Klemen Jaklič, 2011

1OdlUS X,193, U-I-141/97, Ur. l.. 104/2001: Zakon o omejevanju tobačnih izdelkov je med drugim omejil tudi oglaševanje tovrstnih izdelkov. US je v tej odločbi odločalo o dopustnosti tovrstnih omejitev. V prvem delu odločbe je pritrdilno odločilo o tem, ali je t. i. »komercialno izražanje« (ali »ekonomsko oglaševanje«) predmet varstva pravice iz 39. člena. Obrazložilo je takole:

2»Svoboda izražanja je kompleksna pravica, ki zagotavlja svobodo vseh oblik izražanja in obveščanja. Oglaševanje je širjenje informacij o tem, kdo proizvaja in prodaja kakšen izdelek, za kakšen namen, po kakšni ceni ter o kakovosti, temeljnih značilnostih in uporabnosti proizvodov. Gre za informacije, ki zanimajo splošno javnost ali pa vsaj njen del. Dejstvo je, da gre pri tem za uresničevanje ekonomskih interesov oziroma v prvi vrsti za pridobivanje kupcev proizvodov, ki se oglašujejo. Vendar to ne pomeni, da sporočanje takih obvestil ni svobodno oziroma ni varovano v okviru svobode izražanja. Kljub temu, da je svoboda izražanja po svojem bistvu pravica posameznika, se nanjo lahko sklicujejo tudi pravne osebe. Po ustaljeni  ustavnosodni presoji so pravne osebe nosilke ustavnih pravic, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanašajo tudi nanje (glej npr. Up-10/93 z dne 20. 6. 1995,  OdlUS IV, 164).  Izražanje je lastno tudi pravni osebi. Za gospodarske subjekte, ki opravljajo svojo dejavnost na trgu, je komuniciranje s potrošniki bistvenega pomena za doseganje njihovih ciljev. S sporočanjem komercialnih informacij si širijo trg in obseg poslovanja, na drugi strani pa potrošniki na ta način pridobivajo informacije o proizvodih in storitvah in si s tem povečujejo možnost izbire. Tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice nedvomno izhaja, da se na svobodo izražanja lahko sklicujejo tudi pravne osebe, celo takšne izrazito komercialne narave, in da so z 10. členom EKČP varovane tudi vse vrste umetniških uprizoritev, informacije znanstvene narave in celo reklame …

3Čeprav je ekonomsko oglaševanje del svobode izražanja, se pri njem kažejo posebnosti, ki izvirajo iz namena in vsebine ekonomskega oglaševanja. Kot je bilo poudarjeno v prejšnji točki obrazložitve, je treba upoštevati, da gre pri oglaševanju za uresničevanje ekonomskih interesov oziroma v prvi vrsti za pridobivanje kupcev proizvodov, ki se oglašujejo. V današnji družbi je oglaševanje eden pomembnih pogojev za opravljanje gospodarskih dejavnosti družb oglaševalk in s tem za uresničevanje svobode gospodarske pobude, ki jo varuje drugi odstavek 74. člena. Vendar se tudi ta ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.

4Navedeno je pomembno pri opredeljevanju stopnje varstva pred posegi, ki ga uživa gospodarski subjekt ali druga oseba v okviru tretjega odstavka 15. člena. Dejstvo je, da svoboda izražanja, ki je v funkciji  uresničevanja demokratične ureditve države, zahteva višjo stopnjo varstva kot svoboda izražanja, ki je v funkciji izboljšanja ekonomskega položaja gospodarske družbe. Prav za to pa gre v primeru ekonomskega oglaševanja: tudi če cilj ne bi bil povečati porabo določene vrste izdelkov nasploh, temveč samo tržni delež posameznega proizvajalca v nespremenjenem obsegu porabe, kar pomeni prizadevanje za ohranitev števila uporabnikov določene vrste izdelkov. Iz povedanega o stopnji varstva izhaja, da je lahko stopnja dopustnega omejevanja svobode izražanja na področju ekonomskega oglaševanja večja kot v primeru svobode izražanja v njenih drugih pojavnih oblikah.

