Vid Jakulin, 2011

1US je pravico do rehabilitacije in odškodnine iz 30. člena opredelilo leta 1998 v OdlUS VII, 150, U-I-60/98, Ur. l. 56/98: »Pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe je ustavna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske sodbe. Gre za posebno osebnostno pravico, ki jo lahko uveljavlja le neupravičeno obsojena oseba. Če je bila oseba spoznana za neupravičeno obsojeno po smrti, njeni dediči podedujejo pravico do povrnitve škode v skladu z določbami ZKP in s splošnimi načeli odškodninskega prava (204. člen ZOR določa, da terjatev za povrnitev negmotne škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom). Pravica dedičev do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe njihovega prednika ne izhaja iz 30. člena, ampak je ustavno varovana na podlagi 33. in 67. člena. […] 21. Pravica do povrnitve škode iz 30. člena je pravica, ki je v Ustavi določena brez zakonskega pridržka. Na podlagi 3. odst. 15. člena jo je dopustno omejiti samo, kadar je to potrebno zaradi varstva pravic drugih.«

2OdlUS I, 79, U-I-10/92, Ur. l. 56/92. V tej odločbi je US razmejilo odškodnino na podlagi zakona o denacionalizaciji in odškodnino na podlagi zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. »Med človekove pravice in temeljne svoboščine Ustava uvršča tudi pravico do rehabilitacije in odškodnine neupravičeno obsojenim. Po 30. členu je po krivem obsojenemu za kaznivo dejanje in tistemu, ki mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, zagotovljena pravica do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Po zakonu o denacionalizaciji se škoda, ki je enaka vrednosti premoženja, katerega ni možno vrniti, ugotavlja po posebnih pravilih. Po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (U. l. 17/78) se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, se povrne dejanska vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. Taka rešitev je za prizadete ugodnejša.«

3OdlUS V, 116, U-I-33/95, Ur. l. 39/96. V tej odločbi je US odločilo o pravici prizadete osebe do odškodnine tudi v primeru odvzema prostosti na podlagi izrečene kazni v postopku o prekršku. »4. Po določbi 30. člena ima oseba, ki je bila po krivem obsojena za kaznivo dejanje ali ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile po krivem obsojene za kaznivo dejanje ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost v kazenskem postopku, ureja ZKP v določbah 538. do 546. člena. Rehabilitacijo in odškodnino oseb, ki so bile po krivem kaznovane z zaporom v postopku o prekršku ali jim je bila v tem postopku neutemeljeno odvzeta prostost, pa ureja ZP v določbah 245. do 251. člena. Po presoji US ni dvoma o tem, da je človekova pravica iz 30. člena zagotovljena v obeh primerih. Kaznivo ravnanje, ki je sicer po veljavni zakonodaji opredeljeno kot prekršek, pa je zanj mogoče izreči kazen zapora – torej omejiti človekovo osebno svobodo –, je vsekakor tako kaznivo ravnanje, ki bi bilo obseženo s pojmom kaznivega dejanja iz 30. člena tudi v primeru, če Ustava ne bi posebej določala, da pripada ta pravica tudi že ob vsakem neutemeljenem odvzemu prostosti. Človekove pravice in temeljne svoboščine je treba razlagati ekstenzivno. Če je pravica zagotovljena že v primeru manjšega posega v osebno svobodo – kar predstavlja časovno krajši “odvzem prostosti” –, potlej je še toliko bolj zagotovljena v primeru večjega posega – to je v primeru odvzema prostosti na podlagi izrečene kazni v postopku o prekršku.«

4OdlUS VII,136, U-I-60/98, Ur. l. 56/98. V tej odločbi je US opredelilo pravico do rehabilitacije in odškodnine ter odgovornost države za škodo, povzročeno z neupravičeno obsodbo. »12. Ustava v 30. členu določa, da ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Navedena ustavna določba  določa  objektivno odgovornost države za  škodo v primeru, ko je iz kateregakoli vzroka  (krivdnega ali nekrivdnega, pravnega ali protipravnega) prišlo do neupravičene obsodbe oziroma neutemeljenega odvzema prostosti. Pravica do vrnitve premoženja, ki je bilo odvzeto z izrekom kazni zaplembe premoženja, ne predstavlja kakšne posebne pravice, ampak sodi v sklop enotne ustavne pravice iz 30. člena. Čeprav  ureditev vrnitve  zaplenjenega premoženja po 145. členu ZIKS  po svoji vsebini  ne predstavlja “povrnitve škode” v smislu pravil odškodninskega prava, ampak posebno ureditev instituta neupravičene pridobitve, je ta pravica ustavno varovana v okviru 30. člena, ki daje osebam, ki so bile po krivem obsojene za kaznivo dejanje, splošno pravico do povrnitve vse škode. Iz navedene predpostavke je izhajal tudi zakonodajalec, kar je razvidno iz obrazložitve predloga Novele ZIKS kakor tudi iz določbe četrtega odstavka 145. člena, ki govori o “odškodnini” v primeru, če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča.

550. Člen 30, ki določa  objektivno odgovornost države za škodo, povzročeno z neupravičeno obsodbo, daje neupravičeno obsojenim osebam ugodnejši položaj pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov, kot bi ga imeli, če bi morali uveljavljati svoje zahtevke na podlagi 26. člena. Ustava v 26. členu daje pravico do povračila škode, ki nastane z opravljanjem službe  ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, pod pogojem, da je škoda nastala s protipravnim ravnanjem organa ali osebe, ki tako službo ali dejavnost opravlja.   Neupravičeno obsojene osebe imajo z dnem, ko je kazen zaplembe pravnomočno razveljavljena, pravico do vrnitve tega premoženja  in država se svoje odgovornosti ne more rešiti z dokazovanjem, da  je sodišče ali sodnik ravnal “pravno”.«