Lovro Šturm, 2011

2OdlUS XI, 220, U-I-93/00, Ur. l. 94/2002: »11. Po določbi drugega odstavka 42. člena je vsakomur zagotovljeno, da se zaradi izražanja in uresničevanja skupnih interesov povezuje s podobno mislečimi v obliko (združenje), ki naj predstavlja to povezano skupino ljudi. US je že presojalo, ali zakonsko predpisano obvezno članstvo v določeni obliki združevanja pomeni poseganje v svobodo združevanja iz drugega odstavka 42. člena (odločba U-I-290/96, Ur. l. 49/98 in OdlUS, VII,124, odločba U-I-305/94, Ur. l. 23/97 in OdlUS VI, 44, odločba U-I-137/93, Ur. l. 42/94 in OdlUS III, 62 ter sklep U-I-48/92 z dne 11. 2.1993, Ur. l. 12/93 in OdlUS II, 15). Sprejelo je stališče, da zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen. Zato predpisovanje obveznega članstva v take oblike združevanja ni poseg v navedeno ustavno pravico. Glede na to je bilo treba v obravnavanem primeru najprej ugotoviti, ali je lokalna turistična organizacija takšna oblika združenja.

12. Po izpodbijanih določbah 3. člena ZPT lokalne turistične organizacije ustanovijo občine oziroma več občin na zaokroženem območju (drugi odstavek 3. člena ZPT) in niso ustanovljene z zakonom. Po 2. členu ZPT lokalne turistične organizacije opravljajo dejavnost pospeševanja turizma na lokalni ravni, pri čemer je dejavnost opredeljena v Zakonu kot dejavnost v javnem interesu. Med nalogami oziroma dejavnostjo lokalnih turističnih organizacij ni nalog, katerih izvajanje bi se lahko štelo za javno pooblastilo, kot je to opredeljeno v drugem odstavku 121. člena Ustave. …

Prostovoljnost je bila tudi dosledno izpeljana v besedilih predlogov ZPT, ki jih je Vlada kot predlagateljica posredovala DZ za prvo in drugo obravnavo. …

313. Glede na navedeno pri lokalnih turističnih organizacijah ne gre za obliko združevanja, kjer zakonodajalec zaradi razlogov, navedenih v točki 11 obrazložitve te odločbe, lahko predpiše obvezno združevanje, ne da bi to pomenilo poseg v pravico do svobodnega združevanja iz drugega odstavka 42. člena. Zato predpisano obvezno članstvo v lokalni turistični organizaciji pomeni poseg v pravico iz drugega odstavka 42. člena.

Posegi v človekove pravice so v skladu s tretjim odstavkom 15. člena dopustni samo, če tako določa Ustava, oziroma kadar to zahteva varstvo človekovih pravic drugih. Ustava v tretjem odstavku 42. člena določa, da je možno pravico do svobodnega združevanja omejiti le, če to zahtevajo varnost države ali javna varnost ter varstvo pred nalezljivimi boleznimi. To pa pomeni, da že Ustava sama določa ustavno dopustne cilje, zaradi katerih je sploh mogoče poseči v pravico do svobodnega združevanja iz drugega odstavka 42. člena. V primeru izpodbijane določbe četrtega odstavka 3. člena ZPT očitno ne gre za tak primer in je zato določitev obveznega združevanja v te organizacije nedopusten poseg v navedeno človekovo pravico. Ker je določba četrtega odstavka 3. člena ZPT v neskladju z 42. členom, jo je US razveljavilo. Iz enakih razlogov je bilo treba razveljaviti tudi določbo tretjega odstavka 3. člena ZPT (točka 1 izreka).

14. … Lokalna skupnost lahko po 147. členu predpisuje davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Z drugimi besedami to pomeni, da morajo dajatve, ki jih uvaja lokalna skupnost, temeljiti na zakonu. Obvezno članstvo v lokalnih turističnih organizacijah, kot ga je predvideval razveljavljeni četrti odstavek 3. člena ZPT, ni v skladu z Ustavo. To članstvo je lahko samo prostovoljno. To pa pomeni, da o članarini lahko odločajo samo tisti, ki se svobodno odločijo postati člani te organizacije …«

4OdlUS XII, 13,  U-I-90/99, Ur. l. 31/2003: »14. Vsem pobudnikom se zdijo sporne določbe ObrZ o obveznem članstvu (31. člen) in obveznem plačevanju članarine (39. člen). Te določbe naj bi bile v neskladju z drugim odstavkom 42. člena, po mnenju nekaterih pa tudi s 35. členom Ustave.

