Ustavnosodna presoja
Metoda Orehar Ivanc, 2011
40V postopku za presojo ustavnosti določbe Zakona o popisu prebivalstva, gospodinjstva in stanovanj v RS leta 2001, ki je med popisna vprašanja uvrstil tudi vprašanje o veroizpovedi (14. alineja 6. člena), je zavrnilo očitke, da je določba v neskladju s pravico do neopredelitve glede verskega prepričanja (OdlUS XI, 25, U-I-92/01, Ur. l. 22/02): »Izpodbijana zakonska določba ne sili posameznika (niti neposredno niti posredno), da bi se opredelil glede svojega verskega prepričanja, niti k temu, da bi svoje versko prepričanje razkril, če sam tega ne želi. Zastavlja pa se vprašanje, ali pomeni poseg v pravico iz drugega odstavka 41. člena že to, da država ob popisu prebivalstva nekoga sprašuje o njegovi verski opredelitvi, čeprav mu na to vprašanje ni treba odgovoriti. Vsaj podatek o tem, ali je na vprašanje o veroizpovedi pripravljena odgovoriti ali ne, bo torej morala dati vsaka popisana oseba. Zato je treba že to, da se pri popisu prebivalstva posameznika sprašuje o veroizpovedi, šteti za poseg v pravico iz drugega odstavka 41. člena. Presoditi pa je treba, ali je tak poseg v konkretnem primeru dopusten. … Namen zbiranja in uporabe podatkov, ki ga določa ZPPGO1, ni ustavno sporen. … Zahteva konkretnega (natančnega) opisa namena in stroga prepoved zbiranja osebnih podatkov na zalogo lahko velja le za zbiranje podatkov v nestatistične namene (kjer je namen zbiranja in uporabe vnaprej natančno določen), ne pa za zbiranje podatkov pri popisu prebivalstva, ki predstavljajo podatkovno bazo za nadaljnje statistične raziskave kot tudi podatkovno bazo za politično načrtovanje s pomočjo zanesljivih ugotovitev o številu in socialni strukturi prebivalstva. … Zbiranje podatkov o veroizpovedi je primerno in potrebno za dosego zakonsko določenega namena – zagotavljanje agregatnih podatkov o množičnih pojavih v družbi. … Primerno je, da se s popisom zberejo ne samo podatki, ki so pomembni za nadaljnji gospodarski razvoj in načrtovanje, temveč tudi podatki, ki se nanašajo na sestavo prebivalstva s kulturnega, zgodovinskega in sociološkega vidika. Popis prebivalstva se običajno opravlja vsakih deset let, kar daje takim podatkom pomen tudi za zgodovinska in druga družbeno koristna ter potrebna proučevanja. … US se ni treba spuščati v presojo, ali bi bilo bolj primerno, če bi se vprašanje nanašalo na ‘pripadnost verski skupnosti‘, kot navaja drugi pobudnik, ki svoje stališče utemeljuje s tem, da je dopustno spraševati samo o dejstvih, ne pa o (notranjem) prepričanju. Temu pobudnikovemu stališču je mogoče pritrditi, če gre za vprašanja, na katera je popisana oseba dolžna odgovoriti, tako da jo v primeru, če ne odgovori, zadene celo kazenska sankcija. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, pa na vprašanje o veroizpovedi popisana oseba ni dolžna odgovoriti. … Zastavlja pa se vprašanje, ali ne bi bilo mogoče podatkov o veroizpovedi zbrati na drugačen način, ki bi manj posegal v ustavne pravice prizadetih. … Ni dvoma, da obstajajo metode statističnega raziskovanja oziroma zbiranja podatkov na podlagi vzorcev in anonimno. … Vendar te ne morejo nadomestiti popisa prebivalstva kot popolne zbirke podatkov in so povezane z napakami. Popis zajame vse prebivalce in ne le izbranega vzorca. Poseben problem predstavlja interpretacija podatkov iz zbranega vzorca na celotno prebivalstvo. Tovrstna interpretacija lahko zapade bistveno večji manipulaciji kot interpretacija podatkov, zbranih od vseh prebivalcev. Popolne alternative popisu ni. … Zbiranje podatkov o veroizpovedi s popisom pa tudi ne predstavlja nesorazmernega posega v varstvo informacijske zasebnosti v ožjem smislu. Zagotovljena je pravica posameznika, da odkloni odgovor na to vprašanje, in dolžnost popisovalca, da posameznika opozori na to pravico. Prav tako je zagotovljeno, da se bo podatek o veroizpovedi oseb, starejših od 14 let, ki ob popisu niso navzoče, zbral samo na podlagi njihove pisne izjave (10. člen ZPPGO1). To zagotavlja posamezniku, da se sam odloči, ali bo dovolil poseg v svojo zasebnost, to je, ali bo take podatke dal ali ne (glej točko 21 obrazložitve). … Pri presoji, ali postavljanje vprašanja o veroizpovedi nesorazmerno globoko posega v pravico varstva informacijske zasebnosti, je moralo v konkretnem primeru US upoštevati tudi okoliščino, da so nekatere verske skupnosti – kot oblike združevanja za izražanje vere oziroma svetovnega nazora skupaj z drugimi – same želele, naj se ob popisu zbirajo tudi podatki o veroizpovedi, nobena verska skupnost pa temu ni nasprotovala. Tako izražena želja predstavlja element pozitivnega vidika svobode veroizpovedi verskih skupnosti.«
41V odklonilnem ločenem mnenje sodnik Ude, ki se mu je v tem delu pridružil sodnik Ribičič, zavzema stališče, da gre za nesorazmeren poseg v svobodo vesti, v odklonilnem ločenem mnenju pa sodnik Fišer zavzema stališče, da gre za nedopusten poseg v zasebnost.