5Vendar – ne glede na navedeno –  izpodbijana določba ZOUTI prepoveduje in omejuje oglašanje tobačnih izdelkov. Zato posega v pobudničino pravico iz prvega odstavka 39. člena. Ker Ustava ne predvideva omejitve te pravice, je v obravnavanem primeru treba presoditi, ali je  poseg dopusten zaradi varstva ustavnih pravic drugih oziroma zaradi javne koristi.«

6V drugem delu iste odločbe je US tako odločalo o dopustnosti konkretnega posega v sicer varovano »komercialno izražanje« (omejevanje ustavno varovanih pravic je mogoče pod pogoji 15. člena, ko gre za hkratno varovanje drugih ustavno zagotovljenih pravic v skladu z načelom sorazmernosti). Ob tem, ko je US odločilo, da konkretni poseg ni prekomeren, je hkrati tudi zarisalo meje zakonodajalčevih posegov v tovrstno izražanje. Iz odločitve je razvidno, da je US v primerih tovrstnega izražanja naklonjeno uporabi štiristopenjskega testa sorazmernosti.

7Najprej (prva stopnja testa sorazmernosti) US odloča o »legitimnosti podlage« posega. Ta je bila po mnenju US v konkretnem primeru podana: »Po navedbah zakonodajalca je namen zakona omejevanje uporabe tobačnih izdelkov in s tem preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje. DZ kot podlago za poseg v pobudničino pravico navaja 72. člen (pravica do zdravega življenjskega okolja).  Vendar po oceni US podlago za posege države na področju oglaševanja predstavlja 51. člen (pravica do zdravstvenega varstva). Poleg tega, da je država dolžna zagotoviti za uresničevanje določenega obsega pravic iz zdravstvenega varstva javna sredstva, je dolžna z ukrepi gospodarske, ekološke in socialne politike ustvarjati tudi pogoje za ohranjanje zdravja ljudi, posledično pa s tem zmanjševati pritisk na tisti del javnih sredstev, ki je namenjen dejavnostim v okviru sistema varovanja zdravja.«

8Na drugi stopnji testa sorazmernosti US presoja o »nujnosti« posega v pravico iz 39. člena: »Splošno znano je, da je kajenje škodljivo zdravju, tako za aktivne kot za pasivne kadilce, in da povzroča med drugim tudi pljučni rak. Iz gradiva ob sprejemu izpodbijanega zakona izhaja, da kadi tretjina vseh Slovencev, da od 14. do 17. leta kadi vsak tretji mladoletnik, med 26. in 40. letom vsak drugi prebivalec, po 40. letu vsak peti in po 70. letu vsak deseti prebivalec ter da je zaradi pljučnega raka v letih 1985 do 1991 umrlo 5394 prebivalcev, glede na razpoložljive podatke pa je kar 90 % smrti povezanih s kajenjem … Dejstvo, da država kajenja kljub temu ne prepoveduje, ne vpliva na ugotovitev, da kajenje oziroma uporaba tobačnih izdelkov škoduje zdravju in to ne le zdravju kadilcev, temveč tudi zdravju nekadilcev. Upoštevati je treba tudi to, da tobačni izdelki povzročajo zasvojenost, ki v določeni meri izključuje svobodo odločanja tako kadilcev kot tudi uporabnikov drugih tobačnih izdelkov.