21. Obvezno članstvo v OZ in obvezno plačevanje članarine zagotavlja uresničevanje njenih temeljnih nalog, ki so: spremljanje in obravnava problematike obrti ter skrb za njen skladen razvoj, oblikovanje stališč in predlogov za spremembe gospodarskega sistema in ekonomske politike, izvajanje javnih pooblastil ter nalog s področja poklicnega izobraževanja in drugih nalog (prvi odstavek 34. člena ObrZ). Z uresničevanjem navedenih nalog se uresničuje zakonodajalčev cilj o skladnem in trajnem razvoju obrti v javnem interesu, kar je ustavno dopusten cilj. Ustava namreč ne prepušča gospodarstva pravilom trga neomejeno. US je že zavzelo stališče, da ustavno načelo svobodne gospodarske pobude (74. člen) zagotavlja gospodarskim subjektom veliko svobodo, da pa hkrati nalaga državi skrb za spremljanje tržne igre in dolžnost za zagotavljanje ravnovesja med svobodo in socialnimi načeli. Ustava zakonodajalcu nalaga, da oblikuje gospodarsko politiko in ga pooblašča za sprejem ukrepov, s katerimi bo lahko zagotovil uresničevanje ciljev te politike (U-I-145/95 z dne 9. 11. 1995, Ur. l. 68/95 in OdlUS IV, 113 in U-I-1/96 z dne 4 .4. 1996, Ur. l. 23/96 in OdlUS V, 34). Da bi država na področju delovanja gospodarstva in znotraj njega na področju obrti lahko uspešno odigrala svojo vlogo, mora nenehno spremljati dogajanja v gospodarstvu in po potrebi sproti ukrepati.

24. Pri presoji sorazmernosti v ožjem pomenu je US tehtalo na eni strani potrebo po reprezentativnem zastopniku obrti, na drugi strani pa težo posega v svobodo ravnanja gospodarskih subjektov, povezanega z obveznim članstvom v OZ.

Edina obveznost, ki izvira iz obveznega članstva, je plačilo članarine. Pooblastilo za določitev njene višine je preneseno na Zbornico (drugi odstavek 39. člena ObrZ), vendar pa zbornični organi pri tem niso nevezani. Že samo ime dajatve pove, da je vezana na članstvo v OZ. Ker gre za obvezno dajatev, ki je vezana na prisilno članstvo v neki organizaciji, ima značaj javne dajatve. Tako zaradi njene vezanosti na članstvo kot zaradi njene prisilnosti mora biti po višini v sorazmerju s tistim obsegom dejavnosti OZ, zaradi katerega je članstvo obvezno. Poseg v splošno svobodo ravnanja, ki je posledica obveznega članstva v OZ, zato ni prekomeren.«

5OdlUS XII, 19, U-I-283/99, Ur. l. 33/2003: »10. US je v dosedanji ustavnosodni presoji sprejelo stališče, da zakonodajalec ni prost (svoboden) pri predpisovanju, kdaj bo za opravljanje neke naloge v javnem interesu ustanovil samostojno pravno osebo, ji določil organizacijo, predpisal članstvo in z naložitvijo obveznega plačila članskega prispevka zagotovil vir financiranja. Kot je pojasnilo že v odločbi OdlUS III, 62, U-I-137/93, 35. člen s tem, ko jamči nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic, zagotavlja tudi t. i. splošno svobodo ravnanja. V tej pomembni ustavni pravici je pravzaprav zajeto tudi načelo, da je v pravni državi dovoljeno vse, kar ni prepovedano – in ne obratno. Če je kaj prepovedano ali zapovedano, je to torej poseg v omenjeno ustavno pravico oziroma svoboščino (glej U-I-234/97 z dne 27.11.1997, OdlUS VI, 161).