42V postopku presoje sklepa o razpisu naknadnega referenduma o uveljavitvi Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V2 Trnovo – Tržaška cesta (za območje urejanja VR 2/6 Ob Cesti dveh cesarjev) (OdlUS XIII, 54, U-I-111/04, Ur. l. 77/04) je US zavzelo stališče glede pravice verskih skupnosti do gradnje objektov, namenjenih za izvrševanje njenih aktivnosti: »Glede na navedeno je moralo US presojati ustavnost 2. točke Sklepa o razpisu referenduma z vidika nasprotovanja gradnji džamije. Pri tem predmet te presoje ne morejo biti vprašanja lokacije, velikosti in oblikovanja objekta ter njegovih sestavnih delov, dostopa do objekta ipd., saj se morajo ta vprašanja v skladu z zakonodajo o urejanju prostora razrešiti bodisi že v postopku samega načrtovanja gradnje objekta bodisi v ustreznih postopkih izdaje gradbenega dovoljenja. … Iz navedenega je razvidno, da pravica do svobodnega izpovedovanja vere vključuje pravico posameznikov in verskih skupnosti, da individualno ali skupinsko izpovedujejo vero v objektih, ki so običajni in splošno sprejeti (tradicionalni) za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov. Ta vidik pravice do svobode vere ne izhaja le iz prvega odstavka 41. člena, temveč tudi iz drugega odstavka 7. člena, po katerem je delovanje verskih skupnosti svobodno. Glede na navedeno je zmotno prepričanje vlagateljev zahteve za razpis referenduma, da gradnja verskih objektov na način, ki je za izpovedovanje posamezne vere tradicionalen, ni sestavni del pravice do svobode vere. Seveda je pri tem treba upoštevati, da se morajo gradnje tudi teh objektov načrtovati in graditi v skladu z veljavno pravno ureditvijo o urejanju prostora in gradnji objektov. Vendar, kot je bilo že povedano, to ni predmet te ustavnosodne presoje. … US je moralo odgovoriti na vprašanje, ali pomeni v tem primeru odločanje na referendumu o uveljavitvi prostorskega akta poseg v pravico iz prvega odstavka 41. člena. Pri tem je izhajalo iz tega, da izjavljanje glasovalnih upravičencev o vsebini referendumskega vprašanja ne pomeni samo izvrševanja pravice svobode izražanja (39. člen), saj referendum ni zgolj posvetovalnega značaja. Odločitev, sprejeta na referendumu, je zavezujoča. Če bi bila večinska odločitev proti uveljavitvi Odloka, bi bilo Islamski verski skupnosti onemogočeno, da zgradi tradicionalen verski objekt (džamijo), kar je (kot je bilo že obrazloženo) sestavni del človekove pravice do svobodnega izpovedovanja vere. Zato 2. točka Sklepa o razpisu referenduma posega v pravico iz prvega odstavka 41. člena. Pri presoji, ali gre za poseg v to pravico, US ni moglo upoštevati argumenta predlagateljev referenduma, da bi bilo o kršitvi človekovih pravic Islamske verske skupnosti mogoče govoriti šele tedaj, če bi bila gradnja džamije na večkrat ponovljenih referendumih zavrnjena in ta verska skupnost ne bi imela drugih možnosti za opravljanje verskih obredov. V vsakem posamičnem primeru bi šlo namreč za povsem enak pravni položaj. Prav tako ni bilo mogoče upoštevati zatrjevanja, da gre za vprašanje lokacije objekta ali upravičevanje zahteve, da pripadnikom islamske vere zadostuje več molilnic in da zato ne potrebujejo džamije za svobodno izpovedovanje svoje vere. Presoja ustavnosti 2. točke Sklepa o razpisu referenduma z vidika njenega nasprotovanja džamiji je glede na navedeno presoja dopustnosti posega v pravico do svobodnega izpovedovanja vere iz prvega odstavka 41. člena. … V tem primeru pa za kolizijo med navedenima pravicama (op.: med pozitivnim in negativnim vidikom svobode vere) ne gre, saj je obiskovanje stavbe, v kateri posamezna verska skupnost izvaja čaščenje, stvar svobodne odločitve posameznika. Zgolj to, da je na zemljišču, ki je v skladu s prostorsko zakonodajo namenjeno gradnji verskega objekta, tak objekt, ki ima tudi zunanja verska obeležja, samo po sebi še ne more pomeniti posega v t. i. negativen vidik svobode vere. Varstvo t. i. negativnega vidika svobode vere torej v tem primeru ne more biti legitimen cilj, ki bi upravičeval poseg v pravico iz prvega odstavka 41. člena. … Predpogoj za dopustnost posega v človekovo pravico je ta, da je cilj, ki se zasleduje s posegom, legitimen, tj. stvarno upravičen (tretji odstavek 15. člena). Sklep o razpisu referenduma bi predstavljal (skupaj z dejansko izvedbo glasovanja) uveljavitev pravice do lokalnega referenduma, ki ga, kot je bilo že navedeno, ob izpolnjenih zakonskih pogojih zagotavlja 44. člen ZLS. Že iz same zahteve za razpis lokalnega referenduma ter iz kampanje, ki so jo pobudniki sprožili ob zbiranju podpisov, je bilo razvidno, da želijo vlagatelji zahteve za razpis referenduma doseči, da se glasovalne upravičenke in glasovalni upravičenci izrečejo proti gradnji džamije. Kot je bilo že povedano, ne gre za vprašanje umeščenosti objekta v prostor, temveč za preprečitev gradnje takšnega objekta, ki je za izpovedovanje islamske vere tradicionalen in do katerega imajo pravico na podlagi prvega odstavka 41. člena. Cilj referenduma je torej preprečiti, da bi pripadniki Islamske verske skupnosti individualno ali skupinsko izpovedovali vero v objektu, ki je običajen in splošno sprejet (tradicionalen) za njihovo izpovedovanje vere in opravljanje verskih obredov. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je cilj, ki ga zasleduje izpodbijani predpis, omejitev pravice iz prvega odstavka 41. člena. Takšen cilj pa je glede na tretji odstavek 15. člena, po katerem se lahko človekove pravice omejijo samo zaradi pravic drugih (in v primerih, ki jih določa ta ustava), nedopusten, ker gre le za namen omejevanja pravice, ne pa za hkratno varstvo pravic drugih. Zato je 2. točka Sklepa o razpisu referenduma v neskladju s pravico do svobodnega izpovedovanja vere. Tako se poseg izkaže za ustavno nedopusten že na podlagi presoje po t. i. testu legitimnosti, zato se US ni bilo treba ukvarjati še s presojo njegove prekomernosti.«
43Pri presoji Odloka o pokopališki dejavnosti Občine Moravče je US na predlagateljeve trditve, da je določba v nasprotju z določbo o verski enakopravnosti in da prekoračuje zakonsko pooblastilo, ker ureja le postopek in način pokopa za pokojne vernike Rimskokatoliške cerkve, ne ureja pa pokopa pokojnih pripadnikov drugih verskih skupnosti, niti postopka civilnega pokopa,[1] odgovorilo: »Verski pogreb je dejanje, ki se dotika najgloblje duhovnosti človeka. Kot dejanje, ki izraža versko pripadnost, je pravica do verskega pokopa sestavni del svobode vesti, ki je posameznikom zagotovljena z 41. členom Ustave. … Svoboda vere je ustavna pravica negativnega statusa, v katero se država ne sme vmešavati, če to ni nujno potrebno zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena), temveč mora vsa ravnanja verskega značaja prepustiti odločitvi posameznika oziroma avtonomni ureditvi s pravili verskih skupnosti. … Ker je verski pogreb izključno verska zadeva posameznika, morajo imeti verske skupnosti za svoje pripadnike popolno avtonomijo za določanje pravil verskih pokopov. Taka avtonomija verskih skupnosti ima temelj v ustavnem načelu o svobodnem delovanju verskih skupnosti, ki skupaj z načelom enakopravnosti verskih skupnosti izhaja iz ustavne pravice do svobode vesti, ker se le s svobodnim in enakopravnim delovanjem vseh verskih skupnosti lahko zagotavlja uresničevanje te človekove pravice. Neskladje pravne ureditve z načelom svobodnega delovanja in enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena pomeni tudi neskladnost s pravico do svobode vesti iz 41. člena. … S predpisovanjem podrobnih pravil verskega pokopa v izpodbijanem občinskem Odloku se posega v področje avtonomije verskih skupnosti. Državni oziroma občinski predpisi morajo dopustiti posameznikom in verskim skupnostim, da pokope pokojnih opravljajo v skladu s svojimi verskimi pravili in običaji. Tej zahtevi zadosti splošno pravilo iz 7. člena Odloka, vsako podrobnejše urejanje te materije pa je v neskladju z načelom o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena) ter z načelom svobodnega delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena). Iz navedenih razlogov je US izpodbijano določbo drugega odstavka 9. člena Odloka razveljavilo.« (OdlUS XVII, 52, U-I-354/06, Ur. l. 104/08)
44Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Ribičiča zavzema stališče, da bi se US moralo najprej opredeliti do zatrjevanih kršitev 14. člena in 41. člena in te očitke zavrniti. Odklonilno ločeno mnenje sodnika Mozetiča zavzema stališče, da izpodbijana določba ureja le potek pogrebne svečanosti, ki je verjetno običajen v občini, in zato ne posega v avtonomnost verske skupnosti. Odklonilno ločeno mnenje sodnice Krisper Kramberger se strinja z mnenjem sodnika Mozetiča in dodaja, da zatrjevani očitki niso utemeljeni, očitek o prepodrobnem urejanju poteka pogreba pa ni bil podan.
