Ustavnosodna presoja
Polona Primožič, 2011
6Vsebino in namen pravice do popravka je US podrobneje opredelilo v OdlUS XVI, 43, Up-124/05 z dne 15. 2. 2007, Ur. l. 18/07). Temeljno izhodišče ustavnosodne presoje je naslednje: »Ker gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, se US sme in mora spustiti v obravnavo izpodbijane sodne odločbe tudi z vidika, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena zožena in zato kršena.« Pri tej presoji se je US oprlo na temeljne teoretične elemente pravice do popravka. To pravico je opredelilo kot pravico od odgovornega urednika zahtevati brezplačno objavo odziva na vsakršno objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa. Namen pravice do popravka je v tem, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico odzvati se na informacijo, objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njej in so z njo prizadete njene osebnostne pravice. Koncept pravice do popravka zajema dva vidika: (1) zagotavljanje celovite in uravnotežene podobe dogajanja (v tem okviru zlasti varovanje interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti) ter (2) uresničevanje posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti (in s tem tudi ustavno varovane pravice do dostojanstva). Iz obrazložitve US nadalje izhaja, da pravice do popravka ni mogoče enačiti s pravico dostopa do medija. Od slednje jo loči močna osebnostna nota: pravica do popravka je namreč vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva, in nastane kot posledica prej objavljenega prispevka (npr. članka). Gre za način, na katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast ali dobro ime z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva. S tem, ko ima prizadeti možnost objave popravka, ima nasproti medijem enakopravnejši položaj, ustvarjeno je določeno ravnotežje, varovano načelo enakosti orožij. V konkretni zadevi je US presojalo, ali je z zavrnitvijo zahtevka za objavo popravka, ki je bil po oceni sodišč napisan žaljivo, nedopustno poseženo v pritožničino pravico do popravka. Kot je poudarilo US, je odgovor na to vprašanje mogoče najti samo z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega primera. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je US presodilo, da v konkretnem primeru z zavrnitvijo zahtevka za objavo popravka pritožnici ni bila kršena pravica iz 40. člena.
7Pomembna stališča v zvezi z vsebino pravice do popravka je US sprejelo v U-I-95/09 in Up-419/09 z dne 21. 10. 2010 (Ur. l. 90/10). Ugotovilo je, da je zakonska ureditev, ki ne daje subjektivnega roka za uveljavljanje pravice do popravka, temveč kot pravilo določa zgolj objektivni rok, v neskladju s pravico iz 40. člena. Ker se pravica do popravka lahko učinkovito uresničuje in doseže svoj namen le s hitrim in ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo, je zakonodajalec po presoji US z določitvijo roka za uveljavitev te pravice zasledoval ustavno dopusten, legitimen cilj. Vendar pa je US, ne da bi se spuščalo tudi v presojo primernosti in nujnosti takšnega ukrepa, ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev ni sorazmerna v ožjem pomenu. V tem okviru je ocenilo, da morebitne koristi, ki bi jih lahko imela izpodbijana ureditev z vidika ažurnosti pri obveščanju javnosti ter aktualnosti objavljenega popravka, ne morejo odtehtati teže posledic, ki jih ima takšna ureditev za prizadetega posameznika, ki je lahko v določenih primerih bistveno prikrajšan glede možnosti za uresničevanje pravice do popravka. US je pri presoji izhajalo iz primarnega namena pravice do popravka, ki je v varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika. Subjektivni interes je torej postavljen pred interes javnosti (po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti). To bistvo oziroma jedro pravice do popravka je treba upoštevati tudi pri določitvi rokov za njeno uresničevanje. Za uresničitev pravice do popravka zakonodajalec kljub poudarjenemu varstvu zasebnega interesa posameznika ni določil subjektivnega roka, temveč je kot pravilo postavil objektivni rok. Tudi izjemo, ki jo je dopustil (ta je zainteresirani osebi omogočala, da za vložitev zahteve za objavo popravka izkoristi 30-dnevni rok od dneva, ko je za objavo izvedela), je vezal na obstoj objektivnih razlogov. Po presoji US je zakonodajalec s takšno določitvijo roka upravičenim osebam v določenih primerih nesorazmerno otežil možnosti za uresničevanje pravice do popravka. US je zato presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev ni sorazmerna v ožjem pomenu in je kot taka v neskladju s pravico iz 40. člena.
8V okviru ustavnosodne presoje v zvezi s pravico do popravka in pravico do odgovora velja omeniti še sklep Up-67/99 z dne 25. 4. 2002, v katerem je US ponovilo stališče, sprejeto že v več predhodnih sklepih (prim. Up-164/98 z dne 20. 11. 2001, Up-169/98 z dne 20. 11. 2001, Up-138/99 z dne 11. 12. 2001 in Up-307/98 z dne 11. 12. 2001). V obrazložitvah teh sklepov je US zapisalo, da pravico do popravka in odgovora (40. člen) naš pravni red varuje predvsem tako, da ima vsakdo, ki meni, da je zaradi odklonilnega ravnanja uredništva javnega glasila v tej pravici prizadet ali zanjo prikrajšan, pravico v pravdi od odgovornega urednika zahtevati objavo. Iz obrazložitve US izhaja, da bi se za kršitev pravice iz 40. člena lahko izkazala pravna razlaga v sodbi Vrhovnega sodišča, da ustavodajalec tudi pravico do objave odgovora na informacijo (ne le pravico do popravka) veže na pogoj, da sta bila kršena posameznikova pravica ali interes. Pri tem pa je US opozorilo na drugačno stališče, ki ga je sprejelo v odločbi OdlUs VI, 181, Up-20/93 z dne 19. 6. 1997. Sicer pa je ocenilo, da v konkretni zadevi omenjena razlika v razumevanju ustavne določbe pritožnikoma ni mogla škodovati. Vrhovno sodišče je namreč zavzelo stališče, da ustavni pritožnik nima pravice zahtevati objave odgovora, če njegova zahteva ne vsebuje dejstev ali podatkov, ki bi objavljen članek oziroma informacijo dopolnjevali ali izpodbijali, temveč gre za pritožnikov pogled na delovanje in osebo pisca članka ter US.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
Barendt, Freedom of Speech, Oxford 2005;
Berden, Svoboda izražanja in zaščita posameznikov pred njeno zlorabo, PP 15, 1999, s. I–VIII; Castendyket al., European Media Law, Kluwer 2008;
Koltay, The Right of Reply, A Comparative Approach, Iustum Aequum Salutare, III. 2007/4, s. 203–213;
Krivic, Pravica do popravka in pravica do odgovora, PP 1, 2001, s. II–IV;
Krivic/Zatler, Svoboda tiska in pravice posameznika. Pravica do popravka in pravica do odgovora v slovenski zakonodaji, Ljubljana 2000;
Kralj Zatler, Dostop do medijev in ustavno zagotavljanje pravice do odgovora in popravka, PP 21, 2006, s. 6–9;
Milo, Defamation and Freedom of Speech, Oxford 2008;
Teršek, Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, Ljubljana 2007;
Ude, Proceedings relating to matters of the press: Legal problems of the functioning of media in a democratic society, 1995, s. 113–125;
Velikonja: Svoboda izražanja in varstvo zasebnosti v kiberprostoru, PP 22–23, 2001, s. XV–XX;
Youm, The Right of Reply and Freedom of the Press: An International and Comparative Perspective, The George Washington Law Review, Vol. 76, 2008, s. 1017–1064;
podatkovni bazi HUDOC in IUS-INFO.