9US zato ocenjuje, da je za dosego ciljev zakonodajalca nujno zmanjšati porabo tobaka in tobačnih izdelkov nasploh. Omejitev oglaševanja tobačnih izdelkov pri teh prizadevanjih predstavlja po oceni US nujen ukrep. Ukrepi, ki jih je za dosego zmanjšanja porabe tobačnih izdelkov in s tem za varovanje zdravja ljudi predpisal zakonodajalec z ZOUTI, lahko optimalno učinkujejo le v medsebojni povezavi, torej z učinkovanjem vseh. Vsak posamezen ukrep ne bi imel želenega učinka. Tudi če prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov ne bi prispevala k zmanjševanju njihove porabe, temveč zgolj k preprečevanju njenega povečanja – da pobudnica neutemeljeno zanika tudi takšne minimalne učinke prepovedi, je obrazloženo v točki 27 –, bi prispevala k zasledovanemu ustavno nujnemu cilju. Zato US pritrjuje zakonodajalcu, da je v povezavi z ostalimi ukrepi izpodbijana omejitev ekonomskega oglaševanja kot dela svobode izražanja za dosego ustavno varovanih ciljev nujna.«

10Na tretji stopnji testa sorazmernosti US presoja o »primernosti« posega v svobodo izražanja, torej o tem, ali konkretno sredstvo, ki ga zakonodajalec izbere za nujno varovanje druge ustavne pravice, v resnici doseže svoj cilj: »Prav tako izpodbijanemu posegu ni mogoče odrekati primernosti. Pobudnica sicer navaja, ‘da vsi empirični podatki kažejo na to, da oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov nima praktično nobenega vpliva na obnašanje ljudi oziroma da še nobena kredibilna, neodvisna empirična raziskava ni dokazala vzročne zveze med prepovedjo oglaševanja in zmanjšano porabo tobaka’, vendar US ocenjuje, da te trditve zgolj s sklicevanjem na stališče enega od profesorjev z inštituta na Univerzi v Bonnu, ki meni, da prepoved oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov ni učinkovit način zmanjševanja porabe tobaka, ni ustrezno izkazala. Oglaševanje je oblika sporočil, ki se z namenom pospeševanja prodaje oglaševanega izdelka razširja na različne načine. Bistvo reklame je povečanje prodaje izdelka, kar nujno privede do večje porabe. Pobudnica sicer trdi, da njen namen ni povečevanje porabe tobaka, temveč zgolj povečevanje njenega tržnega deleža, oziroma da z oglaševanjem dejansko ne ustvarja novih kadilcev, temveč le privablja uporabnike konkurenčnih tobačnih izdelkov. Zgolj tak učinek bi imele reklame, če bi bile naslovljene neposredno le na kadilce. Če so predstavljene splošni javnosti, ni mogoče ločiti njihovega vpliva na potencialne kadilce. Večina rednih kadilcev začne kaditi pred svojim osemnajstim letom. Oglasi, ki ponujajo določen način življenja, imajo na mlade, ki iščejo svojo identiteto, še posebej močan vpliv. To izhaja tudi iz raziskave, ki jo je naročila Svetovna banka v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo leta 1999 in v kateri je bilo ugotovljeno, da oglaševanje in promocija cigaret nedvomno vplivata na porabo tobaka oziroma tobačnih izdelkov.«

11Na zadnji, četrti stopnji testa US odloča še o »sorazmernosti v ožjem smislu«: torej o tem, ali ni morda, kljub nujnosti in primernosti konkretne omejitve, poseg v svobodo izražanja nesorazmerno močnejši kot pa hkratna omejitev druge kolizijske pravice, ki tudi sama ni absolutna in je tako omejena s svobodo izražanja kot eno od ustavno varovanih pravic. V konkretnem primeru je US odločilo takole: »Pri presoji sorazmernosti v ožjem pomenu je US tehtalo potrebo po prepovedi oglaševanja zaradi varovanja zdravja in težo posega v svobodo izražanja pobudnice. US je ob tem, kar je navedeno v 20. in 21. točki obrazložitve, upoštevalo tudi stališče, ki izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, po katerem svoboda izražanja na področju komercialnih sporočil uživa nižjo stopnjo varstva kot na drugih področjih.

