Janez Čebulj, 2011

5OdlUS XI, 25, U-I-92/01, Ur. l. 22/02: »27. Iz navedenih določb Ustave in MKVP izhaja, da vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva zasebnosti oziroma v pravico posameznika, da obdrži informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi (informacijska zasebnost). Vendar pravica do informacijske zasebnosti ni neomejena, ni absolutna. Zato mora posameznik sprejeti omejitve informacijske zasebnosti oziroma dopustiti posege vanjo v prevladujočem splošnem interesu in ob izpolnjevanju ustavno določenih pogojev. Poseg je dopusten, če je v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, ter če je predviden nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je poseg dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (tretji odstavek 15. člena).

51. Ureditev ZPPGO1, ki omogoča s popisom in za statistične namene zbrane podatke uporabljati tudi za druge namene, ni skladna z Ustavo (drugi odstavek 38. člena). Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Temeljna zahteva, ki izhaja iz načel pravne države, je, da je zakon jasen in razumljiv vsakemu državljanu. Istočasno zbiranje podatkov, skupaj ali vzporedno, za več namenov z različnimi zahtevami in pogoji ter z različno možnostjo povezovanja in uporabe zbranih podatkov lahko pripelje do nejasnosti in dvomov, za kakšne namene se bodo podatki uporabili. Zbiranje in uporaba podatkov v statistične namene je povsem nekaj drugega, kakor zbiranje podatkov za izvrševanje upravnih nalog. Zato ni vseeno, ali se podatki, ki se zbirajo v statistične namene in naj bi se uporabljali samo za statistične namene, uporabljajo tudi za namene izvrševanja upravnih nalog.«

6OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03: »30. Zakonodajalec je omejil pravico bolnika do neposrednega vpogleda v svojo medicinsko dokumentacijo zaradi možnosti napačnih razlag izvidov, ki so v bolnikovi evidenci. Cilj zakonodajalca je bil preprečiti potencialen nastanek škodljivih posledic za bolnikovo zdravstveno stanje. Ustavnopravno varovana dobrina v tem primeru je torej pravica bolnika do zdravljenja, ki jo zagotavlja prvi odstavek 51. člena. Omejitev pravice bolnika do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo pa predstavlja poseg v drugo ustavno pravico bolnika, ki jo zagotavlja tretji odstavek 38. člena, tj. pravico, da se seznani z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. US presoja poseg v človekovo pravico na podlagi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti, kot je bil obrazložen v 17. točki obrazložitve te odločbe. V konkretnem primeru je US presojalo, ali je poseg v ustavno pravico bolnika, da se seznani s svojimi medicinskimi podatki, dopusten zaradi varstva druge ustavne pravice bolnika, tj. pravice do zdravljenja. Kot je bilo navedeno že v 17. točki obrazložitve, so omejitve ustavnih pravic zaradi varstva ustavnih pravic drugih dopustne le, če so v skladu z načelom sorazmernosti izpolnjeni trije pogoji: nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. US je navedene kriterije uporabilo tudi v konkretnem primeru, ko gre za kolizijo dveh človekovih pravic iste osebe.

33. Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Ur. l. 65/2000 – v nadaljevanju ZZPPZ) v četrtem odstavku 8. člena določa, da postopek, kako lahko posamezen državljan uresničuje pravico do vpogleda v osebne zdravstvene podatke, določi minister, pristojen za zdravstvo. Ker glede same pravice do vpogleda v osebne zdravstvene podatke ZZPPZ ne vsebuje posebnih določb, je treba upoštevati določbe ZVOP, ki urejajo to pravico. ZVOP v 18. členu določa, da mora upravljavec zbirke osebnih podatkov na zahtevo posameznika slednjemu omogočiti vpogled v katalog podatkov, vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj, ter njihovo prepisovanje (1. točka prvega odstavka 18. člena ZVOP), pa tudi posredovati izpis osebnih podatkov, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj (2. točka prvega odstavka 18. člena ZVOP). Upravljavec zbirke osebnih podatkov mora posamezniku omogočiti vpogled in prepis osebnih podatkov po 1. točki prvega odstavka tega člena najpozneje v 15 dneh od dneva, ko je prejel zahtevo, ali pa ga v istem roku pisno obvestiti o razlogih, zaradi katerih vpogleda in prepisa ne bo omogočil (tretji odstavek 18. člena ZVOP). V skladu z navedeno zakonsko določbo ima torej bolnik pravico do vpogleda in do prepisa podatkov iz svoje zdravstvene dokumentacije. Izjemo, ki jo predvideva šesta alineja 47. člena ZZDej, je treba razlagati restriktivno in jo uporabiti le v izjemnih primerih, ko bi vpogled v medicinske podatke dejansko škodoval bolnikovemu zdravstvenemu stanju. V primerjalnopravnih ureditvah se ta omejitev uporablja prav v zvezi s psihiatrično dokumentacijo [24]. Sicer pa lahko bolnik v primeru spora z zdravnikom po sodni poti zahteva vpogled v vso svojo medicinsko dokumentacijo. Takšno možnost daje bolniku določba 20. člena ZVOP, na podlagi katere lahko posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, s tožbo zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja. Če je kršitev prenehala, pa lahko posameznik vloži tožbo za ugotovitev, da je kršitev obstajala. O tožbi odloča upravno sodišče po določbah zakona, ki ureja postopek v upravnem sporu, kolikor ta zakon ne določa drugače.«

7OdlUS XIV, 5, U-I-84/03, Ur. l. 24/05: »11. Varstvo osebnih podatkov torej uživajo posamezniki samo, če gre za osebne podatke. Podatkov v letnem poročilu, ki ga zaradi njegove javne objave na podlagi izpodbijane določbe predložijo podjetniki, na splošno ni mogoče obravnavati kot osebne podatke, saj se ne nanašajo na fizično osebo kot posameznika, temveč na fizično osebo kot podjetnika. Nanašajo se torej na eno od oblik, ki jih ZGD predvideva za opravljanje pridobitne dejavnosti. Čeprav podjetnik lahko nastopa tudi kot fizična oseba (v smislu posameznika po ZVOP-1), pri opravljanju pridobitne dejavnosti obeh vlog ni mogoče enačiti. Gre za dve samostojni in neodvisni vlogi. Prav zaradi te ločenosti vlog se lahko npr. prenašajo posamezna sredstva fizične osebe med njenim gospodinjstvom in podjetjem (gl. 37. člen Zakona o dohodnini, Ur. l. 54/04 in nasl. – ZDoh-1) oziroma lahko veljajo za fizično osebo, ki nastopa v vlogi podjetnika, posebne določbe obligacijskega prava (za gospodarske posle in pogodbe). Vendar ob tem ni mogoče spregledati, da je iz podatkov, vsebovanih v letnem poročilu podjetnika, možno izluščiti podatke o posamezniku, tj. osebne podatke. Ali so pri tem ti osebni podatki odraz dejanskega stanja, je brezpredmetno (npr. pri podatku o dobičku pred obdavčitvijo, ki je kot podatek o poslovnem izidu eden od elementov letnega poročila, gre le za računovodski poslovni izid, ki se praviloma razlikuje od obdavčljivega poslovnega izida v istem poslovnem letu in se ugotavlja v skladu z davčnimi predpisi, a omogoča predstavo o posameznikovem dohodku). Javna objava letnega poročila zato pomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 38. člena (varstvo osebnih podatkov).«

8OdlUS XIV, 77, U-I-298/04, Ur. l. 100/05: »12. Register transakcijskih računov v delu, ki se nanaša na imetnike transakcijskih računov, ki so fizične osebe, ki niso zasebniki, vsebuje tudi osebne podatke. Nedvomno so osebni podatki podatki iz 1. točke prvega odstavka 29. člena ZPlaP, po oceni US pa so osebni podatki tudi podatek o številki transakcijskega računa fizične osebe, podatek o tem, pri katerem izvajalcu plačilnega prometa ima odprt transakcijski račun, ter podatek o vzpostavljeni evidenci iz sedmega odstavka 8. člena ZPlaP.

