Mitja Deisinger, 2011

3OdlUS XIV, 41, Up-328/03,  Ur. l. 56/05: »9. … določba 29. člena [je] specialna v razmerju do pravic iz 22. in iz 23. člena. Določba 29. člena našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena.«

4OdlUS XIII, 81, Up-729/03, U-I-187/04,  Ur. l.  83/04: 4. Pravna jamstva, ki so primeroma našteta v 29. členu, niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka. Zato jih je treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, pa je odvisna od presoje postopka kot celote.

18. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku, s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. …

23. … (šele) obvezna obramba je tista, ki omogoča uresničitev ustavne pravice iz druge alineje 29. člena in ki daje zadostno jamstvo za pošten postopek v dveh pogledih: najprej v tem, da obdolženec ni le objekt, temveč subjekt postopka, torej oseba, ki ima široko možnost obrambe, tako da imajo polno zaščito njegova osebnost, njegova svoboda pa tudi dostojanstvo. Zlasti se s takšno ureditvijo zagotavlja, da nima nobena od strank prednosti pred drugo, s čimer se v največji možni meri pripomore k ustavno zahtevani vzpostavitvi enakosti orožij, kar zadeva strokovnost zastopnikov obtožbe na eni in obrambe na drugi strani. Pri tem je treba razlikovati, da sta pravica do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri in pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti, ločeni pravici. …

32. … navzočnost [zagovornika] je najboljše zagotovilo za zakonitost dejanj in prav zagovornik je tisti, ki omogoča vsaj približno intelektualno in strokovno enakost nasproti državnemu tožilcu. Šele takrat, ko je pravica do zagovornika zagotovljena, dobi obdolženec možnost izražati se v pravnem svetu s pravnim jezikom in postati svojemu nasprotniku strokovno enak. V jeziku enakosti orožja to na prvem mestu pomeni, da se obtoženega postavi v položaj, da lahko predstavi svoj primer na tak način, da ni v neugodnem položaju v primerjavi z državnim tožilcem. … «

5OdlUS XII, 41, U-I-296/02, Ur. l. 68/2004: »39…Pri začasnem zavarovanju je med pravnimi jamstvi, ki jih zagotavlja 29. člen, posebej pomembna možnost obrambe dokazovati oziroma oporekati dokazom, ki naj bi utemeljevali izpolnjenost vsebinskih pogojev za odreditev tega omejevalnega ukrepa …

41. Ker se po izpodbijani ureditvi začasno zavarovanje odredi po uradni dolžnosti, zanj ni potreben predlog tožilca, posledično pa stranka oziroma oseba, ki jo ukrep prizadene, ne more izjaviti svojega stališča v zvezi z začasnim zavarovanjem in navajati dokazov za to stališče. S tem je zakonodajalec posegel v pravice oseb, zoper katere je ukrep uporabljen, do enakega varstva pravic (22. člen), do sodnega varstva (23. člen) in do temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen) …

44. Ker ZKP osebi, zoper katero se odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zgoraj navedenih možnosti ne omogoča, je v neskladju z določbami 22., 23. in 29. člena. Zakonodajalec bo moral oblikovati način, ki bo pri odločanju o začasnem zavarovanju ustrezno omilil odsotnost predhodne kontradiktornosti.«

6OdlUS XIV, 44. Up-21/05, Ur. l. 57/05: »6. … Člen 29 že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka.«

7OdlUS XIV, 38, Up-599/04, Ur. l.  37/05: »16. … Zapoved o poštenem postopku pomeni v temelju prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Navedeno terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank.  … Ustavnopravni okvir pravice do uporabe svojega jezika in pisave izhaja v prvi vrsti iz ustavnih standardov poštenega sojenja.

18. Ustavni standardi poštenega sojenja zagotavljajo, da bo vsakomur, tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in tako v njem tudi ustrezno sodeluje. Ta pravica se nanaša zlasti na naroke in druga ustna procesna dejanja ter pomeni, da bo omogočeno ustrezno prevajanje vsega, kar se na naroku ali drugem ustnem procesnem dejanju dogaja. Toda pravica do uporabe svojega jezika zajema tudi pravico do uporabe svoje pisave, saj je jezik sistem izraznih sredstev tako za govorno kot pisno sporazumevanje … Zahteva po zagotovitvi poštenega postopka temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva in zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, ter tako preprečuje, da bi posameznik kot subjekt postal zgolj objekt v postopku.«

8OdlUS XV, 37, Up-518/03, Ur. l. 11/06: »15. Vrhovno sodišče je s tem poseglo v pritožnikovo pravico do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Od pritožnika je pričakovalo, da obrazloži, glede česa je želel zaslišati tajne policijske sodelavce in kakšen vpliv naj bi dejstvo, da tega ni mogel storiti, imelo na zakonitost sodbe. Vendar pa se breme utemeljevanja lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza (pogoje v zvezi s tem je US postavilo že v Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129), ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave (kar je v konkretnem primeru storilo z uporabo izjav tajnih policijskih sodelavcev) in jih dopusti kot dokaz v kazenskem postopku, mora skladno z EKČP in z ustaljeno sodno prakso ESČP[3] obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njihovega avtorja.«