45Pri presoji več določb Zakona o verski svobodi, 20. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji in tretjega odstavka 52. člena Zakona o obrambi je US zavzelo stališče glede vsebine jamstev iz 41. člena samih zase in v povezavi z drugimi ustavnimi določbami, o njihovem dometu in dopustnosti omejitev ter o polju presoje, ki ga Ustava daje zakonodajalcu predvsem z vidika načela ločenosti države in verskih skupnosti (U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010, Ur. l. 46/10).
46O predmetu varstva: »Ustava v 41. členu uporablja pojma ‘opredelitev’ … in ‘prepričanje’ … Zato se zastavlja vprašanje, kaj je predmet varstva te ustavne določbe in ali je med uporabljenima pojmoma kakšna za ustavnosodno presojo upoštevna razlika. … Predmet varstva v okviru 41. člena so zato samo opredelitve in prepričanja s področja etike oziroma morale, zlasti vsa teistična, ateistična in neteistična prepričanja. V tem smislu lahko taka prepričanja opredelimo tudi kot svetovnonazorske opredelitve, torej kot filozofske ali ideološke teorije oziroma kot miselne sisteme, ki razlagajo človeka, njegovo bistvo in svet, v katerem prebiva, lahko tudi, čeprav ne nujno, z neke višje, metafizične ravni. To pomeni, da razne politične, znanstvene, estetske, zgodovinske in druge opredelitve ali prepričanja ne sodijo v okvir varstva 41. člena, temveč jih varujejo druge ustavne določbe (npr. svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena ali svoboda znanosti in umetnosti iz 59. člena). Vendar tudi glede prepričanj, ki lahko uživajo varstvo po 41. členu, ni mogoče reči, da je že vsako izmed njih avtomatično deležno varstva iz te določbe. Šele če notranje in zunanje lastnosti prepričanja kažejo na njegovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost, je utemeljen sklep, da gre za vero oziroma drugo prepričanje v smislu 41. člena. Pri tem država seveda ne sme ocenjevati, ali je taka vera oziroma prepričanje v teološkem oziroma v filozofskem smislu (ne)resnično oziroma (ne)legitimno.«
47O treh bistvenih elementih individualnega vidika svobode vere:[2] »Na najgloblji duhovni ravni pomeni svoboda vere pravico imeti vero oziroma pravico svobodno izbrati vero, pravico ne imeti vere oziroma ne pripadati nobeni veri ter pravico svobodno spremeniti vero. Gre za svobodo verovanja (freedom to believe), za t. i. forum internum, za vidik verske svobode, ki ga Ustava sicer ne omenja izrecno, vendar ni nobenega dvoma, da ustavno varstvo 41. člena velja tudi zanj. To so namreč notranji premisleki in notranje odločitve posameznika, ki jih že po naravi stvari ni mogoče urejati niti omejevati. V smislu notranje osebne odločitve posameznika o verskih vprašanjih je 41. člen specialna določba glede na prvi odstavek 39. člena, ki sicer zagotavlja svobodo misli. Svobodo vere kot posebne oblike svobode misli lahko uresničujejo samo fizične osebe, pravne osebe po naravi stvari tega vidika svobode vesti ne morejo uživati.« »Na ravni osebne, individualne odločitve o verski pripadnosti (forum internum) svoboda vere pomeni pravico posameznika, da ima neko versko prepričanje (pozitivni vidik) brez vmešavanja javne oblasti, ter hkrati pravico posameznika, da verskega prepričanja nima, če tega ne želi, in da ga v to ni dopustno siliti (negativni vidik). Svoboda vere kot forum internum uživa absolutno varstvo pred posegi države – država v nobenem primeru ne sme kakor koli predpisovati ljudem ali jih siliti, naj imajo oziroma naj sprejmejo (določeno) vero ali drugo prepričanje ali naj ju nimajo oziroma naj ju ne sprejmejo.«
48»Drugi dve ravni verske svobode že pomenita manifestacijo notranjih osebnih odločitev navzven (t. i. forum externum). Prva od njiju pomeni pravico do svobodnega izpovedovanja vere. V tem smislu je svoboda vere posebna oblika splošne pravice do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena). Izpovedovanje pomeni ustno ali pisno izražanje vere navzven, vključno z namenom širjenja vere. Prvi odstavek 41. člena izrecno govori le o svobodi izpovedovanja vere, vendar ni mogoča drugačna razlaga tega pojma, kot da je varovano tudi izvrševanje vere. Na tretji ravni je svoboda vere varovana kot posebna oblika splošne svobode ravnanja (35. člen). Pojem izpovedovanja vere torej vključuje tudi ravnanja, ki so sestavni del vere. Poleg verskega nauka so namreč za vero bistveni bogoslužje oziroma obredje, druga pravila ravnanja, ki izhajajo iz njenega nauka, pa tudi povezovanje v skupnosti. Če ta ravnanja ne bi bila ustavno varovana, bi ostala svoboda vere domala izvotljena. Ta ravnanja izrecno varujejo Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, EKČP in MPDPP. Svoboda izpovedovanja in izvrševanja vere je zagotovljena posameznikom in tudi verskim skupnostim ali združenjem, ne glede na to, ali so pravne osebe ali ne.«
49»Na ravni izpovedovanja in izvrševanja vere pozitivni vidik verske svobode pomeni, da lahko posameznik svoja verska prepričanja in druge religiozne opredelitve svobodno manifestira v zunanjem svetu. Zunanje manifestacije verskih prepričanj pa niso omejene samo na zasebnost, temveč prvi odstavek 41. člena izrecno varuje svobodno izpovedovanje vere tudi v javnem življenju. Vera in druge opredelitve so sestavni del javnega življenja oziroma družbe. Nihče ne more biti prizadet v svoji svobodi verovanja ali nazorskega prepričanja samo zato, ker dejavnosti svobodne demokratične družbe vključujejo tudi verski vidik prek državljanov, ki so kot verniki zavezani svoji religiji.