13. Ker gre za osebne podatke, katerih zbiranje je predpisal ZPlaP, je treba še pred morebitno presojo o spoštovanju načela sorazmernosti ugotoviti, ali so izpolnjene druge zahteve, ki jih 38. člen postavlja za zakonsko urejanje zbiranja osebnih podatkov. Drugi odstavek 38. člena med drugim določa, da mora biti v zakonu določen namen uporabe osebnih podatkov. V ZPlaP namen uporabe zbranih in v registru transakcijskih računov vsebovanih osebnih podatkov ni določen. Pač pa Zakon določa, da so javni in dostopni na spletni strani Banke Slovenije vsi podatki o transakcijskih računih iz prvega odstavka 29. člena ZPlaP, ki se za posameznega imetnika računa vodijo v registru transakcijskih računov. To ob ugotovitvi, da namen uporabe podatkov v Zakonu ni določen, pomeni, da Zakon z objavo podatkov (drugi odstavek 29. člena) celo omogoča, da se zbrani podatki uporabljajo za kakršenkoli namen, kar je samo po sebi v neskladju z drugim odstavkom 38. člena.«

9OdlUS XVI, 67, U-I-464/06, Ur. l. 65/07: »20. Večina podatkov, ki se zbirajo s popisom nepremičnin in bodo evidentirani v registru nepremičnin, ne spada v kategorijo osebnih podatkov – gre namreč za podatke o nepremičninah, ki ne uživajo varstva v okviru 38. člena. Podatki o nepremičninah sami po sebi ne posegajo v informacijsko zasebnost, drugače pa je, kadar so združeni z določeno ali določljivo osebo. To pomeni, da podatki, ki se zbirajo s popisom nepremičnin, lahko sodijo med osebne podatke le, če skupaj z imenom in s priimkom, z naslovom in s podatkom o EMŠO lastnika nepremičnine kažejo premoženjsko stanje določene oziroma določljive osebe. Nadalje je treba upoštevati, da je US že sprejelo stališče, da varstvo osebnih podatkov uživajo le fizične osebe kot posamezniki, ne pa tudi pravne ali fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost (prim. odločbo št. U-I-298/04). Glede na to se je US pri presoji izpodbijane ureditve v nadaljevanju omejilo na presojo tistih osebnih podatkov v registru nepremičnin, ki se nanašajo na fizične osebe.

26. Povezovanje javnopravnih evidenc je ena od temeljnih zahtev sodobne informacijske družbe in neizogibna nujnost. Osnovni namen takšnega povezovanja je v ekonomičnosti in racionalizaciji postopkov obdelave podatkov in postopkov, ki se izvajajo na podlagi takšnih podatkov oziroma ob njihovi uporabi. Pri povezovanju zbirk osebnih podatkov je seveda treba upoštevati določbe ZVOP-1 kot splošnega predpisa, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZVOP-1 je dovoljeno povezovati zbirke osebnih podatkov iz Ur. lh evidenc in javnih knjig, če tako določa zakon. Prepovedano pa je povezovati zbirke osebnih podatkov iz kazenske evidence in prekrškovnih evidenc z drugimi zbirkami osebnih podatkov ter povezovati zbirke osebnih podatkov iz kazenske evidence in prekrškovne evidence (85. člen ZVOP-1). Posameznikom mora biti zagotovljeno varstvo v skladu z določbami 2. poglavja ZVOP-1. Med temi določbami velja omeniti tretji odstavek 22. člena ZVOP-1, po katerem mora upravljavec osebnih podatkov za vsako posredovanje osebnih podatkov zagotoviti, da je mogoče pozneje ugotoviti, kateri osebni podatki so bili posredovani, komu, kdaj in na kakšni podlagi, in sicer za obdobje, ko je mogoče zakonsko varstvo pravice posameznika zaradi nedopustnega posredovanja osebnih podatkov.«