12Pri tobačnih izdelkih gre za izdelke široke porabe, zato mora biti tudi ukrep, ki naj bi njihovo uporabo zmanjševal, tak, da bo na tem področju deloval na čim širši del javnosti. Res je, da ima zakonodajalec na voljo tudi druge ukrepe omejevanja porabe tobaka, vendar z obveščanjem o škodljivosti tobačnih izdelkov, naložitvijo sponzoriranja izobraževalnih protikadilskih programov ter z naložitvijo sponzoriranja medicinskih programov za odvajanje od zasvojenosti s tobakom (kar predlaga pobudnica) ne more doseči enakega učinka niti glede kroga naslovljencev niti glede preventivnih učinkov. Res je pobudnici na ta način odvzeta možnost množičnega oglaševanja, vendar ji s tem ni onemogočena bistvena funkcija komercialnega sporočanja – predstavitev novih izdelkov in storitev, s katero pospešuje konkurenčnost in spodbuja razvijanje novih izdelkov in storitev. Na podlagi 12. člena ZOUTI ima zagotovljeno možnost, da potrošnike z enkratnimi akcijami v javnih občilih obvešča o novih tobačnih izdelkih.

13US se strinja s pobudnico, da gre za zelo močan poseg, vendar so se za enako in bolj močne posege odločili v vrsti držav po vsem svetu. Zakonodajalec je očitno ocenil, da z drugimi uzakonjenimi ukrepi za omejevanje porabe tobačnih izdelkov (prepoved kajenja v javnih prostorih, opozorila o škodljivosti za zdravje, prepoved prodaje osebam, mlajšim od 15 let, idr.) ne bo v celoti dosegel želenega cilja. Ob upoštevanju dejstva, ki se ga glede na svoje navedbe v pobudi zaveda tudi pobudnica, da uporaba tobačnih izdelkov povzroča zasvojenost. Zasvojenost pa v psihičnem pomenu (psihična zasvojenost) pomeni ‘stanje, v katerem se zasvojenec vrača k uživanju kake snovi zaradi spomina na njen ugodni učinek; gre za odvisnost od česa, čemur se kljub škodljivosti za osebnost, zdravje sam ne more odreči oziroma se težko odreče’. Oglaševanje tobačnih izdelkov, ki povzročajo zasvojenost, gotovo vpliva na tak spomin. Tega ne preprečujejo niti opozorila na škodljivost uporabe tobačnih izdelkov niti prepoved kajenja v javnih prostorih niti prepoved prodaje mlajšim od 15 let, prav tako pa sami po sebi tudi ne ukrepi, ki jih navaja pobudnica (protikadilski izobraževalni programi, programi zdravljenja zasvojenosti). Zato imajo lahko le omejen učinek opozorila.

14Pri ocenjevanju sorazmernosti v ožjem pomenu besede je US upoštevalo tudi to, da pobudnica kljub omejitvam uporabnike tobačnih izdelkov in tiste, ki to niso, lahko obvešča o svojih izdelkih v okviru 11. in 12. člena ZOUTI. Tudi trditev pobudnice v zvezi z oglaševanjem novih tobačnih izdelkov v javnih občilih (12. člen ZOUTI), češ da naj tobačna industrija ne bi bila sposobna zadostiti zahtevi po tako nizki vsebnosti nikotina in katrana, na takšno stališče ne more vplivati.

15Glede na to poseg v svobodo komercialnega izražanja, ki je posledica prepovedi oglaševanja in promocije tobačnih izdelkov, kljub temu, da gre za zelo močan poseg, ni prekomeren.«

16OdlUS XI,149, U-I-183/99, Ur. l. 65/2002: V tej odločbi je US razložilo povezavo med rabo radijskega spektra in svobodo izražanja, ter zarisalo meje proste presoje zakonodajalca (ter uredbodajalca), ob tem pa razložilo, da predpis, ki uvaja dolžnost plačila pristojbin za uporabo radijskih ferkvenc (Zakon o telekomunikacijah skupaj z Uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc) sodi v polje te proste presoje.