50Pozitivni vidik verske svobode je natančneje kakor v Ustavi opredeljen v omenjenih določbah Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, EKČP in MPDPP. … Pozitivna verska svoboda torej zagotavlja vsakršno (ustno ali pisno, zasebno ali javno) izražanje vere oziroma pripadnost veri, vključno z molitvami in s širjenjem verskih resnic, varovana pa so tudi ravnanja, ki pomenijo izpolnjevanje verskih pravil (bogoslužja, obredi, rituali, procesije, uporaba verskih oblačil, simbolov ipd.). Na splošno je mogoče reči, da ustavno zagotovljena verska svoboda vključuje navzven zaznavna ravnanja, ki so pomembno povezana s posameznikovim verskim prepričanjem. Vendar to ne pomeni, da so varovana prav vsa ravnanja, ki bi jih versko prepričanje zgolj spodbudilo ali bi nanje vplivalo s kakršno koli intenzivnostjo. Ustavno varstvo zajema zgolj tista ravnanja, ki so razumno povezana z bistvom verskega prepričanja in brez katerih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena. Zato splošnozavezujoče ter versko nevtralne zakonske zapovedi in prepovedi, namenjene varstvu drugih občečloveških vrednot, pomenijo omejitev te človekove pravice le tedaj, ko se nanašajo na tiste manifestacije religioznega, ki dosegajo navedeno kakovost. Zapovedi in prepovedi ravnanj, ki tega standarda ne dosegajo, ne morejo pomeniti posega v svobodo vere.
51Negativna svoboda vere pomeni, da posameznik ni dolžan imeti vere in da se o tem ni dolžan izreči, zaradi tega ga ni dovoljeno kakor koli kaznovati ali diskriminirati oziroma zapostavljati. Tudi če se posameznik šteje za pripadnika določene vere, ga ni dopustno siliti k njenemu izpovedovanju, prav tako ima pravico odkloniti sodelovanje pri ravnanjih, ki pomenijo izvrševanje vere. …
52V U-I-68/98 je US med drugim sprejelo stališče, da negativna verska svoboda terja od države, naj prepreči vsakršno prisilno (neželeno) konfrontacijo posameznika s kakršnim koli verskim prepričanjem. Vendar pa v konfliktu med pozitivno in negativno svobodo vere, torej kadar pozitivna svoboda vere posega v negativno svobodo vere, negativna svoboda nima apriorne prednosti pred pozitivno svobodo. V vsakem konkretnem primeru je treba opraviti tehtanje in presoditi, kateremu vidiku svobode je treba v skladu z načelom sorazmernosti dati prednost. …
53Podobno kot ni vsako z vero spodbujeno ravnanje zavarovano s pozitivno versko svobodo, tudi vsaka posameznikova zaznava izpovedovanja ali izvrševanja vere še ne pomeni takšne konfrontacije z verskim prepričanjem, ki bi pomenila poseg v njegovo negativno versko svobodo. Tako sama po sebi vidna ali zvočna zaznava verskih obeležij (npr. pogled na cerkev ali mošejo, na versko procesijo, na vernika v verskih oblačilih, petje mujezina ali zvok cerkvenih zvonov) ne more pomeniti prisilne konfrontacije z vero, pred katero mora država obvarovati posameznika. To izhaja tudi iz stališča US v U-I-111/04, da zgolj obstoj objekta z zunanjimi verskimi obeležji na zemljišču, ki je skladno s prostorsko zakonodajo namenjeno gradnji verskega objekta, sam po sebi še ne more pomeniti posega v negativni vidik verske svobode. Drugačno, širše pojmovanje posegov v negativno versko svobodo bi bilo nezdružljivo z ustavno varovano vrednoto pluralne demokratične družbe.
54Čeprav je vojska kot organ v sestavi ministrstva simbol države (tudi navzven, do tretjih oseb), pa ne more biti poseženo v negativno versko svobodo nevernega oziroma drugače vernega pripadnika tega organa zgolj z zavedanjem, da imajo drugi (verni) pripadniki istega organa možnost verske duhovne oskrbe – tudi z udeležbo pri verskem obredu, ki ga v organizacijskem oziroma finančnem smislu zagotavlja država. Bistveno je namreč, da ni elementa prisilnosti soočenja z izpovedovanjem in izvrševanjem vere, ki ga omogoča država. Negativna verska svoboda je pripadnikom vojske v celoti zagotovljena že s tem, ko je prepuščeno njihovi svobodni izbiri, ali bodo pravico do verske duhovne oskrbe uveljavili ali je ne bodo. Za poseg v navedeni vidik verske svobode bi lahko šlo npr. v primeru, če bi država vplivala na voljo pripadnikov vojske pri odločanju, ali bodo uveljavili svojo pravico do verske duhovne oskrbe, ali če bi npr. nameščala verska obeležja v prostore, ki niso namenjeni verskemu obredju, oziroma dopuščala že nameščene verska obeležja takih prostorov. Pravica, ki jo zagotavlja 22. člen ZVS, ne zapoveduje ničesar takega, njena ustavnoskladna razlaga pa ničesar takega ne dopušča.
55Da bi bil lahko obseg zagotavljanja verske duhovne oskrbe v vojski neskladen z načelom nevtralnosti (kot osrednjo sestavino načela o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena), predlagatelj sicer ne zatrjuje izrecno. Kljub temu je treba glede na vsebino njegovih očitkov oceniti, da niti takšno neskladje ni podano. Splošno je že bilo pojasnjeno, da mora država, če je to nujno za izvrševanje pozitivne verske svobode, okrnjeno svobodo posameznikov nevtralizirati tudi z aktivnim delovanjem, ki naj ublaži nastalo prikrajšanje. Kar terja človekova pravica iz prvega odstavka 41. člena, pa ne more biti neskladno z načelom o ločenosti, ki izvira iz te človekove pravice in ki je orodje za njeno zagotavljanje. Vendar niti prekoračitev mere, ki jo zahteva Ustava v prvem odstavku 41. člena, sama po sebi ne pomeni kršitve načela o ločenosti države in verskih skupnosti vse dotlej, dokler se država pri tem ne istoveti s katero koli veroizpovedjo in dokler do slednjih pristopa enakopravno. Da katera od teh zahtev pri zagotavljanju pravice do verske duhovne oskrbe v vojski ni spoštovana, predlagatelj niti ne trdi.
56US je v primeru javnih vrtcev in šol široko pojmovalo obseg varovane negativne verske svobode in načela o ločenosti države in verskih skupnosti, na kar smiselno opozarja tudi predlagatelj. Presodilo je, da je že sam javni prostor teh vrtcev in šol manifestacija države in da glede na to načelna prepoved konfesionalne dejavnosti v njih ne pomeni nedopustnega nesorazmerja med pozitivnim vidikom svobode vere in pravice staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnimi verskimi prepričanji na eni strani in negativnim vidikom na drugi strani. Vendar je položaj, ko gre za javni šolski prostor in prostor javnega vrtca, v katerih potekata izobraževanje in vzgoja otrok, ki se osebnostno šele oblikujejo in katerih voljna sposobnost (praviloma) še ni popolna, posledice njihove dovzetnosti na vzgibe iz takšnega okolja pa niso predvidljive, bistveno drugačen kot obravnavani položaj, ko gre za odgovorne, voljno sposobne odrasle. Da je treba v javnem šolskem prostoru, še zlasti, ko gre za mlajše otroke, posebej skrbno varovati nevtralnost šolskega sistema, upoštevaje pri tem dejstvo, da je obvezen za vse, ne glede na vero, in da naj bi bil njegov namen pospeševati kritično mišljenje učencev, izhaja tudi iz odločitev ESČP (npr. zadeva Dahlab proti Švici, sklep z dne 15. februarja 2001, in Lautsi proti Italiji).«
57O kolektivnem vidiku svobode vere: »Svoboda vere ni le individualna pravica posameznikov, temveč vsebuje tudi kolektivno dimenzijo, ki zajema interakcijo med verniki. Običajno je, da posamezniki svoje verovanje udejanjajo skupaj z drugimi, ki delijo enako versko prepričanje (zlasti v obliki obredov), in da se z njimi povezujejo v verska združenja (cerkve ali druge verske skupnosti). … Kolektivno uresničevanje verske svobode ima dva vidika. Prvi pomeni pravico posameznikov, da se v okviru svoje verske svobode povezujejo in ustanavljajo verske skupnosti. V tem smislu sta pozitivna in negativna svoboda vere iz prvega in drugega odstavka 41. člena specialni v razmerju do splošne svobode združevanja iz drugega odstavka 42. člena. Neposredni ustavni temelj za ustanavljanje verskih skupnosti je torej prvi odstavek 41. člena, čeprav je treba vsebino te pravice razumeti tudi v luči drugega odstavka 42. člena, zlasti ob ustreznem upoštevanju stališč US iz U-I-155/07 z dne 9. 4. 2009, Ur. l. 32/09). Drugi kolektivni vidik verske svobode je nasledek in nadgradnja prvega: tudi samim verskim skupnostim namreč zagotavlja njihovo lastno svobodo vesti.
