Janez Čebulj, 2011

4OdlUS XII, 24, U-I-246/02, Ur. l. 36/03: »30. Nedoločeni pravni pojmi, s katerimi je dopustno opredeljevati zakonske dejanske stanove, se uporabijo predvsem v primerih, ko ni mogoče vnaprej predvideti vseh dejanskih položajev, ki jih zakonodajalec želi urediti (glej Up- 84/94 z dne 11. 7. 1996, OdlUS V, 184). V obravnavanem primeru je ZUSDDD pogoj dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje kot nedoločen pravni pojem predpisal potem, ko je že preteklo sedem let od izbrisa stalnega prebivališča državljanov drugih republik iz registra stalnega prebivalstva in ko so različni položaji teh oseb, ki niso pridobile državljanstva RS, postali določljivi. Izpolnjevanje tega pogoja za nazaj – od dneva izbrisa – ugotavljajo upravni organi v konkretnih postopkih. Z vidika načel pravne države in glede na poseben položaj teh oseb bi moral Zakon opredeliti, kaj pomeni dejansko življenje po ZUSDDD, zlasti pa bi moral določiti čas odsotnosti, po kateri pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. Položaj državljanov drugih republik glede izpolnjevanja tega pogoja ne bi smel biti slabši od položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo RS. US je v U-I-284/94 ugotovilo, da pomeni opustitev pravne ureditve položaja teh oseb v primerjavi s pravnim položajem tujcev tudi kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena (18. točka obrazložitve). Zato z vidika načela enakosti odsotnost do enega leta ne bi smela pomeniti, da pogoj dejanskega prebivanja ni podan. ZTuj, ki je veljal v času izbrisa stalnega prebivališča iz registra stalnega prebivalstva, je namreč v drugi alineji 20. člena določal, da dovoljenje za stalno prebivanje tujca preneha, če se izseli ali ostane v tujini neprekinjeno več kot eno leto in o tem ne obvesti pristojnega organa. Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi ZTuj-1 v šesti alineji drugega odstavka 45. člena. Glede na njihov poseben položaj bi moral Zakon opredeliti, kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil, in druge morebitne posebnosti, ki jih bo moral ugotoviti zakonodajalec, in se potem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne. Razlaga pogoja dejanskega življenja pa nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva. Ker so se državljani drugih republik zaradi izgube stalnega prebivališča v RS in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih položajih, je treba predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja. Ker zakonodajalec tega ni storil, je ZUSDDD v neskladju z 2. členom.«

5OdlUS XII, 48, Up- 215/01, Ur. l. 15/03: »10. V konkretnem primeru je bil pritožnik pripravljen opraviti preizkus z alkotestom, vendar v trenutku odredbe policista naprava ni delovala. Najprej je bilo ugotovljeno, da je vzrok v iztrošenosti baterije, kasneje pa se je izkazalo, da policijska patrulja ne razpolaga z rezervno napravo ali baterijo. Ker preizkusa ni bilo mogoče opraviti iz razloga, ki je bil na strani policije, policist pritožnika ne bi smel več zadrževati na kraju ustavitve. Udeleženec v cestnem prometu je namreč dolžan trpeti samo tiste omejitve, ki izhajajo iz preizkusa alkoholiziranosti pri njegovi običajni izvedbi, ne pa tistih oziroma nadaljnjih omejitev, ki izhajajo iz vzrokov, ki so na strani policije.

11. Ker v konkretnem primeru vzrok, zaradi katerega ni prišlo do preizkusa z alkotestom, ni bil na strani pritožnika, temveč na strani države oziroma policije, pritožnika ne morejo zadeti sankcije za prekršek zaradi odklonitve preizkusa. Uporaba prava, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, je zato v neskladju s 35. členom. Ker je bilo treba izpodbijane odločbe razveljaviti že iz tega razloga, US. ni ugotavljalo, ali so podane kršitve drugih ustavnih pravic.«

