst. 200. člena ZKP sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, po določbi 2. odst. 207. člena ZKP pa mora senat po vloženi obtožnici po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor. […]

2512. Sodišči sta presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode, vključno z okoliščino, da pritožnik že dalj časa gladovno stavka, zaradi česar naj bi bilo ogroženo njegovo zdravje in življenje. Sodišče je presojalo, ali gladovna stavka predstavlja okoliščino, ki bi lahko pretehtala odločitev o sorazmernosti med posegom v pritožnikovo ustavno pravico in obstojem nevarnosti posega v človekove pravice in temeljne svoboščine oškodovank. Tudi po mnenju US gladovna stavka ni pravno utemeljen razlog, s katerim bi bilo v pravni državi mogoče doseči spremembo odločitev organov oblasti, sprejetih na zakonit način. Zato tudi kršitev pritožnikove pravice do osebne svobode ni podana.”

26d) Ponovno je o razmerju med gladovno stavko in odpravo pripora US odločalo leta 1998 z OdlUS VII, 229, Up-106/98 z dne 16. 7. 1998: “20. Okoliščina gladovne stavke je v izpodbijanih sklepih upoštevana na način, skladen s stališčem US, sprejetim v OdlUS IV, 138, Up-164/95 z dne 7. 12. 1995. Po mnenju US gladovna stavka ni pravno utemeljen razlog, s katerim bi bilo v pravni državi mogoče doseči spremembo odločitev organov oblasti, sprejetih na zakonit način. V primeru, da gladovna stavka povzroči okvaro zdravja (psihičnega ali fizičnega) stavkajočega pripornika ali se pojavi celo nevarnost za njegovo preživetje, pa je to novo okoliščino nedvomno treba pretehtati v kontekstu z vsemi ostalimi, za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti relevantnimi okoliščinami, in ugotoviti (ob uporabi načela sorazmernosti), ali nevarnost morebitnega posega v varnost ljudi še odtehta poseg v pravice obdolženca – ne več le v njegovo pravico do osebne svobode, ampak morda celo v pravico do življenja (2. člen EKČP). V primeru gladovno stavkajočega pripornika morajo sodišča torej redno spremljati njegovo zdravstveno stanje in če bi se izkazalo, da je to zaradi gladovne stavke ogroženo do takšne mere, da lahko predstavlja že nevarnost za njegovo življenje, posebej skrbno pretehtati, ali je pripor še dopusten. V takšnem primeru je treba presojati tudi, ali glede na konkretne okoliščine primera priporni razlog ponovitvene nevarnosti sploh še obstoji. Tako je v obravnavani zadevi storilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom Ks 631/98 z dne 2. 6. 1998.”

27e) US je v že pri komentarju 19. člena v odločbi o priporu OdlUS V, 40, U-I-18/93, Ur. l. 25/96 odločilo: “43. Ker gre za izjemen vnaprejšen poseg v osebno svobodo, večina ustav demokratičnih držav nesorazmerno natanko določa pogoje, pod katerimi je tak poseg sploh možen. Ustava v 1. odst. 20. člena določa tri pogoje, pod katerimi je mogoče odrediti pripor: (1) odločbo sodišča, (2) utemeljen sum in (3) neogibno potrebnost za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

2844. Dejstvo, da govori Ustava o odločbi sodišča, samo na podlagi katere se sme oseba pripreti, pomeni, da je po odvzemu prostosti (aretaciji) kot trenutni omejitvi svobode, ki jo izvede izvršilna veja oblasti, podana izrecna ustavna zahteva, da se oseba izroči sodni veji oblasti. To je slovenska različica davne človeške svoboščine, ki izvorno izhaja iz angleškega zakona Habeas Corpus (ad subjiciendum) iz leta 1679. Sodna oblast je edina, ki ima pravico odrejati kaj več kot trenutni odvzem prostosti. Tudi iz tega se vidi, da je treba slovensko ustavo razlagati kot dedinjo civilizacijskih vrednot.

2945. Da gre tu za habeas corpus, izhaja iz poudarka, da je pripor možen samo na podlagi sodne odločbe, v nasprotju s 3. odst. 19. člena, ki govori neosebno (v pasivu) in o ‘pristojnem organu’. Iz tega izhaja, kar je tudi v drugih ustavnih ureditvah običajno, da je trenutni ‘odvzem prostosti’ (prijem, aretacija) v pristojnosti izvršilne veje oblasti.

3046. Da mora osebo, ki ji je odvzeta prostost, izvršilna veja oblasti ‘brez nepotrebnega odlašanja’ izročiti sodni veji oblasti, izhaja (1) iz razlikovanja med ustavnim pojmom ‘odvzem prostosti’ (3. odst. 19. člena), ki je dovršen in trenuten, in ustavnim pojmom ‘pripor’ (20. člen), ki je nedovršen in v svojem trajanju lahko daljši in (2) a) iz določbe 3. odst. 5. člena EKČP, da je treba vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke c) 1. odst. tega člena, takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast, in b) iz 23. člena, po kateri ima oseba, ki ji je odvzeta prostost, pravico, da o tem odvzemu prostosti ‘brez nepotrebnega odlašanja’ odloča (neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno) sodišče, torej ne izvršilna veja oblasti.

