Ustavnosodna presoja
Blaž Ivanc, 2011
32US je v OdlUS IV, 50, U-I 48/94, Ur. l. 37/95 ugotovilo kršitev pravice do ugovora vesti zaradi protiustavne pravne praznine v zakonski ureditvi. ZVojD je namreč uredil le možnost uveljavljanja ugovora vesti med naborom in ni omogočal uveljavljanja ugovora vesti vojaški dolžnosti tudi vojakom med služenjem vojaškega roka in vojaškim obveznikom, ki so ta rok že odslužili. Sodišče je poudarilo trajni značaj pravice do ugovora vesti, ki prepoveduje njeno časovno omejevanje, ter zakonodajalcu naložilo, da zakonsko ureditev popravi tako, da bo državljanom pravica do ugovora vesti zagotovljena, dokler traja njihova dolžnost sodelovanja pri obrambi države.
33Postopkovni vidik uveljavljanja pravice do ugovora vesti je bil predmet odločanja v OdlUS X, 83, U-I-434/98, Ur. l. 43/01, kjer je US ugotovilo neskladnost ZVojD z Ustavo, ker ni določil roka, v katerem mora biti državljan, ki je uveljavil ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, napoten na tridesetdnevno usposabljanje za opravljanje nalog zaščite in reševanja.
34»21. Očitek nedoločenosti predpisa je utemeljen. ZVojD sicer napotuje na smiselno uporabo pravil, ki veljajo za napotitev na vojaške vaje (drugi stavek drugega odstavka 47. člena), vendar odkazane določbe ne dajejo ustreznega odgovora na očitane pomanjkljivosti oziroma neustavnosti. Uporaba pravil, ki veljajo za napotitev na vojaške vaje, pomeni le, da je upravni organ dolžan glede napotitve in odlaganja napotitve na tridesetdnevno usposabljanje smiselno uporabljati določbe ZVojD, ki določajo napotitev na vojaške vaje. Iz teh pravil ni možno določiti roka, v katerem bi bil pristojni upravni organ dolžan napotiti državljana, ki je uveljavil ugovor vesti, na tridesetdnevno usposabljanje oziroma bi bilo mogoče celo sklepati, da ima pristojni upravni organ možnost, da napoti državljana na usposabljanje kadarkoli v času dolžnosti služiti v rezervni sestavi, to je do dopolnjenega 50. leta starosti (tretji odstavek 49. člena ZVojD). Odkazane določbe ZVojD niti njegove izpodbijane določbe ne dajejo upravnemu organu glede roka, v katerem naj bo državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku, napoten na tridesetdnevno usposabljanje, nobenih usmeritev. Tako lahko pristojni upravni organ po lastni presoji napoti državljana na tridesetdnevno usposabljanje kadarkoli v času trajanja dolžnosti služiti v rezervni sestavi. V skrajnem primeru bi se lahko zgodilo, da državljan sploh ne bi bil napoten na usposabljanje. Po drugem odstavku 47. člena ZVojD pa se državljan, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku, izbriše iz vojaške evidence šele po opravljenem tridesetdnevnem usposabljanju. Kot je v 18. točki obrazloženo, samo dejstvo, da državljan še ni izbrisan iz vojaške evidence, sicer ne vpliva na uveljavljanje pravice do ugovora vesti. Vendar so izpodbijane določbe ZVojD neskladne z načelom določnosti in predvidljivosti predpisov (načela pravne države, 2. člen). Določajo obveznost (dolžnost) državljana, ki nastane z uveljavitvijo ugovora vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, pri čemer pa ne določajo roka, v katerem je dolžan predpisano dolžnost izvršiti, oziroma ne določajo roka, v katerem ga mora pristojni upravni organ napotiti na njeno izpolnitev. Tako je čas izvršitve predpisane dolžnosti v celoti odvisen od pristojnega organa, ki sam odloča o napotitvi na usposabljanje. Zaradi tega državljan ne ve niti ne more predvideti, kdaj bo napoten in ali sploh bo napoten na tridesetdnevno usposabljanje. Ker ZVojD nima določb, ki bi dajale upravnemu organu osnovo za ustrezno določitev roka, v katerem mora biti državljan napoten na tridesetdnevno usposabljanje, lahko pristojni upravni organ ravna povsem arbitrarno, kar pa nasprotuje tako 2. členu kot tudi drugemu odstavku 120. člena. Poleg navedenega pa je državljan ves čas v negotovosti, saj na podlagi izpodbijanih določb ZVojD ne more zanesljivo ugotoviti svojega pravnega položaja, ker so določbe Zakona nepopolne in je zato njegov pravni položaj odvisen od odločitve (ravnanja) pristojnega upravnega organa. Ker izpodbijane določbe ZVojD ne določajo roka, v katerem je pristojni upravni organ dolžan napotiti državljana, ki je uveljavil ugovor vesti po odsluženem vojaškem roku, na tridesetdnevno usposabljanje, so v neskladju z Ustavo (protiustavna pravna praznina).«
35Časovne omejitve uveljavljenja pravice do ugovora vesti iz ZZdrS, ki velja za zdravnike (ne pa za druge zdravstvene (so)delavce !), US še ni vsebinsko presojalo. Z navedenim vprašanjem se je srečalo pri presoji pobude v zadevi št. U-I-276/00-13 z dne 6. 11. 2003, ki jo je US zavrglo zaradi pomanjkanja konkretnega pravnega interesa.