10OdlUS XVII, 43, U-I-411/06, Ur. l. 68/08: »21. Pri odgovoru na to vprašanje je po oceni US kot bistveno treba upoštevati, da ima lahko odklonitev privolitve v zbiranje osebnih podatkov za namene preverjanja preteklosti in morebitnega varnostnega preverjanja po ZLet pomembne (negativne) posledice za posameznika. Posameznik, ki ne privoli v takšen poseg, namreč ne more pridobiti dovoljenja (4. točka prvega odstavka 128. a člena ZLet) oziroma se mu dovoljenje lahko tudi odvzame (tretji odstavek 128. a člena ZLet). Odklonitev privolitve tako lahko privede do tega, da posameznik ne bo (oziroma ne bo več) izpolnjeval pogojev za opravljanje delovnih nalog oziroma dela, v zvezi s katerim je povezano dovoljenje za gibanje v varovanih območjih brez spremstva, kar pa lahko bistveno vpliva na njegov delovnopravni položaj. Zaradi opisanih posledic, ki lahko prizadenejo posameznika, ki odkloni privolitev, soglasja ni mogoče šteti kot prostovoljno. Prostovoljnost namreč pomeni odsotnost zunanje prisile. Zunanja prisila pa ne pomeni zgolj fizične ali psihične prisile, temveč vsakršno vplivanje na pristanek, ki ni plod pristne želje posameznika. Zato predpisan način zbiranja podatkov na podlagi pisne privolitve posamezniku ne zagotavlja, da se sam (svobodno) odloči, ali bo dovolil poseg v svojo zasebnost, to je, ali bo take podatke dal ali ne.

33. Če zakon ne določi vseh osebnih podatkov, ki jih bo upravljavec osebnih podatkov lahko zbiral, vpogledoval, shranjeval ali drugače obdeloval, in je obseg zbranih osebnih podatkov odvisen od vsakokratnih potreb upravljavca osebnih podatkov, potem poseg v zasebnost za posameznika ni predvidljiv. Posameznik ne more oceniti, v kolikšen del njegove informacijske zasebnosti bo poseženo. Tudi US v tem primeru ne more presoditi, ali je poseg v informacijsko zasebnost v skladu z načelom sorazmernosti. Da sedmi odstavek 128. člena ZLet ne določa vseh osebnih podatkov, ki lahko pridejo v poštev v okviru postopka izdaje ali odvzema dovoljenja po ZLet, ni sporno. To izhaja tako iz jezikovne razlage sedmega odstavka 128. člena ZLet, predvsem iz besedne zveze “zlasti pa”, kot tudi iz odgovora DZ ter mnenja Vlade. Ker torej sedmi odstavek 128. člena ZLet pušča odprto, kateri osebni podatki se lahko obdelujejo, je po oceni US že zaradi tega v neskladju z drugim odstavkom 38. člena (1. točka izreka).

41. US je že v. U-I-229/03 z dne 9. 2. 2006 (Ur. l. 21/06 in OdlUs XV, 13) sprejelo stališče, da je določba, ki omogoča obdelavo dveh enoznačnih identifikatorjev, z vidika presoje nujnosti nepotrebna, saj za identifikacijo posameznika zadostuje le en enoznačni identifikator. Popolno identifikacijo posameznika omogoča tako podatek o EMŠO kot tudi podatek o davčni številki. To pa pomeni, da je določitev kar dveh podatkov, ki omogočata popolno identifikacijo, odveč, saj zadostuje zgolj eden. Iz ZLet, zakonodajnega gradiva in odgovora DZ ter mnenja Vlade pa tudi ni razvidno, da se podatek o EMŠO oziroma podatek o davčni številki obdelujeta še za kakšen drug namen poleg namena popolne identifikacije posameznika. Vlada ob tem navaja, da je določitev obeh enoznačnih identifikatorjev potrebna, saj se zbirajo osebni podatki tudi od tujcev in da zato ni mogoče vnaprej predvideti, s katerim od obeh enoznačnih identifikatorjev (EMŠO ali davčna številka) se bo lahko preverjala oziroma ugotavljala njihova identiteta. Četudi je to bil cilj zakonodajalca, pa je ta cilj izpeljan na način, ki ni skladen z Ustavo. ZLet namreč enotno ureja zbiranje osebnih podatkov za vse osebe ne glede na to, ali gre za tuje ali za slovenske državljane, oziroma ne glede na to, ali ima oseba podatke le o enem ali o obeh enoznačnih identifikatorjih. Iz tega sledi, da bodo slovenski državljani, ki imajo tako EMŠO kot tudi davčno številko, dolžni predložiti oba enoznačna identifikatorja, saj ZLet zanje ne predvideva, da lahko predložijo le enega izmed njiju. Zato je ureditev, ki omogoča zbiranje in obdelovanje podatkov tako iz 2. kot tudi iz 21. točke osmega odstavka ZLet, v neskladju s prvim odstavkom 38. člena (3. točka izreka).