17Ključni del obrazložitve je naslednji: »Med politiko rabe radijskega spektra in svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena sicer res obstaja določena povezava, kolikor raba radijskega spektra služi kot sredstvo za prenos mnenj, informacij, idej ipd. Zato je zaželeno, da politika rabe radijskega spektra, kolikor je to mogoče, prispeva k svobodi izražanja, kot tudi k svobodi in pluralnosti medijev. Vendar država pri tem utemeljeno upošteva tudi druge vidike (tehnične, ekonomske, varnostne, zdravstvene, znanstvene, kulturne in socialne narave), zlasti pa objektivno danost vedno večjih pritiskov različnih uporabnikov z različnimi interesi na to omejeno naravno dobrino, kar je z namenom zagotovitve učinkovite rabe radijskega spektra treba sorazmerno upoštevati. Toda  politika države na nekem področju sama po sebi ni predmet presoje US. Če pa pobudnice izpodbijani določbi Ztel očitajo, da je že s tem, ko je uvedla dolžnost plačila pristojbin za uporabo radijskih frekvenc, ustavno nedopustno posegla v pravico iz 39. člena, se motijo. Nujnost omejitve rabe radijskih frekvenc izhaja iz 70. člena in iz same narave stvari, saj je radijski spekter omejeno naravno dobro. Hkrati je uvedba pristojbin primerno in dopustno sredstvo za dosego tega cilja. Ob tehtanju obeh vrednot, svobode izražanja na eni strani in ustavno zagotovljene zaščite javnega dobra z dolžnostjo zakonskega urejanja pravice uporabe na njem (radijski spekter) na drugi strani, pa US ni ugotovilo nesorazmernosti v ožjem smislu. Izpodbijana določba ZTel torej ni bila v neskladju s prvim odstavkom 39. člena.«

18OdlUS XIII,7, U-I-106/01, Ur. l. 16/04: V tej odločbi je US med drugim pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali je tudi po slovenskem ustavnem  redu pravna oseba (v tem primeru RTV Slovenija, ki je izpodbijala Zakon o medijih) lahko nosilec pravic iz 39. člena. Takole je obrazložilo: »Zakon o Ustavnem sodišču … določa v prvem odstavku 24. člena, da lahko vsak vloži pisno pobudo, če izkaže pravni interes. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS). Pobudnik v pobudi zatrjuje, da izpodbijane določbe ZMed posegajo v njegov ustavni položaj oziroma kršijo 39. člen. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so nosilke pravic tudi pravne osebe, če se posamezne pravice glede na svojo naravo nanašajo nanje. Pobudnik je pravna oseba javnega prava (javni zavod). Zato se zastavlja vprašanje, ali je kot taka nosilka človekovih pravic in svoboščin. Z ZRTVS je RTVS ustanovljena kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti (1. člen). Z dejavnostmi, ki jih opredeljuje 3. člen ZRTVS, se uresničuje javni interes, kot ga opredeljuje 4. člen ZMed. Gre za dejavnost, ki temelji na svobodi izražanja (6. člen ZMed, prvi odstavek 39. člena) in služi uresničevanju pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti (prva alineja prvega odstavka 4. člena ZMed). Temeljna funkcija RTVS je zagotoviti posameznikom uresničevanje njihovih ustavnih pravic iz 39. člena. Zato ima pobudnik v tem obsegu pravni interes za vložitev pobude za oceno ustavnosti določb ZMed, ki bi posegale v njegov ustavni položaj. US je pobudo sprejelo in ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, nadaljevalo z odločanjem o sami stvari.