36Kdaj ugovori vesti po stališču US uživajo ustavno varstvo, je mogoče razbrati iz odločitve U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010, ki se nanaša na standard varovanih ravnanj v okviru verske svobode (kar praviloma velja tudi za svobodo vesti in mutatis mutandis za pravico do ugovora vesti):
»84. … Ustavno varstvo zajema zgolj tista ravnanja, ki so razumno povezana z bistvom verskega prepričanja in brez katerih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena. Zato splošno zavezujoče ter versko nevtralne zakonske zapovedi in prepovedi, namenjene varstvu drugih občečloveških vrednot, pomenijo omejitev te človekove pravice le tedaj, ko se nanašajo na tiste manifestacije religioznega, ki dosegajo navedeno kakovost. Zapovedi in prepovedi ravnanj, ki tega standarda ne dosegajo, ne morejo pomeniti posega v svobodo vere.«
Literatura k členu:
Alexy, Theorie der Grundrechte, Suhrkamp Taschenbuch Verlag, Wissenschaft 582, Baden-Baden 1994;
Alexy, Begriff und Geltung des Rechts, Alber 2003;
Böckenforde, Staat, Gesellschaft, Freiheit, Studien zur Staatstheorie und zum Verfassungsrecht, Frankfurt na Majni 1976;
Cerar, Ugovor vesti v slovenski pravni ureditvi, Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ljubljana 1992, s. 27–35;
Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/rights/charter/docs/network_commentary_final%20_180706.pdf;
De Sousa e Brito, Conscientous Objection, v: Linholm et al., (ur.), Facilitating Freedom of Religion or Belief: A Desktop, Leiden 2004, s. 273–289;
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Ermacora et al., International Human Rights – Documents and Introductory Notes, Law Books in Europe, Dunaj 1993;
Evans, Freedom of Religion Under the European Convention on Human Rights, Oxford 2003;
Frenz, Handbuch Europarecht, Band 4: Europäische Grundrechte, Springer 2009;
Frowein/Peukert, Europaische Menschenrechtekonvention, Engel 2009 (3. izdaja);
Grimm, Conflicts between general laws and religious norms, Cardozo Law Review, Vol. 30, 6, s. 2369–2382;
Harris et al,, Law of the European Convention on Human Rights, Oxford 2009 (2. izdaja);
Isensee/Kirchhof, Handbuch des Staatsrecht, Band IV, Freiheitsrechte, Heidelberg 1989;
Jacobset al., The European Convention on Human Rights, Oxford 2010 (5. izdaja);
Korošec, Medicinsko kazensko pravo, Ljubljana 2004;
Martínez-Torrón/Durham, Religion and the Secular State, General Report, XVIII. mednarodni kongres primerjalnega prava, Washington 2010;
Meyer-Ladewig, Europäische Menschenrechtskonvention, Handkommentar, 2. Auflage, Nomos 2006;
Novak, Šola in otrokove pravice, Ljubljana 2004;
Pavčnik, Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, 3. razširjena, sprem. in dop. izd., Ljubljana 2007;
Polajnar – Pavčnik/Wedam Lukić (ur.), Pravo in medicina, Ljubljana 1998;
Raz, The Authority of Law, Essays on Law and Morality, Second Edition, Oxford 2009;
Schinkel, Conscience and Conscientious Objections, Amsterdam 2007;
Takemura, International Human Rights to Conscientious Objection to Military Service and Individual Duties to Disobey Manifestly Illegal Orders, Springer 2009;
Tettinger et al., Gemeinschaftskommentar zur Europäischen Grundrechte-Charta, Beck 2006.
Odločitve US glej – http://www.us-rs.si/odlocitve/