Matej Avbelj, 2011

8U-I-45/09 z dne 12. 3. 2009, Ur. l. 22/09: »V skladu s 44. členom ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Kadar gre za sodelovanje pri izvajanju državne oblasti, je ta določba konkretizirana s 43. členom (volilna pravica) in z 90. členom (zakonodajni referendum). Čeprav je Slovenija predstavniška parlamentarna in ustavna demokracija, Ustava neposrednega odločanja ljudi na referendumu ne postavlja v podrejen položaj. Volitve in izvrševanje oblasti po predstavnikih (poslancih) ter referendum kot oblika neposrednega odločanja sta komplementarna načina demokratičnega odločanja. Upoštevati pa je treba tudi, da po naravi stvari vsako neposredno sprejemanje oziroma potrjevanje zakonov na referendumu omejuje in posega v funkcijo predstavniškega zakonodajnega organa, da na podlagi mandata, ki ga je dobil na demokratičnih volitvah, sprejema zakone.«

9OdlUS XIII, 8, U-I-75/01, Ur. l. 19/04: »Pravica občanov na področju lokalne samouprave je pravica do sodelovanja pri odločanju v občini in pomeni hkrati izvrševanje ustavne pravice sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena. Navedena pravica je klasična ustavna pravica, ki zagotavlja vsem državljanom možnost sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v skladu z zakonom. Na področju lokalne samouprave je to ZLS, ki je dal občanom različne možnosti za uresničevanje te pravice. V ožjem delu občine, ki ima svet, občani uresničujejo to svojo pravico (posredno z volitvami) predvsem s tem, da izvolijo člane sveta kot svoje predstavnike, ki sodelujejo z občinskim svetom v skladu z ZLS in s statutom (19. a člen ZLS). V ožjem delu občine, ki nima sveta, pa občani uresničujejo to svojo pravico (neposredno) na zborih občanov ožjega dela. ZLS v 45. členu ureja to obliko neposrednega sodelovanja občanov pri odločanju v občini. Tako občani na zboru lahko v skladu z zakonom in s statutom občine obravnavajo posamezne zadeve, oblikujejo stališča, dajejo predloge, pobude in mnenja, lahko pa tudi odločajo. Zbor se lahko skliče tako za celo občino kot tudi za njen posamezen del (drugi odstavek 45. člena ZLS).«

10OdlUS XVII, 8, U-I-66/06, Ur. l. 36/06, Ur. l. 27/08: »Seznanitev občanov po naravi stvari vsebuje tudi časovno razsežnost, saj je treba za proučitev predlogov in oblikovanje mnenja zagotoviti razumen čas. Postopek po ZIENUS, kljub neobvezujoči naravi, namreč ne more biti le formalnega značaja, ampak mora prizadetim prebivalcem dejansko omogočiti sodelovanje. MOK oziroma župan je poslal predloga Odloka svetom krajevnih skupnosti, to pa še ne zagotavlja obveščenosti vseh prizadetih prebivalcev. Sveti krajevnih skupnosti niso imeli dovolj časa, da bi gradivo prizadetim prebivalcem posredovali sami in šele nato opravili njegovo obravnavo. Zato prizadeti prebivalci s predlogom Odloka niso bili seznanjeni na način, ki bi omogočal, da se do predlaganih sprememb do postavljenega roka lahko izjavijo, kot to smiselno izhaja iz 7. člena ZIENUS. Izpodbijani Odlok je glede na to v neskladju z Zakonom, posledično pa tudi s pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena.«

11OdlUS XVII, 19, U-I-357/07, Up-3832/07, Ur. l. 73/08: »Ustava v 44. členu veže način uresničevanja pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev na zakon. Pri predpisovanju načina uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Vendar po ustaljeni ustavnosodni presoji predpisovanje načina izvrševanja ne sme preseči njegovega namena, tako da bi pomenila omejitev človekovih pravic. US je, sicer v zvezi s 43. členom, zavzelo stališče, da zahtevana podpora za kandidiranje pomeni omejitev pasivne volilne pravice, če bi se z njo onemogočil nastop na volitvah tistim kandidatom, ki bi imeli vsaj minimalne možnosti za izvolitev (glej OdlUS VIII, 43, U-I-336/96, Ur. l. 22/99). Ker tako stališče izhaja iz načela enakosti pasivne volilne pravice, velja tudi za primere volilne pravice, ki je varovana v okviru 44. člena. Pri izpodbijani določbi ZS v zvezi z ZDT gre za določitev načina izvrševanja pasivne volilne pravice za volitve članov DTS glede na podporo pri kandidiranju. Kriterij minimalne možnosti za izvolitev kot način izvrševanja pasivne volilne pravice državnih tožilcev vsebuje že določba drugega odstavka 24. člena ZS, ki, uporabljena za državne tožilce, predpisuje podporo vsaj treh državnih tožilcev za uvrstitev na kandidatno listo. Izpodbijana omejitev preprečuje nastop na volitvah kandidatom, ki so minimalno možnost za izvolitev sicer izkazali, niso pa prejeli ene od štirih najvišjih podpor. Taka omejitev zato pomeni poseg v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena.«