9Up-50/05 z dne 15. 3. 2007: »24. … Če naj ima obdolženec primerne možnosti za pripravo obrambe, mora imeti v vsakem trenutku možnost vedeti, v kateri fazi kazenskega postopka se nahaja njegova zadeva in katera procesna dejanja lahko opravi. Če tega ne more vedeti, je kršena njegova pravica iz prve alineje 29. člena.«

10OdlUS XII, 74. U-I-319/00, Ur. l. 92/03: »3. … Čeprav v določbi druge alineje 29. člena ni navedena pravica obdolženca, da si sam izbere zagovornika, pa tega ni mogoče razumeti tako, kot da Ustava te pravice obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja. Ob pravilni razlagi je treba svobodno izbiro zagovornika, … razumeti tudi kot element splošne pravice do obrambe iz 29. člena. ….

5. … Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. Pričakovati je mogoče, da bo zagovornik, ki si ga obdolženec izbere sam, lahko svojo funkcijo opravljal bolje kot postavljeni zagovornik. Vendar pa pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. …«

11OdlUS XV, 101, Up-124/04, Ur. l. 127/06: » 12. Dejstvo, da sodišče izvede glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, sâmo po sebi ni v nasprotju s pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena. Popolna prepoved sojenja v nenavzočnosti bi v nekaterih primerih onemogočila vodenje kazenskih postopkov in vodila k izginotju dokazov ter k poteku zastaralnih rokov. Sojenje v nenavzočnosti pa je lahko dopustno le pod strogimi pogoji. Eden izmed njih je ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena. Zato sojenje v nenavzočnosti ni dopustno, če obdolžencu ni bila dana možnost zaslišanja po tem, ko mu je bila znana obtožba zoper njega, s čimer se je imel tudi možnost izjaviti o njej.

13. … Skladno s pravico do obrambe iz 29. člena je treba obdolžencu dati možnost, da je na glavni obravnavi o obtožbi zaslišan in to tudi v primeru, če se obtožba od zahteve za preiskavo ni v ničemer spremenila. Na podlagi gradiva, zbranega v preiskavi, in drugih dejstev in dokazov, za katere izve med potekom kazenskega postopka, se obdolženec lahko odloči dopolniti svoj zagovor oziroma ga drugače prilagoditi zbranemu procesnemu gradivu. Če pa se obtožba v obtožnem aktu nanaša na drugačno dejanje, kot je bilo opisano v zahtevi za preiskavo, mora sodišče pred svojo odločitvijo o obtožbi zagotoviti obdolženčevo navzočnost na glavni obravnavi in ga zaslišati, razen če se obdolženec odloči, da se ne bo zagovarjal. V nasprotnem primeru sta kršeni tako pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena kakor tudi pravica do izjave o obtožbi, kot izhaja iz 22. člena v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena.«

12OdlUS XI, 255, U-I-204/99, Ur. l. 3/03: »13. Člen 29 (pravna jamstva v kazenskem postopku) med drugim določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom. Tretji odstavek 19. člena med drugim določa, da ima vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Čeprav v določbi druge alineje 29. člena ni navedena pravica obdolženca, da si sam izbere zagovornika, pa tega ni mogoče razumeti tako, kot da Ustava te pravice obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja. Ob pravilni razlagi je treba svobodno izbiro zagovornika, ki je izrecno zagotovljena v 19. členu, razumeti kot element splošne pravice do obrambe iz 29. člena. V prid takšni razlagi govorita tudi določbi 6. člena EKČP in 14. člena MPDPP, ki pravico do zagovornika po lastni izbiri uvrščata med minimalna jamstva obdolženca v kazenskem postopku.

14. Določba 29. člena našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku, z namenom zagotoviti poštenost sojenja pred neodvisnim sodiščem. Zato je treba to določbo razlagati v povezavi z 22. in s 23. členom, s katerima je opredeljena pravica do poštenega sojenja. Po 22. členu je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic, 23. člen pa vsakomur zagotavlja pravico, da o obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravna jamstva, ki so primeroma našteta v 29. členu, niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka. Zato jih je treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardom poštenega sojenja, pa je odvisna od presoje postopka kot celote. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja. Za pošteno sojenje pa je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve ter da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena.
Iz namena pravice do obrambe tudi izhaja, da se z njo zagotovi dejanska enakost strank v kazenskem postopku, s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. Pričakovati je mogoče, da bo zagovornik, ki si ga obdolženec izbere sam, lahko bolje opravljal svojo funkcijo kot postavljeni zagovornik (tako US že v U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998, OdlUS VII, 208).