616. Pri presoji sorazmernosti v ožjem pomenu je US tehtalo na eni strani potrebo po reprezentativnem zastopniku kmetijstva in gozdarstva, na drugi strani pa težo posega v svobodo ravnanja subjektov, povezanega z obveznim članstvom v KGZ. Edina obveznost, ki izvira iz obveznega članstva, je plačilo članarine. Pooblastilo za določitev njene višine je preneseno na Zbornico (drugi odstavek 22. člena ZKGZ), vendar pa zbornični organi pri tem niso nevezani. Že samo ime dajatve pove, da je vezana na članstvo v KGZ. Ker gre za obvezno dajatev, ima značaj javne dajatve. Tako zaradi njene vezanosti na članstvo kot zaradi njene prisilnosti mora biti po višini v sorazmerju s tistim obsegom dejavnosti KGZ, zaradi katerega je članstvo obvezno. Poseg v splošno svobodo ravnanja, ki je posledica obveznega članstva v KGZ, po povedanem tudi ni prekomeren. Glede na navedeno določbe o obveznem članstvu v KGZ niso v neskladju z Ustavo (točka 2 izreka).

21. Že iz povedanega izhaja, da Zbornica pri določanju višine članarine ne more biti nevezana. Njena višina mora biti v sorazmerju s tistim obsegom dejavnosti KGZ, zaradi katerega je članstvo obvezno. Ta zahteva ne izključuje določitve pavšalnega zneska članarine niti ne preprečuje, da zbornični organi ne bi smeli upoštevati plačilne zmogljivosti posameznega zavezanca. Ker gre za javno dajatev, pa bi moralo biti v Zakonu določeno vsaj, kolikšen obseg dejavnosti KGZ se financira s članarino. To je potrebno tudi zato, ker država zagotavlja KGZ za opravljanje dela njene dejavnosti sredstva neposredno iz proračuna.«

7OdlUS XV, 78, U-I-98/04, Ur. l. 120/2006: »52. DS trdi, da prvi odstavek 65. člena ZDLov-1 posega v pravico do zbiranja in združevanja (drugi odstavek 42. člena). Prvi odstavek 65. člen ZDLov-1 določa: ‘Lovska družina je društvo najmanj 15 polnoletnih oseb, ki se ustanovi, deluje in preneha obstajati po predpisih o društvih, če ta zakon ne določa drugače. Člani oziroma članice društva so lahko lovci in posamezniki oziroma posameznice, ki imajo stalno prebivališče v RS ter je njihov interes povezan z divjadjo in lovstvom.’

853. US je v več odločitvah izvzelo določene oblike združevanja iz dometa 42. člena (npr. U-I-48/90 z dne 11. 2. 1993, Ur. l. 12/93 in OdlUS II, 15, U-I-290/96 z dne 11. 6. 1998, Ur. l. 49/98 in OdlUS VII, 124), zato je moralo v tej zadevi uvodoma presoditi, ali so lovske družine združenja, ki jih varuje drugi odstavek 42. člena. Lovska družina je društvo, ki je ustanovljeno, deluje in preneha obstajati po predpisih o društvih, razen če ZDLov-1 ne določa drugače. V skladu z Zakonom o društvih (Ur. l. 61/06) – ZDru-1 je društvo pravna oseba zasebnega prava, ki pravno osebnost pridobi z registracijo društva (5. člen ZDru-1). Posameznemu društvu je lahko podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu, če izpolnjuje zakonske pogoje (30. člen ZDru-1). Ker ZDLov-1 v zvezi z ustanovitvijo lovske družine ne določa ničesar, je tudi lovska družina ustanovljena s sprejetjem sklepa o ustanovitvi in s sprejemom temeljnega akta društva, na podlagi prostovoljne odločitve njenih ustanovnih članov ter z registracijo v register društev. Iz navedenega izhaja, da lovska družina ni ustanovljena z javnopravnim aktom. Lovska družina lahko deluje v javnem interesu, ima javna pooblastila, izvaja javno službo, vendar ni ustanovljena z zakonom ali z drugim splošnim aktom, temveč na podlagi prostovoljne odločitve njenih članov. Zato je združevanje v lovsko družino mogoče presojati z vidika 42. člena. [21]