19V isti odločbi je US razložilo nekatere ključne posebne vidike svobode izražanja – tiste, ki se nanašajo na javna glasila in medije. Najprej je razložilo, kaj za tovrstna sredstva javnega obveščanja pravica iz 39. člena pravzaprav pomeni. »Svoboda izražanja za javna glasila pomeni, da so neodvisna od vsakršnega državnega ali drugega nadzora in da ni dovoljena nikakršna cenzura od zunaj. Javna glasila opravljajo dejavnost, s katero zagotavljajo uresničevanje pravice do obveščenosti vsem državljanom in je namenjena ljudem, skupnosti (Up-20/93 z dne 19. 6. 1997, OdlUS VI, 181). US je že poudarilo, da pomeni svoboda tiska enega od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa. Svobodni, od oblasti neodvisni tisk pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost nadzirati vse veje oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Svobodni tisk s svojim delovanjem omogoča uravnoteženo ravnanje politične oblasti v državi in nadzor državnih oblastnih struktur (U-I- 172/94 z dne 9. 11. 1994, Ur. l. 73/94 in OdlUS III, 123). V isti odločbi je opozorilo tudi na dolžnost vseh vej oblasti v demokratični državi, zlasti na dolžnost zakonodajalca, da zagotavlja svobodo tiska in vsakega posameznega novinarja posebej. V ta namen je treba zagotavljati tako svobodo izražanja posameznika kakor tudi varstvo svobode tiska kot institucije.«

20Na podlagi te razlage je nato US pravico iz 39. člena za primer javnih glasil in medijev izrecno opredelilo kot pravico (ne zgolj negativnega, temveč tudi) pozitivnega statusa. Takole je razložilo: »Svoboda izražanja (tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, kamor sodi tudi RTVS) zato na podlagi prvega odstavka 39. člena uživa posebno varstvo kot človekova pravica. Ta najprej zahteva, da se država vzdrži nedopustnih posegov vanjo (neposrednih ali posrednih vplivov na programske vsebine). Vendar ni samo država tista, ki lahko ogroža svobodo izražanja. Nanjo lahko še v večji meri vplivajo posamezne družbene skupine. Zato ni dovolj, če pravico iz prvega odstavka 39. člena razumemo le kot negativno oziroma obrambno pravico, ki omejuje samo državo. Svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena zahteva od države sprejem ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko javni mediji (zlasti radio in televizija) samostojno izvrševali svoje funkcije (naloge) pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja. Zato mora zakonodajalec z ustrezno zakonodajo zagotoviti programsko, organizacijsko in finančno samostojnost javnih medijev. To še posebej velja za tiste javne medije (konkretno RTVS), ki jih ustanovi država in katerih glavni namen je zagotavljati uresničevanje ustavne pravice (državljanov) do javnega obveščanja in obveščenosti.«

21V isti odločbi se je US nato ukvarjalo s konkretnim vprašanjem financiranja nacionalne RTV, in sicer v smislu zagotavljanja neodvisnosti prek ustreznega načina financiranja, kar pravica iz 39. člena tudi zahteva. Sodišče je pri tem zarisalo meje zakonodajalčeve proste presoje, ko gre za financiranje nacionalne RTV, ter spoznalo konkretno ureditev iz Zakona o medijih kot takšno, ki presega te meje in je zato protiustavna (gre za način financiranja, ki ne zagotavlja zadostne neodvisnosti RTV).

22Iz obrazložitve: »Pobudnik izpodbija določbe ZMed, s katerimi je ta posegel v ureditev njenega financiranja, kot ga določa ZRTVS. Drugi odstavek 82. člena ZMed določa, da se 3 odstotke RTV prispevka (po ZTRVS se ta imenuje prispevek za programe RTVS) namenja za pripravo programskih vsebin lokalnih in regionalnih ter študentskih radijskih in televizijskih programov. ZRTVS, ki določa namene, za katere se lahko namenja prispevek za programe RTVS, takšnega namena ne določa (četrti odstavek 14. člena). Zastavlja se torej vprašanje, ali je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo posegel v ustavno zagotovljeni položaj RTVS in s tem kršil 39. člen.