50. Izpodbijana določba 11. točke osmega odstavka 128. člena ZLet dopušča obdelavo podatkov o vseh prekrških. Takšen obseg obdelave osebnih podatkov pa je po oceni US preširok oziroma nesorazmeren, saj omogoča obdelavo tudi tistih podatkov o prekrških, ki bi pri oceni ustreznosti posameznika za vstop v varnostna območja omejenega gibanja brez spremstva prišli v poštev le v hipotetičnih primerih. Ali z drugimi besedami: koristi, ki bodo nastale zaradi posega, ne bodo pretehtale teže posega. Po naravi stvari namreč podatki o vseh prekrških niso enako pomembni za oceno posameznikove ustreznosti po ZLet. Tako je na dlani, da bodo npr. podatki o prekrških zaradi nepravilnega ustavljanja osebnega avtomobila ali nepravilnega prečkanja vozišča prišli v poštev pri oceni ustreznosti posameznika po Zlet le v hipotetičnih primerih. Zakonodajalec bi lahko cilj dosegel z blažjim posegom v informacijsko zasebnost, in sicer tako, da bi predvidel obdelavo podatkov le za del prekrškov, in sicer tistih, ki lahko po razumni oceni pomenijo oviro za pozitivno oceno ustreznosti posameznika za vstop v varovana območja po ZLet. Po oceni US so to nedvomno prekrški, ki se nanašajo na varnost civilnega letalstva, pa tudi drugi prekrški, ki kažejo na nespoštovanje tistih pravil, ki so bistvenega pomena za zagotavljanje varnosti zračnega prometa (npr. prekrški, storjeni pod vplivom alkohola, drog ipd.). Vsak poseg v človekove pravice mora zakonodajalec skrbno odmeriti glede na težo posega in koristi, ki bodo nastale zaradi posega. Teža posega v informacijsko zasebnost se presoja tako glede obsega zbranih osebnih podatkov kot tudi glede na naravo osebnega podatka. Obdelava podatkov o prekrških že sama po sebi pomeni občuten poseg v informacijsko zasebnost posameznika, obdelava podatkov o (katerihkoli) prekrških, ki so jih (kadarkoli) obravnavali prekrškovni organi ali sodišča, pa pomeni še toliko bolj občuten poseg.

51. Ker torej ni razvidno, da bi koristi, ki bi nastale zaradi posega, pretehtale škodljive posledice tako resnega posega v informacijsko zasebnost posameznika, kot je obdelava podatkov o vseh prekrških, ki so jih obravnavali prekrškovni organi ali sodišča, US ocenjuje, da je 11. točka osmega odstavka 128. člena ZLet v neskladju s prvim odstavkom 38. člena (3. točka izreka).