958. Javno službo za področje divjadi in lovstva ter dejavnosti v javnem interesu (izvrševanje lovske pravice) izvajajo tiste lovske družine, ki pridobijo koncesijo za trajnostno gospodarjenje z divjadjo. Pogoji za pridobitev koncesije so določeni v koncesijskem aktu. Če lovska družina ne bi izpolnjevala vseh pogojev (med drugim tudi števila članov), ne bi mogla pridobiti koncesije. Iz navedenega izhaja, da so lovski družini zakonske obveznosti izvajanja javne službe in druge zakonske obveznosti varstva divjadi naložene s pridobitvijo koncesije in ne že z ustanovitvijo. Zato določitev minimalnega števila oseb za ustanovitev lovske družine ni primeren, niti nujen ukrep, s katerim bi dosegli ustavno dopusten cilj, to sta učinkovito izvrševanje zakonskih nalog na področju trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in izvajanje javne službe. Koncedent lahko v koncesijskem aktu določi pogoje, tj. tudi število članov, ki jih mora izpolnjevati lovska družina za pridobitev koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo, ne pa za njeno ustanovitev. Pogoj za ustanovitev lovske družine, določen v prvem odstavku 65. člena ZDLov-1, torej ni ustavno dopusten. Zato je v tem delu v neskladju z drugim odstavkom 42. člena. Glede na to je US v prvem odstavku 65. člena ZDLov-1 razveljavilo del besedila, ki se glasi: ‘najmanj 15’ (5. točka izreka).

1059. Pobudniki trdijo, da prva alineja sedmega odstavka 65. člena ZDLov-1 [23] posega v pravico do zbiranja in združevanja, ker določa prisilno prenehanje lovske družine. Pravica do združevanja ne obsega samo pravice do ustanovitve društva, ampak tudi pravico, da člani društva samostojno in svobodno urejajo njegovo notranjo ureditev in dejavnost ter da se svobodno odločijo za prenehanje društva. Društvo načeloma preneha na podlagi prostovoljne odločitve svojih članov. Lahko pa preneha s spojitvijo z drugimi društvi, s pripojitvijo k drugemu društvu, s stečajem, na podlagi sodne odločbe o prepovedi delovanja ali po samem zakonu (37. člen ZDru-1). Če društvo preneha po samem zakonu, ugotovi njegovo prenehanje pristojni organ z odločbo (42. člen ZDru-1).

60. Določitev razlogov za prisilno prenehanje društva je poseg v pravico iz drugega odstavka 42. člena. Zato prva alineja sedmega odstavka 65. člena ZDLov-1, ki določa, da lovska družina preneha obstajati, če se ji zaradi kršitev odvzame koncesijska pogodba, posega v pravico do združevanja.

61. Ker zakonodajalec tudi pri določitvi pogojev za prenehanje lovske družine ni razlikoval med pogoji za obstoj (ustanovitev in prenehanje) lovske družine in pogoji za pridobitev in odvzem koncesije, je prva alineja sedmega odstavka 65. člena ZDLov-1 iz istih razlogov, kot so navedeni v 55. in 58. točki te obrazložitve, v neskladju z drugim odstavkom 42. člena. Zato jo je US razveljavilo (4. točka izreka).

1162. S tem, ko je US delno razveljavilo prvi odstavek 65. člena ZDLov-1 in razveljavilo prvo alinejo sedmega odstavka 65. člena ZDLov-1, ki pomenita izjemo od splošnega pravila, določenega v ZDru-1, se tudi za ustanovitev in prenehanje lovske družine uporabljajo določbe ZDru-1. Ker je US prvi odstavek in prvo alinejo sedmega odstavka 65. člena ZDLov-1 razveljavilo že iz teh razlogov, ni presojalo tudi drugih očitkov DS.«

12OdlUS XVII, 53, U-I-57/07, Ur. l. 61/06: »9. Drugi odstavek 42. člena vsakomur zagotavlja pravico, da se zaradi izražanja in uresničevanja skupnih interesov povezuje s podobno mislečimi v obliko (združenje), ki naj predstavlja to povezano skupino ljudi (U-I-93/00 z dne 24. 10. 2002, Ur. l. 94/02 in OdlUS XI, 220, podobno tudi U-I-290/96 z dne 11. 6. 1998, Ur. l. 49/98 in OdlUS VII, 124). ZDru-1 opredeljuje društvo kot samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji ustanovijo z namenom uresničevanja skupnih interesov ustanoviteljev (1. člen). Tako ni dvoma, da se tudi sodno varstvo po 14. členu Zakona o društvih (Ur. l. 61/06) – ZDru-1 lahko nanaša le na spore, ki izvirajo iz teh razmerij. Interes člana društva torej izvira iz pravic, obveznosti in interesov, s katerimi zasleduje cilj ustanovitve in delovanja društva. To pomeni, da interes za sodno varstvo po 14. členu ZDru-1 ni nujno povezan z neposrednim posegom v pravni položaj člana društva in da ne zagotavlja le sodnega varstva zoper kršitve njegovih pravic.

10. Iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in iz 6. člena EKČP sicer ne izhaja zahteva po sodnem varstvu zoper odločitve, ki v položaj posameznikov ne posegajo neposredno. Vendar to ne pomeni, da je tako sodno varstvo po Ustavi in po EKČP izključeno. Gre za omogočanje širšega varstva od tistega, ki uživa ustavna jamstva. Zgolj zato, ker teh jamstev ne uživa, pa z njimi še ni v neskladju. Vprašanje primernosti ureditve, ki omogoča širše varstvo, kot ga predvideva npr. sedaj veljavni Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. 73/07 – ur. p. b. in 45/08) – ZPP, tj. tudi sodno varstvo objektivne zakonitosti, samo po sebi ne pomeni, da je izpodbijana ureditev v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave oziroma s 6. členom EKČP. Zgolj hipotetična možnost večjega števila takih sporov pa tudi ne zadošča za ugotovitev, da je z izpodbijano ureditvijo ogrožena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in iz 6. člena EKČP tistim, ki jim po teh določbah mora biti zagotovljena. Zato se US niti ni bilo treba opredeljevati do vprašanja, ali bi večje število takih sodnih sporov lahko pomenilo neskladje z ustavnoprocesnimi jamstvi, kot jih zagotavljata prvi odstavek 23. člena Ustave in 6. člen EKČP.«

13OdlUS XVIII, 17, U-I-155/07, Ur. l. 32/2009: »10. Člen 2 Zakona o gospodarskih zbornicah (Ur. l. 60/06) – ZGZ opredeljuje gospodarsko zbornico kot samostojno, prostovoljno, interesno in nepridobitno združenje pravnih in fizičnih oseb, ki na trgu samostojno opravljajo pridobitno gospodarsko dejavnost. Članstvo v gospodarski zbornici ureja 4. člen ZGZ. Glede na očitke pobudnic je US presojo izpodbijanega prvega odstavka 4. člena ZGZ omejilo na njegov prvi stavek, ki se glasi: ‘V zbornico se lahko v skladu s statutom zbornice včlanijo gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki ali samostojne podjetnice posameznice (v nadaljnjem besedilu: član).’ Na podlagi te določbe so lahko člani gospodarske zbornice le pravni subjekti, ustanovljeni in organizirani v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. A contrario se zaradi te določbe druge fizične in pravne osebe, torej tudi zadruge in zadružne zveze, ne morejo polnopravno vključevati v gospodarske zbornice. To ni mogoče niti, če bi pripravljenost združevanja izrazile gospodarske zbornice.

Presoja z vidika drugega odstavka 42. člena Ustave

1412. S pravico do svobodnega združevanja se je US do sedaj največkrat srečalo, ko je presojalo, ali zakonsko predpisano obvezno članstvo v določeni obliki združevanja pomeni poseganje v svobodo združevanja iz drugega odstavka 42. člena. [1] Sprejelo je stališče, da obvezne zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih oseb, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena. Drugače kot pri združenjih, ki jih varuje 42. člen, pri oblikah zborničnega povezovanja, ki jih je v teh zadevah obravnavalo US, ni šlo za uresničevanje (zasebnih) interesov članov, zaradi katerih bi se posamezniki prostovoljno povezali. Zbornice so bile ustanovljene z javnopravnim aktom (zakonom) in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu. [2] Za javnopravna združenja torej drugi odstavek 42. člena ni upošteven.

1513. V tem primeru gre za združevanje v gospodarske zbornice, ki jih ZGZ opredeljuje kot prostovoljna združenja, ki nastanejo po volji svojih ustanoviteljev Včlanjevanje je ob upoštevanju zakonskih in statutarnih pogojev popolnoma svobodno. Zakon jih izrecno opredeljuje kot pravne osebe zasebnega prava (prvi odstavek 3. člena ZGZ). Združevanje v take gospodarske zbornice je zato treba presojati z vidika drugega odstavka 42. člena.