6OdlUS XV, 40, Up-211/04, Ur. l. 28/06: »10. Tako oceno potrjuje tudi dosedanja ustavnosodna presoja. Medtem, ko je v obravnavanem primeru tekel postopek pred Vrhovnim sodiščem, je US. presojalo ustavnost ZUSDDD. Z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Ur. l. 36/03 in OdlUS XII, 24) je med drugim odločilo, da je 1. člen ZUSDDD v neskladju z Ustavo tudi zato, ker Zakon ni opredelil, kaj pomeni dejansko življenje po ZUSDDD (kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil, in druge morebitne posebnosti, ki jih bo moral ugotoviti zakonodajalec in se potem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne). V obrazložitvi je US. pojasnilo, da se po določbi 1. člena ZUSDDD za državljane drugih republik, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in jim je to prenehalo dne 26. 2. 1992 (pritožnikov primer), zahteva, da vlagatelj prošnje za stalno prebivališče izkaže le dejansko življenje v RS in ne neprekinjenega dejanskega življenja. Po stališču US bi moral zakonodajalec, ker so se državljani drugih republik zaradi izgube stalnega prebivališča v RS in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih položajih, predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Pri tem je poudarilo, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva.«

7OdlUS XVII, 55, U-I-95/08, Up-1462/06, Ur. l. 111/08: »11. Ustava v prvem odstavku 32. člena določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče. Ta “pravica torej obsega svobodo gibanja znotraj države, kar pomeni, da se posameznik lahko prosto giblje po ozemlju RS brez kakršnihkoli omejitev (predhodnih prijav, dovoljenj ipd.) in si tudi prosto izbira prebivališče – stalno ali začasno”. Zakonska ureditev, ki zahteva vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa, da bi posameznik, torej tudi prosilec za azil, prosto izbral svoje začasno prebivališče, in določa pogoje za takšno odobritev, zato pomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 32. člena.

17. Glede na navedeno drugi odstavek 45. b člena in drugi odstavek 83. člena ZMZ nista v neskladju s pravico iz prvega odstavka 32. člena, kolikor zahtevata za namestitev prosilca za azil na zasebnem naslovu vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa in kolikor zahtevata, da se takšna odobritev lahko da šele po poprej opravljenem zaslišanju prosilca oziroma osebnem razgovoru s prosilcem za azil. Pač pa sta iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, v neskladju s pravico do svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena tako prva alineja drugega odstavka 45. b člena ZAzil kot tudi prva alineja drugega odstavka 83. člena ZMZ, ker določata nadaljnjo omejitev prosilcev za azil glede izbire začasnega prebivališča, ne da bi bilo to nujno za zavarovanje javnega reda.«

8Up-1116/09, Ur. l. 22/11: »7. Izrečeni ukrep je v obravnavanem primeru za pritožnika pomenil, da je moral prebivati na točno določenem mestu – znotraj tesno omejene lokacije, da je bila njegova svoboda gibanja in preživljanja dlje časa bistveno prikrajšana (med nastanitvenimi oddelki centra oziroma med drugimi prostori ni prostega prehajanja, prebivanje v centru je bilo organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga je pritožnik moral držati), da pritožnik sicer ni bil pod stalnim nadzorstvom uradnih oseb, so bile pa te povsod ves čas navzoče, ter da bi lahko center zapustil le izjemoma, na podlagi posebnega dovoljenja. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi sprejelo stališče (ki ga je Vrhovno sodišče potrdilo), po katerem je v primeru, kadar je gibanje omejeno znotraj objekta MNZ, zaradi dejanskih okoliščin izvajanja takšnega ukrepa, treba šteti, da gre za poseg v pravico do osebne svobode. Tudi po oceni US gre za takšno omejevanje človekovih pravic, ki zaradi svoje intenzivnosti in načina izvrševanja omejitve pomeni omejevanje osebne svobode. Takšno oceno potrjujejo tudi odločitve ESČP, v katerih je to sodišče med drugim odločalo o tem, ali je kriterij za presojo omejevanja človekovih pravic prvi odstavek 5. člena EKČP ali 2. člen k Protokolu št. 4 k EKČP.«