56. Izpodbijana določba 12. točke osmega odstavka 128. člena ZLet dopušča obdelavo podatkov o vseh tekočih kazenskih postopkih. Takšen obseg obdelave osebnih podatkov je po oceni US preširok oziroma nesorazmeren. Dopušča namreč obdelavo podatkov o postopkih glede tistih kaznivih dejanjih, ki bi zaradi svoje narave nedvomno zgolj v hipotetičnih primerih prišli v poštev pri oceni ustreznosti posameznika za vstop v varnostna območja omejenega gibanja brez spremstva. Tako bi podatki o tekočih kazenskih postopkih za kazniva dejanja iz npr. 155. člena KZ (kršitev pravice do pritožbe), 161. člena KZ (kršitev volilne pravice) ali 164. člena KZ (kršitev svobodne opredelitve), če izpostavimo samo nekatera kazniva dejanja, lahko prišla v poštev pri oceni ustreznosti posameznika po Zlet le v hipotetičnem primeru (ne le zgolj v redkem primeru). Zakonodajalec bi lahko cilj dosegel z blažjim posegom v informacijsko zasebnost, in sicer tako, da bi predvidel obdelavo podatkov le glede tistih tekočih kazenskih postopkov, ki lahko po razumni oceni pomenijo oviro za pozitivno oceno ustreznosti posameznika za gibanje v varovanih območjih po ZLet. Tudi v zvezi z obdelavo teh podatkov mora zakonodajalec vsak poseg skrbno odmeriti glede na težo posega v človekovo pravico in koristi, ki bodo zaradi tega nastale. Podatki o postopkih zaradi kaznivega dejanja so (v večini primerov) zaradi družbene stigmatizacije občutljive narave, zato njihova obdelava pomeni občuten poseg v informacijsko zasebnost, kar je imelo US tudi pred očmi, ko je tehtalo težo posega v informacijsko zasebnost in koristi, ki bi nastale zaradi takšnega posega.

63. Glede na navedeno US ocenjuje, da izpodbijana določba ni jasna in določna in posledično za posameznika tudi ni predvidljiva. Zato je v neskladju z 2. členom (3. točka izreka). Zakonodajalec bo moral izpodbijano določbo spremeniti tako, da bo povsem jasno razvidno, katere osebne podatke mora posameznik posredovati. Če želi zagotoviti zbiranje podatkov le o disciplinskih sankcijah ali če želi zagotoviti tudi zbiranje podatkov o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (redni ali izredni), mora to tudi določiti na nedvoumen način.«

11OdlUS XVIII, 37, U-I-136/07, Ur. l. 74/09: »26. Očitki predlagatelja, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena, ker naj bi za javne uslužbence določala poseben režim nadzora nad delom njihovega življenja, ki naj ne bi veljal za druge delavce, so neutemeljeni že zato, ker takšne trditve nimajo dejanske podlage v predpisih. Podlago za izvajanje nadzora v zvezi z zlorabo pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma pravice do povračila stroškov prevoza v zasebnem sektorju pomeni prvi odstavek 46. člena ZDR, ki dopušča zbiranje, obdelavo in uporabo osebnih podatkov delavcev in dostavo takšnih podatkov tretjim osebam, če je to določeno s tem ali z drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Tudi kar zadeva možnosti, da delodajalec zbiranje informacij v zvezi z zlorabo omenjenih pravic s pogodbo zaupa pogodbenemu izvajalcu (tj. detektivu), so javni uslužbenci in delavci v zasebnem sektorju izenačeni. Za pridobivanje informacij o zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma o zlorabah pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela lahko namreč delodajalec detektiva pooblasti že po ZDD (prvi odstavek 8. člena in sedma alineja prvega odstavka 9. člena ZDD), ne da bi zato potreboval še izrecno podlago v delovnopravni zakonodaji. Neutemeljeni so tudi očitki predlagatelja o slabšem položaju javnih uslužbencev, ki naj bi bil v tem, da naj bi bila protipravnost uvedbe nadzora glede javnih uslužbencev izključena že v primeru obstoja razlogov za sum, uvedba nadzora glede drugih delavcev pa naj bi bila predmet tehtanja. Izrecno zapisana zahteva v prvem odstavku 33. a člena ZJU, po katerem se lahko predstojnik za izvedbo nadzora nad zlorabami omenjenih pravic odloči le, če razpolaga z informacijo, na podlagi katere so podani razlogi za sum zlorabe teh pravic, pomeni namreč za javne uslužbence kvečjemu dodatno jamstvo pred neutemeljenim izvajanjem takšnih nadzorov.«