1614. Drugi odstavek 42. člena zagotavlja vsakomur, da se lahko s podobno mislečimi zaradi skupnih interesov svobodno povezuje v združenje. Posameznik se združuje z drugimi, ker lahko na ta način pogosto bolj učinkovito uresničuje svoje individualne interese. Svoboda združevanja pa je izjemno pomembna tudi za polno uresničevanje drugih ustavnih pravic (npr. svobode izražanja, svobode vesti). Tako si na primer ni mogoče predstavljati polnega uresničevanja pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen), če državljanom za ta namen ne bi bilo dovoljeno ustanavljati združenj – političnih strank. V tem smislu je svoboda združevanja eden od temeljev demokratične družbe.

1715. Bistveni element svobode združevanja je voljni: vse vpletene osebe se želijo povezovati z drugimi. Vsak se ima pravico svobodno odločiti, ali se bo povezal v neko združenje ali ne in kako dolgo bo ostal njegov član. Poleg pravice, da se poveže z drugimi (t. i. pozitivna svoboda združevanja), ima vsakdo tudi pravico, da se ne poveže z drugimi (t. i. negativna svoboda združevanja). Ta povezava med pozitivnim in negativnim vidikom združevanja je izrecno navedena v 20. členu Splošne deklaracije človekovih pravic. … Z določanjem prisilnega članstva v zasebnopravnem združenju bi bila kršena svoboda združevanja iz drugega odstavka 42. člena. Čeprav negativni vidik svobode združevanja v Ustavi ni izrecno določen, izhaja iz samega bistva te pravice in je njen sestavni del.

1816. … Pravna osebnost za svobodo združevanja ni odločilna. Ustavno varstvo uživajo tudi popolnoma zasebna in neformalna združenja.

1917. Svoboda združevanja se torej lahko uresničuje neformalno ali formalno. O formalno organiziranem združevanju govorimo takrat, kadar se to izvaja v pravno vnaprej predvideni organizacijski obliki. Pravni red običajno predvideva razne oblike formalnega združevanja, v vseh primerih pa gre za to, da zakon predpisuje pogoje in postopek za ustanovitev, praviloma pa tudi bolj ali manj podrobna pravila za njihovo notranjo organizacijo in delovanje ter pravila za razmerja do tretjih oseb (npr. glede odgovornosti). Najpomembnejša pravna posledica formalnega združevanja je v tem, da pravo priznava oblikam organiziranega združevanja pravico biti subjekt pravic in dolžnosti, torej pravno sposobnost. Formalna združenja država uradno prizna kot samostojen subjekt prava (pravno osebo). Vendar to hkrati pomeni, da morajo zainteresirani posamezniki, če se želijo združevati v kakšno od takih pravno predvidenih organizacijskih oblik, spoštovati pravila, ki jih pravo določa za njihovo ustanavljanje in delovanje.

2018. Drugi odstavek 42. člena zagotavlja svobodno ustanavljanje in prenehanje združenj, svobodno vključevanje in izstop iz združenja ter svobodo notranje organizacije združenja. [3] Zakonske omejitve teh pravic so dopustne samo iz razlogov, ki jih določa Ustava. …

2119. Eden od vidikov svobode združevanja iz drugega odstavka 42. člena je tudi, da imajo posamezniki možnost ustanoviti pravno osebo za kolektivno delovanje na področju skupnih interesov. [4] Bistven sestavni del svobode združevanja je, da pravo združenju omogoča pridobiti status pravne osebe. Brez tega svoboda združevanja pogosto ne bi imela nobenega smisla.

2220. Ustavno varovanemu obsegu pravice do svobode združevanja ustrezajo tudi določene obveznosti države. Predvsem država ne sme na ustavno nedopusten način prepovedovati ali kakorkoli omejevati svobodnega ustanavljanja neformalnih združenj ter vključevanja vanje. V primerih formalnih združenj lahko tudi neupravičena odklonitev registracije, s čimer se pridobi pravna osebnost, pomeni kršitev svobode združevanja. Prav tako država ne sme nikogar siliti v zasebnopravno združevanje. Dolžnost države je predvsem negativna, torej da se ne vmešava v pravico posameznikov do združevanja. Država pa ima poleg tega tudi določene pozitivne dolžnosti, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravice. Zagotoviti mora na primer varstvo pred tretjimi osebami, ki bi hotele preprečiti ali ovirati delovanje združenja. Prav tako mora zagotoviti ustrezne mehanizme, če posameznik zaradi članstva v kakšnem združenju trpi škodljive posledice (npr. diskriminacijo, šikaniranje, razne oblike kaznovanja). [5]