3147. Zaradi tega mora izvršilna veja oblasti (policija) osebo, ki ji je odvzeta prostost – pa četudi povsem v skladu z Ustavo in zakonom –, nemudoma, takoj, torej ‘brez nepotrebnega odlašanja’ izročiti sodni veji oblasti. Ali so določbe ZKP, ki urejajo sam postopek prijetja, v skladu z Ustavo, je posebno vprašanje, o katerem v tej zadevi ni bilo treba odločiti.

3248. Drugi pogoj za odreditev pripora je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Določba 20. člena se nanaša le na osebo, za katero že obstaja visoka stopnja artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je bila storila konkretno kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper njo že izdan sklep o preiskavi. Da je torej sploh lahko govor o tem, da bo oseba ponovila določeno kaznivo dejanje, lahko izhaja samo iz ustavno zahtevanega in konkretno ugotovljenega utemeljenega suma, da je že storila določeno kaznivo dejanje. Na ‘ponovitev’ je mogoče sklepati samo iz nečesa, kar se je že bilo zgodilo. Toliko torej, kolikor Ustava tak sklep po nepopolni indukciji sploh dopušča sam, če gre za neogibno potrebnost za varnost ljudi, je gornja premisa tega sklepa omejena najmanj na utemeljen sum, da je oseba konkretno kaznivo dejanje že storila. Ustava torej sodišču ne daje splošnega pooblastila, da na neogibno potrebnost pripora zaradi varnosti ljudi sklepa iz česarkoli, ampak samo iz nevarnosti, ki lahko izhaja iz storitve vsaj z utemeljenim sumom izkazanega konkretnega kaznivega dejanja. Ustavno dopustno je pri odrejanju pripora mogoče sklepati le na tako nevarnost za ljudi, ki je v smiselni vzročni zvezi s storitvijo z utemeljenim sumom nakazanega kaznivega dejanja.

3349. Ustavna implikacija je tukaj zato, da izhaja pravica sodne veje oblasti odrejati pripor zoper tako osebo samo iz utemeljenega suma, da je ta že storila kaznivo dejanje, torej iz predhodno izkazane verjetnosti, da je ta oseba že sama posegla v konkretno ustavno varovano dobrobit specifičnega objekta varstva kaznivega dejanja, ki naj bi ga bila storila. Če to ne bi bilo tako, bi ugotovitev utemeljenega suma, da je oseba storila na primer kaznivo dejanje davčne zatajitve po 254. členu KZ, dala sodišču blanketno pravico, da bi potem sklepalo na primer na nevarnost, da bo tak obdolženec storil kaznivo dejanje zoper življenje in telo iz petnajstega poglavja KZ. Tako sklepanje izvenustavno zapovedane zgornje premise utemeljenega suma bi bilo brez ustavnega temelja, ki izhaja iz pravice države, da poseže v pravico do osebne svobode samo v okvirih že z utemeljenim sumom izkazanega posega obdolženca v zakonsko varovani objekt kazenskopravnega varstva. Gola ugotovitev utemeljenega suma, da je oseba storila določeno kaznivo dejanje, lahko toliko manj vzpostavlja blanketno pravico sodišča, da odreja pripor zaradi kakršnekoli nevarnosti za ljudi, kolikor je pravica sodne veje oblasti, da presoja kazensko odgovornost in da lahko odredi veliko hujši poseg v osebno svobodo, prostostno kazen, omejena samo na dejanje, glede katerega je izkazan utemeljen sum, da je bilo storjeno.

3450. Omenjena vsebinska vez med utemeljenim sumom, na osnovi katerega je bil zoper obdolženca sploh izdan sklep o preiskavi, in sklepanjem o njegovi nevarnosti, da bo ponovil ali dokončal poskus tega kaznivega dejanja, glede katerega je utemeljenost suma že izkazana, izhaja že iz sedanje določbe 3. točke 2. odst. 201. člena ZKP. Postavlja pa se vprašanje, ali naj ta vez velja tudi glede tretje bojazni iz te določbe, da bo namreč obdolženec storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Omenjena vsebinska vez bo tu sicer podana vsakokrat, ko bo utemeljeno sumljivi storilec nasilnega kaznivega dejanja grozil z istorodnim dejanjem. Že v sedanji določbi ZKP je opisana naravna regresija od ponovitve do poskusa in od poskusa do grožnje kot predhodnice poskusa oziroma storitve istorodnega kaznivega dejanja, ki je z utemeljenim sumom že izkazano. Seveda je možno, da bi obdolženec nenasilnega kaznivega dejanja izrazil resno grožnjo zoper sovražno pričo. Vendar je tako grožnjo mogoče obravnavati v okviru koluzijske nevarnosti.

3551. Ustava torej poleg kvantitativnega momenta verjetnosti, ki mora biti najprej izkazana (utemeljen sum), predpisuje tudi kvalitativni moment vsebinske povezave med konkretnim kaznivim dejanjem, glede katerega je utemeljen sum že izkazan, in pa predvidevanjem dejanja, s katerim naj bi obdolžena oseba ogrožala varnost ljudi.