58Svoboda verskega združevanja vsakomur zagotavlja, da se lahko z drugimi pripadniki svobodno povezuje v verske skupnosti. Bistveni element te pravice je voljni: vsakdo se ima pravico svobodno odločiti, ali se bo povezal v neko versko skupnost ali ne. Poleg pravice, da se poveže z drugimi (t. i. pozitivna svoboda združevanja), ima vsakdo tudi pravico, da se ne poveže (t. i. negativna svoboda združevanja). Kolektivno uresničevanje verske svobode v povezavi z individualno versko svobodo implicira tako pozitivno upravičenje posameznika, da se zaradi izpovedovanja vere združuje z drugimi ter skupaj z njimi ustanavlja verske skupnosti, postane njihov član in sodeluje v verskih obredih, kakor tudi negativno upravičenje, da ne vstopa v verska združenja, da odkloni svojo udeležbo pri združevanju ali da se ne udeležuje verskih obredov ali drugih izražanj verskega prepričanja. Čeprav negativni vidik svobode verskega združevanja v Ustavi ni izrecno določen, izhaja iz samega bistva te pravice in je njen sestavni del.
59Za versko združevanje je značilna notranja organizacija verske skupnosti. Notranja organiziranost pomeni, da je verska skupnost več kot zgolj skupek posameznikov. Pravica do svobodnega združevanja predpostavlja organizirano združenje posameznikov, ki navznoter deluje po lastnih pravilih. Svobodno ustanavljanje verskih skupnosti zato pomeni tudi pravico verske skupnosti, da samostojno in neodvisno (avtonomno) ureja svoje notranje zadeve, ki zadevajo njeno delovanje in notranji položaj njenih pripadnikov. Ta svoboda delovanja mora biti širša, kadar imajo organizacijska pravila, po katerih deluje verska skupnost, status verskih pravil (npr. versko obredje ima smisel za vernike le, če ga vodijo duhovniki, izbrani v skladu s pravili vere). V okviru svobode vere po prvem odstavku 41. člena je zato varovano tudi svobodno delovanje verskih skupnosti, izrecno zagotovljeno z drugim odstavkom 7. člena. Z vidika pravice do svobodnega ustanavljanja verskih skupnosti ni nujno, da je verska skupnost uradno priznana ali registrirana. Ustavno varstvo uživajo tudi povsem neformalne verske skupnosti.
60Drugi kolektivni vidik verske svobode zagotavlja tudi verskim skupnostim njihovo lastno svobodo vesti. Ne sicer kot forum internum, ki ga more po naravi stvari imeti le fizična oseba, temveč kot pravico, da svobodno in v skladu s svojimi lastnimi pravili izpovedujejo verska prepričanja in opravljajo verska ravnanja.«
61»… iz prvega odstavka 41. člena v zvezi z drugim odstavkom 42. člena ter iz drugega odstavka 7. člena izhaja zahteva po zagotovitvi takšne pravnoorganizacijske oblike za verske skupnosti, ki bo verski skupnosti omogočila največjo mogočo avtonomijo pri uresničevanju verske svobode. To predvsem pomeni zahtevo, da mora pravni red načeloma vzeti na znanje njeno avtonomno notranjo strukturo in ji kot taki priznati pravno osebnost. …. ureditev v ZDru-1 bi pomenila, če bi se uporabljala za verske skupnosti, poseg v pravico do svobodnega ustanavljanja in delovanja verskih skupnosti, ki jo zagotavlja prvi odstavek 41. člena v zvezi z drugim odstavkom 42. člena. To še zlasti velja za določbe, ki društva silijo v določeno stopnjo ‘notranje demokratičnosti‘ (zahtevane volitve organov in odločanje zbora članov, čeprav sta notranji ustroj in organizacija verskih skupnosti pogosto, če ne običajno, povezana z religioznimi elementi, ki jih pripadniki skupnosti štejejo za ‘svete‘ – zlasti pravila o tem, kdo je vodja, kdo so duhovniki ipd.). Enako velja za tista pravila, ki zahtevajo podvrženost vseh njihovih notranjih odločitev sodnooblastnemu nadzoru. … Ustavno zagotovljena avtonomija verskih skupnosti namreč prepoveduje, da bi državna oblast nastopala kot razsodnik v sporih verske narave. … Splošna pravnoorganizacijska oblika društva torej ne ustreza ustavnim zahtevam, ki jih terjata namen in vsebina svobodnega verskega združevanja. Oblika društva bi sicer po eni strani verskim skupnostim zagotovila pravico biti subjekt prava, kar med drugim zahteva prvi odstavek 41. člena v zvezi z drugim odstavkom 42. člena. A bi hkrati ustavno nedopustno krnila njihovo notranjo avtonomijo, ki jo varuje ista določba 41. člena in ki jo kot načelo svobodnega delovanja opredeljuje tudi drugi odstavek 7. člena. Verskih skupnosti zaradi njihove ustavno zagotovljene avtonomije torej ni dopustno obravnavati enako, kot se obravnavajo druga združenja. Zanje mora zakonodajalec predvideti posebno statusno obliko, ki se prilega ustavno varovani vsebini verskega združevanja. … Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bila razlog za določitev tako zahtevnih pogojev za registracijo zakonodajalčeva ocena, da je mogoče samo registriranim verskim skupnostim priznati nekatere posebne pravice, ki jih zagotavljajo Ustava, mednarodne pogodbe in zakoni. Iz sistematike ZVS izhaja, da gre za pravice, zajete v določbah poglavja IV ZVS, ki se nanašajo na možnost sklepanja sporazumov z državo, na zagotavljanje verske duhovne oskrbe v določenih posebnih okoliščinah, na svobodo gradnje in na državno financiranje. Ne da bi se bilo treba US na tem mestu spuščati v presojo, kakšna je narava teh pravic, pa je očitno, da je takšen razlog (cilj) samo delno ustavno dopusten. Cilj zakonodajalca: omogočiti t. i. posebne pravice zgolj registriranim verskim skupnostim, ki izpolnjujejo zahtevne pogoje, je namreč nedopusten, če gre za pravice, ki pomenijo uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V takem primeru je cilj posega v človekovo pravico verskih skupnosti do pridobitve ustrezne pravne subjektivitete pravzaprav nadaljnja omejitev drugih človekovih pravic. Če je razlog (cilj) omejitve neke človekove pravice nadaljnje omejevanje uživanja drugih človekovih pravic, ni ustavno dopusten. Zakonodajalčev cilj podeliti določene posebne pravice le registriranim verskim skupnostim, ki izpolnjujejo zahtevne pogoje, pa je dopusten, če se nanaša na priznanje takšnih pravic, ki jih svoboda veroizpovedi ne zahteva in ki jih načelo o ločenosti države in verskih skupnosti ne prepoveduje. Takšnih dodatnih pravic (ugodnosti oziroma privilegijev), ki jih Ustava sama po sebi ne zahteva niti jih ne prepoveduje, zakonodajalec namreč ni dolžan zagotoviti vsem, ampak sme (zaradi omejenosti sredstev, varnosti v pravnem prometu ipd.) naslovnikom takšnih dodatnih ugodnosti predpisati posebne pogoje. Pri tem urejanju je vezan s tem, da kriteriji razlikovanja med tistimi verskimi skupnostmi, ki lahko pridobijo dodatne ugodnosti, in tistimi, ki se za to ne morejo potegovati, niso nerazumni oziroma arbitrarni (v skladu z načelom enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena kot posebnim izrazom splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena).«