2321. Glede na to, da iz drugega odstavka 42. člena izhaja tudi pravica do formalno organiziranega združevanja, torej pravica pridobiti status pravne osebe, se postavlja vprašanje, kakšne so v zvezi s tem pozitivne obveznosti države. Za učinkovito uresničevanje pravice do svobodnega združevanja mora država predvideti pravnoorganizacijske oblike, ki bodo posameznikom omogočale kolektivno delovanje na področju skupnih interesov. Vendar pa načeloma iz drugega odstavka 42. člena sama po sebi ne izhaja obveznost države, da zagotovi točno določene oblike združenj. Obveznost, ki izhaja iz te določbe, je v tem, da mora država zagotoviti eno ali več oblik, ki bodo posameznikom prek združenja omogočale učinkovito uresničevati svoje interese (npr. društvo). Katere oblike bo predvidel, je v prosti presoji zakonodajalca, pri tem pa mora upoštevati posebnosti posameznih področij, na katerih združenja delujejo. [6] Le izjemoma iz drugega odstavka 42. člena izhaja dolžnost države, da predvidi točno določeno obliko združevanja – takšno stališče je US oblikovalo glede političnih strank [7] – in še to zlasti takrat, kadar je taka oblika potrebna tudi iz drugih ustavnopravnih razlogov oziroma če je to potrebno za izvrševanje drugih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tako so na primer politične stranke nedvomno nujne za uresničevanje pravice do sodelovanja pri javnih zadevah (44. člen), zagotovo pa nujnost njihovega obstoja izhaja tudi iz temeljnih ustavnih načel – zlasti načela demokratičnosti (1. člen) in načela ljudske suverenosti (drugi odstavek 3. člena).

2422. V skladu z opisanimi izhodišči je US v konkretnem primeru presodilo, da drugi odstavek 42. člena niti sam po sebi niti v povezavi z drugimi ustavnimi določbami ne zahteva od zakonodajalca, da predvidi posebno statusno obliko gospodarske zbornice. Drugače kot na primer politične stranke gospodarske zbornice niso oblika združevanja, ki bi nujno izhajala iz drugega odstavka 42. člena ali iz katerekoli druge ustavne določbe. Tudi če takšna oblika v pravnem redu sploh ne bi bila predvidena, to ne bi bilo v neskladju z Ustavo, saj so na voljo druge oblike, prek katerih je mogoče pravico združevanja učinkovito uresničevati. Ob tem je treba poudariti, da pobudnice niso izkazale, da jim je v drugih oblikah združevanja onemogočeno učinkovito uresničevati skupne interese. Nasprotno, po 49. členu ZZad se lahko zadruge zaradi varovanja in pospeševanja skupnih interesov združujejo v zadružne zveze. V teh zvezah pa lahko uresničujejo enake cilje kot gospodarske družbe in samostojni podjetniki v gospodarskih zbornicah, kar pokaže tudi primerjava med 6. členom ZGZ in 49. členom ZZad, ki okvirno določata cilje in naloge gospodarskih zbornic oziroma zadružnih zvez.

2526. Iz navedenih razlogov zakonska ureditev, ki zadrugam in zadružnim zvezam ne daje pravice včlanjevati se v gospodarske zbornice, ne pomeni posega v drugi odstavek 42. člena. Vsakemu posameznemu subjektu je prepuščena odločitev, ali bo z drugimi ustanovil zbornico ali ne; če se za to odloči, pa mora spoštovani predpisani pravni režim tako glede ustanovitve kot tudi glede delovanja zbornice. Zakonsko ureditev, ki pomeni le določitev načina uresničevanja človekovih pravic, US presoja zadržano, in sicer le z vidika razumnosti (test razumnosti). Ker pa je v tem primeru glavni očitek pobudnic, da zakonska ureditev neupravičeno razlikuje med zadrugami ter gospodarskimi družbami in samostojnimi podjetniki, se test razumnosti po drugem odstavku 15. člena vsebinsko pokriva s testom razumnega in stvarno upravičenega razloga po drugem odstavku 14. člena. Da bi se izognili ponavljanja, je US presojo razumnosti zakonske ureditve opravilo v okviru presoje z vidika splošnega načela enakosti.«