Matej Avbelj, 2011

9Up-121/02 z dne 11. 2. 2004: »7. […] Pravico vlagati peticije in druge pobude splošnega pomena ima po 45. členu vsak državljan. Iz te ustavne pravice izhaja, da so organi, katerim je bila peticija predložena, to peticijo dolžni obravnavati in nanjo odgovoriti. Samo v primeru, da naslovnik peticije te ne obravnava in nanjo ne odgovori, je vlagateljem peticije zagotovljeno sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 157. člena. Vlada je, kot povedano, peticijo obravnavala in nanjo odgovorila. Združenje tudi sicer ne zatrjuje, da Vlada ni obravnavala peticije in da nanjo ni odgovorila. Navaja le, da je Vlada pobudo, vsebovano v peticiji, zavrnila iz neupravičenih razlogov. Nezadovoljstvo Združenja z odgovorom Vlade na peticijo ne more biti razlog za dopustnost tožbe v upravnem sporu. Ustavna pravica do peticije namreč ne zagotavlja vlagatelju peticije, da bi tisti, na katerega je bila peticija naslovljena, moral sprejeti prav take rešitve in odločitve, kot izhajajo iz peticije. Drugačna interpretacija ustavne pravice do peticije bi v primeru, ko je naslovnik te peticije Vlada, tej onemogočilo izvajanje njenega ustavnega položaja in odgovornosti, kot ju opredeljuje 110. člen.«