62Dolžnosti države pri zagotavljanju verske svobode: »Svoboda vere je v prvi vrsti obrambna pravica (t. i. pravica negativnega statusa). Država – enako velja tudi za lokalne skupnosti in nosilce javnih pooblastil – ne sme nedopustno posegati v razmerja, varovana v prvem in drugem odstavku 41. člena. Ta vidik državi zlasti prepoveduje odločati o vprašanjih, ki zadevajo nauk vere ali notranjo avtonomijo verskih skupnosti, prepoveduje ji, da bi zahtevala (določen način) opredeljevanja do verskih vprašanj oziroma vprašanj vesti in da bi nagrajevala ali kaznovala ravnanja, ki pomenijo izpovedovanje (določene) vere ali drugega prepričanja. V povezavi s 14. členom Ustave (prvi odstavek 14. člena prepoveduje diskriminacijo glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugi odstavek pa vzpostavlja splošno ustavno načelo enakosti) 41. člen prepoveduje tudi neupravičeno razlikovanje (privilegiranje ali zapostavljanje) posameznikov zaradi njihove veroizpovedi ali drugega prepričanja.
63Dolžnost zagotavljati in varovati svobodo vere ne pomeni, da vsak državni ukrep, ki se dotakne verskih vprašanj, že pomeni nedopusten poseg v svobodo vere. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Pri kolektivni verski svobodi je treba upoštevati tudi tretji odstavek 42. člena, ki določa, da so zakonske omejitve pravice do svobodnega združevanja dopustne, če to zahtevajo varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Vsaka omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine pa mora biti skladna z načelom sorazmernosti, ki je eno od načel pravne države (2. člen).
64Dolžnost države omogočati nemoteno uresničevanje verske svobode terja tudi določene pozitivne ukrepe. Zlasti mora zagotavljati in graditi strpnost med pripadniki različnih ver oziroma prepričanj, preprečiti mora neupravičeno razlikovanje na podlagi vere tudi med posamezniki (npr. pri zaposlovanju, kjer to ni nujno po naravi stvari). Osebam, ki jim je otežen dostop do verske oskrbe, mora v določenih okoliščinah (npr. vojaki, zaporniki ipd.) omogočiti dostop do verske oskrbe. Verskim skupnostim, ki to želijo, mora omogočiti tudi okvir za pridobitev pravne subjektivitete. Polna učinkovitost svobodnega delovanja verskih skupnosti v sodobni demokratični državi bi bila okrnjena, če te ne bi imele možnosti uveljavljanja svojih pravic in (s tem) pravic svojih vernikov, ki so bistvene sestavine izvrševanja njenih ustavno varovanih upravičenj, z lastnim nastopanjem v pravnem prometu. Šele položaj pravne osebe verski skupnosti v polni meri omogoča na primer najem ali lastništvo verskih objektov in nazadnje tudi sodno varstvo pravic. Eno ključnih vprašanj, s katerim se je US ukvarjalo v obravnavanem primeru, je, kako široko se razteza dolžnost države ustvarjati pogoje za svobodno udejanjanje verskih potreb.«
65O razmerju med načelom ločenosti države in verskih skupnosti ter 41. členom: »Čeprav Ustava v 7. členu izrecno določa le ločenost države in verskih skupnosti, pa nevtralnost države do verskih prepričanj zahteva tudi njeno nevtralnost do drugih svetovnih nazorov. Zahteva po enaki obravnavi verskih in drugih prepričanj izhaja iz prvega odstavka 41. člena v povezavi s 14. členom Ustave. Ker torej prvi odstavek 7. člena zahteva nevtralnost države do vere in verskih skupnosti, se ista zahteva razteza tudi na druga svetovnonazorska prepričanja. Verska oziroma nazorska nevtralnost državo zavezuje, da v svoje delovanje ne vnaša verskih oziroma svetovnonazorskih elementov, da je nepristranska, da religije in drugih svetovnih nazorov niti ne prevzema niti jih ne zavrača in da nobenega od njih ne sme – v nazorskem smislu – niti podpirati niti ovirati. Zahteva po nevtralnosti (sekularnosti) države seveda ne terja izključitve vere iz javnega življenja: že prvi odstavek 41. člena izrecno zagotavlja svobodo izpovedovanja vere v zasebnem in javnem življenju. Preambula Ustave poudarja, da so človekove pravice in temeljne svoboščine temeljno izhodišče, na katero se je opiral ustavodajalec pri sprejemanju Ustave. To je treba imeti pred očmi pri razlagi njenega normativnega dela. Slovenija je demokratična država (1. člen). Njena prva in najpomembnejša naloga je zato varovati in zagotavljati človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 5. člena). Skladno s tem je US v več odločbah izpostavilo instrumentalno naravo ustavnih načel kot orodij, namenjenih varovanju pravic posameznikov. Tako je npr. večkrat poudarilo, da je bistvo načela delitve oblasti v njegovi temeljni funkciji varovanja posameznika v razmerju do države in da je načelo delitve oblasti tisto načelo, ki naj prepreči zlorabo oblasti, ki gre vselej na račun ljudstva oziroma na račun pravic posameznika. Tudi razsežnosti načela o ločenosti države in verskih skupnosti ni mogoče vsebinsko napolniti brez razumevanja namena njegovega obstoja. Cilj tega načela je zagotoviti resnično svobodo vesti (in v širšem smislu pluralnost kot bistveno sestavino demokratične družbe) ter enakost posameznikov in verskih skupnosti. Povedano drugače: ni namen načela o ločenosti varovati državo sámo po sebi pred verskimi in drugimi opredelitvami ter njihovimi združenji (države same po sebi, če je seveda demokratična, ni pred čim varovati), ampak z njeno nevtralno držo zagotavljati polno svobodo vesti in enakopravnost vseh ljudi, verujočih in neverujočih. Brez tega načela, vgrajenega v svobodo vesti, bi bila ta človekova pravica nepopolna. Nepopolna zato, ker ne bi imela učinkovitega orodja za vzpostavljanje svobode in enakopravnosti vseh. In kar je še pomembnejše, brez tega načela bi bila vrata odprta tudi v drugo smer – za vpliv države na verske skupnosti. Načelo o ločenosti zato ni etatistično, temveč humanistično. Nevtralna država spoštuje pravico posameznikov do svobodnega, osebnega ali skupinskega izpovedovanja vere ali drugih prepričanj. Pri tem upošteva, da imajo državljani različna verska in neverska prepričanja ali pa jih sploh nimajo, in da je odgovorna za zagotavljanje svobode vseh. Nevtralnost prav tako državi ne zapoveduje brezbrižnosti do verskih potreb ljudi. Vera sicer ni državna stvar. Vendar že iz 41. člena izhaja dolžnost države, da v določeni meri upošteva tudi verske probleme posameznikov in verskih skupnosti, česar se mora lotevati na nevtralen in enakopraven način. Čeprav se torej država ne ukvarja z verskimi vprašanji, mora kljub temu priznati pomen vere za posameznike in aktivno ustvarjati pogoje za uresničevanje te človekove pravice. Razlaga prvega odstavka 41. člena je ključna za določitev dolžnosti države v zvezi z njeno skrbjo za versko življenje ljudi. Nihče nima pravice zahtevati državne podpore pri izražanju vere, razen seveda, če bi takšna dolžnost države izhajala iz prvega odstavka 41. člena. To pomeni, da vse tisto, kar sodi v okvir izvrševanja pravice do svobode vere iz 41. člena, ne more biti v neskladju z načelom o ločenosti iz prvega odstavka 7. člena. Sodelovanje države z verskimi skupnostmi pa z ustavnopravnega vidika ni sámo po sebi nedovoljeno niti tedaj, kadar presega mero, ki jo zahteva 41. člen, in sicer vse dotlej, dokler je država pri tem versko nevtralna in se z vero ali z verskimi skupnostmi ne istoveti.«