23Zagotovitev finančne samostojnosti pomeni zagotovitev ustreznega financiranja. To  je v konkretnem primeru zagotovitev zadostnih finančnih sredstev za izpolnjevanje funkcij RTVS, ki pomenijo uresničevanje javnega interesa in izhajajo iz ZRTVS in ZMed, ter takšnih virov sredstev oziroma takšne kombinacije virov, ki bodo onemogočili odločujoči vpliv države in drugih družbenih skupin na programsko in organizacijsko samostojnost RTVS. ZRTVS določa način financiranja in vire financiranja v posebnem tretjem poglavju z naslovom Financiranje (14. do 15. b člen). Kot vire financiranja določa prispevek za programe RTVS (v nadaljevanju prispevek), državni proračun, sredstva, pridobljena z oglaševanjem, in sredstva, pridobljena z dejavnostjo iz 12. in 13. člena Zakona. V 15. in 15. a členu ZRTVS določa obveznost plačevanja prispevka vseh imetnikov radijskega in televizijskega sprejemnika ter njegovo višino in postopek njegove spremembe.

24Na ustreznost in stabilnost financiranja RTVS je US opozorilo v U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998 (Ur. l. 73/98 in OdlUS VII, 163). V navedeni odločbi je US poudarilo, da je zakonodajalec s tem, ko je financiranje nacionalnih programov izločil iz državnega proračuna in določitev višine naročnine ter njeno izterjavo v veliki meri prepustil RTV Slovenija, javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in kvaliteto. Hkrati z naložitvijo plačila prispevka je lahko omejil financiranje z oglaševanjem,  s sponzoriranjem in podobnim. Menilo je tudi, da financiranje iz državnega proračuna ni enakovredno financiranju z naročnino, ker bi bilo tveganje, da bo nacionalni RTV program odvisen od političnih in gospodarskih centrov moči, pri proračunskem financiranju večje.

25Poseg v ustavno zagotovljeni položaj RTVS kot posledica neustreznega financiranja je mogoč v primeru, če zakonodajalec ne zagotovi zadostnih finančnih sredstev za izpolnjevanje njenih nalog, kot tudi če ne zagotovi ustrezne strukture virov. Nesorazmerno velik delež financiranja iz državnega proračuna pa lahko vodi do odvisnosti od političnih strank, zlasti vladajočih, nesorazmerno velik delež iz oglaševanja lahko vodi do odvisnosti od oglaševalcev. Odvisnost pa se pokaže predvsem kot okrnitev programske in/ali organizacijske svobode javnega medija. To pa lahko privede do neizvrševanja funkcij, ki izhajajo iz 39. člena (glej tudi točko 7 in 8 obrazložitve). Podobno velja tudi glede določanja višine sredstev. Če ta za opravljanje naloženih nalog niso zadostna, jih RTVS ne bo mogla opravljati v celoti.

26Ne glede na navedeno to ne pomeni, da zakonodajalec ne sme določati in spreminjati načina in virov financiranja RTVS. Urejanje tega je v njegovi pristojnosti, vendar pri tem ni povsem svoboden (neodvisen), saj je dolžan spoštovati opisana načela. To pomeni, da zakonodajalec lahko spremeni vire za financiranje RTVS, njihovo strukturo in višino posameznega vira, če s tem ne poseže v ustavni položaj RTVS (39. člen). Zato so očitki o kršitvi prepovedi povratne veljave pravnih aktov  s posegom v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena) neutemeljeni, saj z ZRTVS določeni viri financiranja in tudi višina prispevka niso pridobljena pravica RTVS.