3652. Ustava v 20. členu govori nadalje o ‘potrebnosti pripora za potek (kazenskega) postopka ali za varnost ljudi’. Ko je govor o ‘poteku postopka’, se to nanaša predvsem na zagotovitev navzočnosti obdolženca. Ker je zagotovitev navzočnosti tožene stranke prva procesna zahteva v vsakem pravnem redu in ker gre za to, da je prva zahteva pravnega reda, da se stranki podredita pravni – in ne nepravni – razrešitvi spora, praktično vsi pravni redi tako ali drugače rešujejo vprašanje begosumnosti.

3753. Tisti del določbe, ki govori o ‘varnosti ljudi’, pa pomeni temelj za zakonodajalčevo opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. US zavzema stališče, da se ustavna sintagma ‘varnost ljudi’ ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. Življenje in telo sta sicer v najožjem koncentričnem krogu človekove zasebnosti, vendar je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na tiste objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo druge, širše kroge njegove zasebnosti in varnosti. Tu na primer ni govor samo o roparski tatvini kot kombiniranem napadu na premoženje in telo, ampak o takem dejanju, pri katerem so objekt varstva (tudi) človek – posameznik, človekove pravice in svoboščine, njegovo zdravje ali zdravje skupnosti itd. O varnosti ljudi bi bilo najbrž težko govoriti, če bi jim država v praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na druge objekte kazenskopravnega varstva.

3854. To ustavno normo, ki z izjemno dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, je treba hkrati razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje ustavne pravice drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 20. člen. Preozka razlaga pojma ‘varnost ljudi’ iz 20. člena bi lahko povzročila preozko razlago pojma ‘varnost vsakogar’ iz 20. člena, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Iz vsebine pojma ‘varnost ljudi’ iz 20. člena tako tudi ni mogoče vnaprej in pavšalno izključiti na primer premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Vendar pa to na drugi strani tudi pomeni, da nevarnost ponavljanja na primer premoženjskih kaznivih dejanj praviloma ne more odtehtati posega v osebno svobodo, če ne gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi.

3955. Ustava pa določa še dodatno omejitev: pripor mora biti za varnost ljudi neogibno potreben. Z navedenim besedilom 20. člena je v Ustavo izrecno vgrajeno načelo sorazmernosti, ki je tudi sicer priznano kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države. Ta od zakonodajalca terja, da pri določitvi pogojev za odreditev pripora sodiščem na eni strani omogoči presojo, ali je poseg nujen, tako da zaželenega cilja ni mogoče doseči z blažjimi sredstvi. Na drugi strani zakonodajalcu nalaga dolžnost, da možnost odreditve pripora omeji le na primere, v katerih bi bil tak poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom tega zavarovanja. […]

4061. […] Po določbi 3. točke 2. odst. 201. člena ZKP se sme odrediti pripor, če posebne okoliščine upravičujejo bojazen, da bo določena oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. US je v odločbah o ustavnih pritožbah zoper sklepe o priporu na podlagi navedene določbe že navedlo, da morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču mogoče potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost – in ne le bojazen –, da bo prav prizadeti posameznik ponovil določeno specifično kaznivo dejanje (OdlUS IV, 132, Up-57/95, Up-75/95 z dne 7. 7. 1995). V OdlUS IV, 135, Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 je US navedlo, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi takega sklepa ne utemeljujejo. Tak sklep je mogoče napraviti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju potrebne stopnje nevarnosti. V sklepu Up-160/95 z dne 26. 2. 1996 pa je US poudarilo, da v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi (šlo je za prodajo eksploziva), zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.“

41f) O trajanju ekstradicijskega (izročitvenega) pripora pa je US leta 2000 v OdlUS IX, 311, Up-273/00, Ur. l. 1/2001 odločilo: “6. Prav tako ni utemeljen očitek, da je s tem, ko je v priporu že več kot šest mesecev, kršen 20. člen. Sodišče je sprejelo stališče, da je postopek izročitve – vključno s priporom – v ZKP urejen posebej v določbah 521.– člena. Med temi določbami se po stališču sodišča le 524. člen sklicuje na določbe ZKP o priporu, in sicer na 201. člen, ki določa priporne razloge. Določbe ZKP o podaljševanju pripora naj bi zato za pripor, odrejen v postopku izročitve, ne veljale. To stališče ni v nasprotju z 20. členom. Iz besedila 20. člena izhaja, da določa pogoje za odreditev pripora pred vložitvijo obtožnice v kazenskem postopku. Trajanje pripora na največ šest mesecev pred vložitvijo obtožnice je torej omejeno le na primere, ko zoper nekoga teče kazenski postopek pred domačim sodiščem. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je povezan s kazenskim postopkom, ki teče v drugi državi in se v času postavitve zahteve za izročitev lahko nahaja v katerikoli fazi – pred ali po vložitvi obtožnice, pred ali po pravnomočnosti sodbe. Iz navedenih razlogov določba 20. člena za pripor, odrejen v postopku izročitve, ni uporabljiva.”