12OdlUS XVII, 58, U-I-372/06, Ur. l. 111/08: »Določba 44. člena daje vsakemu državljanu pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. V postopkih priprave in sprejema prostorskih aktov je sodelovanje javnosti posebej poudarjeno. Občanom je zagotovljena pravica do sodelovanja v postopku priprave prostorskih aktov občine oziroma njihovih sprememb in dopolnitev v vseh fazah postopka. Občinski svet mora odrediti javno razgrnitev in v času javne razgrnitve sklicati javno obravnavo, po postopku in na način, kot to predvideva zakon. Javna razgrnitev in javna obravnava sta pomembni zato, ker se takrat prizadeti seznanijo z načrtovano ureditvijo in se lahko nanjo odzovejo, tako da pripravljavec prostorskega akta na podlagi teh odzivov še enkrat pretehta svoj predlog. S tem prispevata k bolj demokratični, argumentirani in pretehtani prostorski odločitvi (podobno US v sklepu OdlUS X, 188, U-I-4/00 z dne 8. 11. 2001). Primeren čas trajanja javne razgrnitve je potreben, da se lahko občani seznanijo s predlogom prostorskega akta, s strokovnimi podlagami za njegovo pripravo in z mnenjem različnih udeležencev v postopku priprave in lahko dajo svoje pripombe in predloge.«

13OdlUS XII, 2, U-I-261/02, Ur. l. 11/03: »Pravica do glasovanja na referendumu je kot ustavna pravica varovana v okviru splošne ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena. US je v odločbi OdlUS IV, 4, U-I-47/94, Ur. l. 1/95) navedlo, da določbe 90. člena omogočajo uresničitev materialnopravne določbe iz 44. člena pravici državljanov do neposrednega in posrednega odločanja pri upravljanju javnih zadev ter da predstavljajo ustavnopravni okvir, v katerem se lahko giblje oziroma uresničuje ustavna pravica iz 44. člena. Pravico do referendumskega odločanja, opredeljeno v 90. členu, in pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena je mogoče omejiti le v skladu s tretjim odstavkom 15. člena. Ustava namreč glede njunega izvrševanja ne določa t. i. zakonskega pridržka, kar pomeni, da ju je mogoče omejiti le tedaj, kadar je to potrebno zaradi varstva pravic drugih. Enako stališče je US sprejelo v že navedeni odločbi U-I-47/94 in v odločbi OdlUS IX, 21, U-I-276/96, Ur. l. 24/2000.«

14OdlUS XIV, 26, U-I-154/04, Ur. l. 53/05: »Pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev je na področju urejanja prostora urejena v določbah ZUreP-1 oziroma je bila v času priprave in sprejemanja Odloka urejena v določbah ZUN. US je že obravnavalo primere, ko so bile v dokončni osnutek prostorskega plana na občinskem svetu vnesene drugačne rešitve, kot so bile javno razgrnjene in javno obravnavane. US je takrat presodilo (tako na primer odločba OdlUS VI, 23, U-I- 298/95, Ur. l. 15/97), da določbe ZUN o javni razgrnitvi, javni obravnavi in usklajevanju prostorskega plana sicer niso terjale, da bi moral občinski svet po javni razgrnitvi osnutka akta slepo vztrajati pri njegovem besedilu in ga pozneje ne bi smel spreminjati. To bi bilo v nasprotju z zakonskimi določbami o sodelovanju javnosti v teh postopkih, saj bi onemogočilo vpliv krajanov na njegovo vsebino. Spremembe so bile mogoče, vendar le glede tistih načrtovanih rešitev, ki so bile vključene v osnutek prostorskega plana, le-ta je bil javno razgrnjen in javno obravnavan, in le v tistih smereh, ki so bile predlagane v pripombah, podanih v javni razgrnitvi in javni obravnavi. Če bi bile spremembe dokončnega osnutka prostorskega plana možne tudi mimo rešitev, ki so bile javno razgrnjene in javno obravnavane, bi to lahko privedlo do izigravanja instituta javne razgrnitve in javne obravnave. Na ta način bi se lahko v dokončni planski dokument na občinskem svetu vnesle spremembe njegove vsebine in bi se javnosti s tem onemogočilo seznaniti se z njimi in se nanje odzvati. Bistvo javne razgrnitve in javne obravnave je namreč v tem, da se takrat prizadeti seznanijo z načrtovano ureditvijo, da v tem času nanjo reagirajo in da pripravljavec akta na podlagi teh reakcij svoj predlog še enkrat pretehta. Javna razgrnitev in javna obravnava s tem prispevata k bolj demokratični, argumentirani in pretehtani prostorski odločitvi (podobno US v sklepu OdlUS X, 188, U-I-4/00 z dne 8. 11. 2001).«

15OdlUS IX, 21, U-I-276/96, Ur. l. 24/2000: »Izpodbijana določba 12. a člena ZRLI, ki izključuje zakonodajni referendum o vprašanjih, ki se nanašajo na volitve v DZ v času enega leta pred rednimi volitvami, torej pomeni omejitev pravice do referendumskega odločanja iz 90. člena in pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena, ki jo državljani neposredno izvršujejo z glasovanjem na referendumu. […] Predlagana določba naj bi zagotavljala, da bi volivci ‘v miru in brez časovne stiske’ odločali o referendumskih vprašanjih v zvezi z volilnim sistemom ter da bi tudi DZ imel dovolj časa za pripravo volitev. […] Ker izpodbijana določba na ustavno dopusten način (tretji odstavek 15. člena) v skladu z načelom sorazmernosti omejuje ustavni pravici iz 44. in 90. člena, je US odločilo, da ni v neskladju z Ustavo.«