66Pogoji za registracijo kot verske skupnosti: » … Presoja o neskladju z Ustavo namreč ne pomeni, da zakonodajalec sploh ne bi smel določiti predpostavk za registracijo, in tudi ne, da že vsak pogoj sam zase pomeni nedopusten poseg v človekovo pravico do svobodnega verskega združevanja. Poudariti je treba, da je za uresničevanje človekove pravice verskih skupnosti do pridobitve pravne osebnosti (ki je integralni del svobodnega delovanja verskih skupnosti, razumljenega v luči svobode združevanja) po naravi stvari nujno zakonsko urediti postopek in merila registracije. Ker vzpostavitev pravne osebnosti versko skupnost umesti med subjekte pravnega prometa, sme zakonodajalec v ureditev tega instituta vgraditi tudi mehanizme, usmerjene v varovanje njenih članov pa tudi tretjih oseb, s katerimi se srečuje v pravnem prometu. Od učinkovanja posameznega predpisanega pogoja za registracijo in njihove celotnosti na uresničevanje te človekove pravice pa je odvisno, ali ti še pomenijo urejanje načina njenega uresničevanja ali so že prerastli v poseg vanjo. Kolikor bolj zožujoče učinkuje zakonska ureditev na uresničevanje človekove pravice in kolikor bolj je posamezen predpisani pogoj vsebinsko oddaljen od njene narave, toliko bližje je prehodu iz načina njenega uresničevanja v poseg, in nasprotno. Ker je bistvo fenomena združevanja medsebojno povezovanje subjektov in torej že pojmovno predpostavlja več kot eno osebo (združevanje s samim seboj že pojmovno ni mogoče), sme zakonodajalec – tudi v funkciji pravne varnosti – predpisati minimalno članstvo. Določitev najmanjšega števila je tako praviloma urejanje načina uresničevanja navedene človekove pravice (ki je ustavno dopustno, če ni nerazumno), vendar mora imeti zakonodajalec pri tem pred očmi, da zelo visok prag že pomeni poseg vanjo (ki je ustavno dopusten le, če prestane t. i. strogi test sorazmernosti). Na drugi strani mora presoditi tudi, ali obstajajo razumni razlogi, iz katerih bi bilo svobodno versko združevanje podvrženo pogojem o številu članstva, ki bi bilo pomembno višje od pogojev pri drugih, splošnejših združevalnih oblikah. Niti drugi pogoji, ki niso naravna sestavina verskega združevanja (državljanstvo ali stalno bivališče in čas predhodnega delovanja oziroma svetovne prepoznavnosti verske skupnosti), ne bi bili nujno v neskladju z Ustavo. Ob ustavno dopustnem cilju bi bili pogoji, ki pomenijo poseg v človekovo pravico, dopustni, če bi prestali strogi test sorazmernosti.«
67Pravica do financiranja verskih skupnosti: »Najpomembnejše je, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena. Ta ustavna določba praviloma niti posameznikom ne daje pravice zahtevati, naj jim država financira uresničevanje verske svobode. Izjema bi lahko bili posebni položaji, ko bi bilo financiranje katerega od vidikov verskih dejavnosti v izjemnih okoliščinah nujno zato, da se posamezniku omogoči izvrševanje svobode vere (npr. vojaška misija v tujini). Vendar dejstvo, da dolžnost financiranja ne izhaja iz človekove pravice do verske svobode, ne pomeni, da je takšno financiranje, če ga država kljub temu omogoča, sámo po sebi ustavno nedopustno. Ob spoštovanju enakopravnosti verskih skupnosti država namreč sme zagotavljati podporo verskim skupnostim – tudi gmotno –, če to ne nasprotuje načelu o ločenosti države in verskih skupnosti, in sicer zlasti iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski oziroma nazorski nevtralnosti države. … Ker javnofinančna podpora verskim skupnostim ni človekova pravica (in torej ne gre za diskriminacijo, ki bi se presojala po prvem odstavku 14. člena), je treba razlikovanje med registriranimi in neregistriranimi verskimi skupnostmi pri nudenju gmotne podpore presojati s tistega vidika načela enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena), ki je poseben izraz splošnega načela enakosti pred zakonom v odnosu države do verskih skupnosti (drugi odstavek 14. člena). To ustavno načelo med drugim zahteva, naj zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če jih ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakopravnosti torej zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. … Po presoji US ni arbitrarna zahteva, da mora biti verska skupnost, če želi pridobiti gmotno podporo države v skladu z ZVS, registrirana, temveč je razumna in stvarno upravičena. Takšna zahteva je naravni pogoj za sodelovanje verske skupnosti z državo pri financiranju splošnokoristnih dejavnosti s področja socialne države. Registracija namreč vzpostavi pravno osebnost verske skupnosti, kar slednji omogoča biti nosilka pravic in obveznosti – torej tudi tistih, ki se vzpostavijo v obravnavnem razmerju z državo. S (so)financiranjem država pospešuje dejavnosti socialne države na širšem družbenem področju, s čimer posredno zadeva tudi tretje osebe. Zato je zahteva po registraciji verske skupnosti, ki zagotavlja transparentnost njenega delovanja in njene notranje strukture, tudi v funkciji zagotavljanja pravne varnosti tretjih oseb, ki jih zadevajo ta področja.«
68Glede svobode gradnje in uporabe prostorov in stavb za verske namene: »Iz pozitivne verske svobode (in iz načela svobodnega delovanja verskih skupnosti, ki je njena sestavina) izvirajoča pravica graditi prostore za izpovedovanje in izvrševanje vere predpostavlja dolžnost oblasti (državne in lokalne), da pri načrtovanju posegov v prostor ne spregleda ustavno varovanih potreb verskih skupnosti. To se udejanja z vključenostjo slednjih v proces sprejemanja prostorskih aktov, v katerem jim mora biti zagotovljena možnost izraziti in utemeljiti potrebo po umestitvi verskega objekta v prostor. Pripravljavec prostorskega akta mora to upoštevati in se opredeliti do izraženih potreb. … Ustavno zagotovljena svoboda gradnje verskih objektov […] ne more biti neomejena. Verskih skupnosti ne more upravičevati do postavitve kakršnega koli števila verskih objektov kjer koli, ne glede na javno korist skladnega razvoja prostora, kot jo versko nevtralno na splošni ravni opredeljuje ZPNačrt in ki upošteva univerzalne potrebe sedanjih generacij ter pred ogrožanjem varuje tudi potrebe prihodnjih. Pač pa se uresničuje na način, ki upošteva varovanje javnega interesa s splošnim, versko nevtralnim prostorskim načrtovanjem, utemeljenim na strokovnih dognanjih o lastnostih in zmogljivostih prostora (načelo strokovnosti iz 10. člena ZPNačrt). Pripravljavec prostorskega akta pa mora – prek sodelovanja verskih skupnosti – pri usklajevanju potrebe verskih skupnosti po gradnji verskih objektov z drugimi interesi v prostoru upoštevati ustavna izhodišča te človekove pravice verskih skupnosti, zlasti tudi tretji odstavek 15. člena o dopustnosti omejevanja človekovih pravic.