27Iz opisanih načel glede ustreznosti financiranja pa ni mogoče z matematično natančnostjo izračunati konkretne višine sredstev, ki zagotavlja izpolnjevanje funkcij RTVS. In zato tudi ne konkretne višine prispevka. Po drugi strani ustrezno financiranje tudi ne pomeni, da je treba RTVS zagotoviti sredstva v višini, kot jih sama predlaga. Zato mora zakonodajalec pri urejanju financiranja RTVS izhajati iz nalog, ki jih ima RTVS in jih je dolžna izvrševati ter pri tem spoštovati že opisana načela, ki zagotavljajo samostojnost  oziroma ustavni položaj RTVS. To pomeni, da mora biti njegova odločitev stvarno utemeljena in ne arbitrarna.

28Za izhodišče ocene, ali je zakonodajalčeva  odločitev, da poseže v financiranje RTVS tako, da zmanjša prispevek, stvarno utemeljena, je treba izhajati iz določb ZRTVS, ki določajo njegovo višino. US predvideva, da je bila odločitev zakonodajalca o višini prispevka, kot ga določa ZRTVS v 15. a členu, utemeljena na oceni potrebnih sredstev, tudi glede na vse vrste virov iz 14. člena ZRTVS, ki naj zagotovijo samostojnost RTVS in ustrezno opravljanje njenih funkcij. ZRTVS naj bi s predpisanim načinom financiranja in z določitvijo višine prispevka zagotovil finančno in posledično tudi programsko ter organizacijsko samostojnost RTVS. S tem naj bi bil zagotovljen ustavni položaj RTVS (39. člen). Zakonodajalec bi pri sprejemanju izpodbijanih določb, zlasti določbe drugega odstavka 82. člena ZMed, moral najprej oceniti, ali zmanjšanje višine prispevka, kakor je bila določena v 15. a členu ZRTVS, ne bo poseglo v finančno samostojnost RTVS. Povedano drugače, ali bo RTVS lahko tudi z zmanjšanim prispevkom opravljala vse svoje naloge. Nadalje bi moral oceniti, ali ne bo zmanjšanje prispevka tako spremenilo strukture virov financiranja, da bi zaradi povečanja financiranja s prihodki od oglaševanja oziroma iz proračuna, vse ob predpostavki, da se s temi viri sploh lahko nadomesti predvideno zmanjšanje prispevka, lahko prišlo do ogroženosti programske in organizacijske samostojnosti RTVS. Če bi zakonodajalec, v sodelovanju z RTVS, po skrbni oceni možnih posledic zmanjšanja prispevka ugotovil, da zmanjšanje prispevka ne bo ogrozilo ustavno varovane samostojnosti RTVS, oziroma da zmanjšanje ne bo vplivalo na izvrševanje njenih nalog, bi bila njegova odločitev o zmanjšanju prispevka stvarno utemeljena. V nasprotnem primeru pa je odločitev zakonodajalca arbitrarna in pomeni nedopusten poseg v ustavni položaj RTVS (39. člen) …

29Iz dobesednega zapisa razprav na seji Odbora in na seji DZ izhaja, da DZ (zakonodajalec) ni sprejel izpodbijanih določb na podlagi skrbne ocene dejanskega stanja (predvsem ni ocenil trditev RTVS, da bo takšno zmanjšanje poslabšalo njen finančni položaj in tudi ni ocenil pomislekov nekaterih poslancev in Vlade) in na podlagi ocene morebitnega vpliva na izvrševanje funkcij RTVS ter na način, kot je opisan v 16. točki obrazložitve. Zato odločitev zakonodajalca o zmanjšanju prispevka ni stvarno utemeljena; odločitev je arbitrarna. Z odločitvijo o zmanjšanju prispevka je zakonodajalec nedopustno posegel v ustavnopravni položaj RTVS, zato  so določbe  drugega odstavka 82. člena in izpodbijani del prvega odstavka 82. člena ZMed v neskladju s prvim odstavkom 39. člena (1. točka izreka).«