69Človekova pravica iz prvega odstavka 41. člena torej prepoveduje državni oziroma lokalni oblasti, da bi prezrla potrebe verskih skupnosti v zvezi z gradnjo verskih objektov. Vendar se ne razteza tako daleč, da organi oblasti sploh ne bi smeli presojati strokovne upravičenosti umestitve verskega objekta v prostor oziroma da bi morali biti pri prostorskem načrtovanju vezani na soglasje verskih skupnosti. … Zato je treba drugi odstavek 26. člena ZVS razumeti samo tako, da v postopek priprave prostorskih aktov vključuje registrirane verske skupnosti na način, ki pripravljavcem teh aktov nalaga dolžnost sporazumevanja in usklajevanja z registriranimi verskimi skupnostmi o njihovih potrebah, interesih in priporočilih v zvezi z gradnjo verskih objektov. Takó opredeljena zaveza ne pomeni zahteve po dosegi soglasja pripravljavca z registriranimi verskimi skupnostmi. … Razmerje med oblastjo in registriranimi verskimi skupnostmi pri sporazumnem usklajevanju v procesu priprave prostorskih aktov, kakršnega določa drugi odstavek 26. člena ZVS, ni takšno, da bi bilo v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti. Oblast namreč zgolj s tem, ko jemlje na znanje potrebe in interese registriranih verskih skupnosti v zvezi z gradnjo, ko se do njih opredeljuje ter si prizadeva za medsebojno uskladitev pri oceni teh potreb, v svoje delovanje ne prevzema verskih elementov. S tem prav tako ne vzpostavlja takšne institucionalne oziroma funkcionalne vezi z verskimi skupnostmi, ki bi kazala na njeno (simbolno) istovetenje z njimi. Ustavno nedopustna pa bi bila drugačna razlaga izpodbijanega drugega odstavka 26. člena ZVS (na katero se sklicuje predlagatelj), ki bi pomenila, da mora pripravljavec prostorskega akta z registrirano versko skupnostjo doseči soglasje o tem, kako pri načrtovanju prostora upoštevati njene potrebe, priporočila in interese. S tem bi bile namreč prekoračene meje državne nevtralnosti (ki je osrednja sestavina načela o ločenosti države in verskih skupnosti), saj bi registrirane verske skupnosti posredno soodločale o načrtovanju prostora, ki zadeva vse.«
[1] Sporna določba se je glasila: »V kolikor se na željo domačih izvede cerkveni pogreb iz 7. člena odloka za pokojnike kristjane (vernike Rimskokatoliške cerkve), se ta izvede po naslednjem programu: – Sprejem pokojnika je pred mrliško vežico. – Pokojnika se spremlja v sprevodu v cerkev. V sprevodu gre najprej križ, nato državna zastava, prapori ter ostali simboli, predstavniki društev v sprevodu, za njimi duhovnik s svojim spremstvom, žara ali krsta s pokojnim in potem žalujoči. – Cerkveni obred in slovo od pokojnika je v cerkvi. – Po končanem slovesu v cerkvi gre pogrebni sprevod na pokopališče, kjer je pokop.«
[2] US je navedlo, da stališča iz U-I-92/07 glede verske svobode praviloma veljajo tudi za druge, neverske oziroma nekonfesionalne svetovnonazorske opredelitve in prepričanja.
Literatura k členu:
Literatura:
van Dijk/van Hoof (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, Kluwer 1998;
Frowein/Peukert, Europäische Menschenrechtskonvention, EMRK-Kommentar, Engel 1996;
Novak, Verska ikonografija v javni instituciji, Meje svobode vesti v sodobni državi, ZZR, LIX, 1999, s. 249–271;
Shaw, Freedom of Thought, Conscience and Religion, s. 445–463, v: Macdonald et al. (ed.), The European System for the Protection of Human Rights, Nijhoff 1993;
Šinkovec, Svoboda vesti in laičnost države, Pravnik, 1–3/1996, s. 3–17;
Šturm (ur.), Cerkev in država: pravna ureditev razmerja med državo in cerkvijo, Ljubljana 2000;
Wildhaber, Right to Education and Parental Rights, s. 531–551, v: Macdonald et al. (ed.), The European System for the Protection of Human Rights, Nijhoff 1993.
Dodatna literatura:
Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/rights/charter/docs/network_commentary_final%20_180706.pdf;
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Evans, Freedom of Religion Under the European Convention on Human Rights, Oxford 2003;
Frenz, Handbuch Europarecht, Band 4: Europäische Grundrechte, Springer 2009;
Frowein/Peukert, Europaische Menschenrechtkonvention, 3. izd., Engel 2009;
Harris et al, Law of the European Convention on Human Rights, 2. izd., Oxford 2009;
Martínez-Torrón/Durham, Religion and the Secular State, General Report, XVIII. mednarodni kongres primerjalnega prava, Washington 2010;
Ovey et al., The European Convention on Human Rights, Oxford 2006 (4. izdaja);
Tettinger et al., Gemeinschaftskommentar zur Europäischen Grundrechte-Charta, Beck 2006;
Toledo Guiding Principles on Teaching about Religions and Beliefs in Public Schools, 2007, dostopno na: http://www.osce.org/publications/odihr/2007/11/28314_993_en.pdf; Splošni komentar (General Comment) k 18. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 1966, dostopen na: http://www.unhchr.ch/tbs/doc.nsf/(Symbol)/9a30112c27d1167cc12563ed004d8f15?Opendocument.