15. Iz navedenih določb Ustave in mednarodnih pogodb izhaja, da je obdolžencu po Ustavi zagotovljena pravica, da si v primeru, če se odloči, da se bo branil z zagovornikom, tega izbere sam. Niti Ustava niti EKČP (točka c) tretjega odstavka 6. člena) [2] in MPDPP (točka d) tretjega odstavka 14. člena) [3] obdolžencu ne dajejo pravice zahtevati, da ima pravico do izbire zagovornika tudi v primerih, ko mu je ta postavljen po uradni dolžnosti. Točka d) tretjega odstavka 14. člena MPDPP jasno ločuje med pravico do obrambe z zagovornikom in pravico do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti. Le v prvem primeru je obdolžencu zagotovljena pravica, da si zagovornika izbere sam. [4] Tudi ESČP, kot izhaja iz relevantne prakse, razlaga točko c) tretjega odstavka 6. člena EKČP tako, da je pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti in to, da ga dobi brezplačno, samostojna pravica. Niti iz besedila navedenih določb EKČP niti iz prakse ESČP ne izhaja, da bi morala biti obdolžencu pravica do določenega zagovornika zagotovljena v primeru, ko mu je postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. [5] Glede na navedeno tretji odstavek 12. člena ZKP in 70. člen ZKP nista v neskladju z navedenimi ustavnimi zahtevami.

16. ZKP daje možnost izbire v primeru, ko si obdolženec na podlagi pooblastilnega razmerja zagovornika izbere sam. Primer, ko je obramba z zagovornikom nujna oziroma obvezna, ker je le na ta način mogoče vzpostaviti dejansko enakost strank v postopku, se z vidika vprašanja, kdo izbere zagovornika, obravnava drugače. Rešitev, ki je določena v ZKP in po kateri zagovornika postavi predsednik sodišča, ne da bi prej pridobil mnenje obdolženca, ni v neskladju z Ustavo. ZKP namreč izrecno omejuje izbiro predsednika sodišča na odvetnike. Domneva, da so odvetniki usposobljeni v konkretnem primeru opravljati funkcijo učinkovite obrambe v kazenskem postopku, ni neizpodbojna. ZKP daje obdolžencu možnost, da zahteva razrešitev zagovornika, če ta svoje dolžnosti ne opravlja v redu. Ta postopek, v katerem lahko obdolženec to domnevo izpodbije, izpeljuje 72. člen ZKP. V primeru, ko obdolženec po četrtem odstavku 72. člena ZKP poda zahtevo za razrešitev postavljenega zagovornika, predsednik te določbe ne sme uporabiti zgolj ob jezikovni razlagi, da zagovornik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Uporabiti jo sme tudi v primeru, ko je zaupnost med obdolžencem in postavljenim zagovornikom omajana do takšne mere, da to ne ustreza več kriterijem, ki jih mora v luči poštenega postopka zagotavljati pravica do obrambe. Iz navedenih razlogov izpodbijani določbi tretjega odstavka 12. člena ZKP in 70. člen ZKP nista v neskladju z 29. členom.«

13OdlUS XVII, 6, U-I-96/06, Ur. l. 21/08: »9. … Če obdolženec, za katerega je določena obvezna obramba, zaradi teka roka za vložitev izrednega pravnega sredstva ni deležen strokovne pomoči zagovornika, ni mogoče govoriti o učinkovitem varstvu obdolženčevih pravic. Zato pomeni izpodbijana ureditev poseg v pravico do obrambe iz 29. člena.

12. … Zakonska ureditev šteje položaj priprtega za tako poseben, da mu ves čas pripora zagotavlja obvezno obrambo. V tem primeru je šele obvezna obramba tista, ki omogoča uresničitev ustavne pravice iz 29. člena in ki daje zadostno jamstvo za pošten postopek. Poglavitni cilj takšne ureditve je v izboljšanju procesnega položaja obdolženca. Ta cilj zasleduje tudi splošna določba četrtega odstavka 120. člena ZKP, po kateri se rok za vložitev pravnega sredstva šteje od zadnje opravljene vročitve. Nezmožnost priprtega za lastno obrambo, ki se v primeru obvezne obrambe predpostavlja, zahteva najmanj to, da ima njegov zagovornik enake dejanske možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Ker sme pripor trajati le najkrajši potrebni čas, mora biti postopek odločanja zasnovan tako, da omogoča hitro sprejemanje odločitev in njihovo preizkušanje na višjih instancah. Vendar to ne more odtehtati takšnega posega v pravico do obrambe.«

14OdlUS XVI, 110, Up-849/05, Ur. l. 102/07: »24. …(1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; (4) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.«

15Up-88/05, Ur. l. 56/07: »8. … ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obdolženec. To mora sodišče storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno upošteven, pri čemer mora obdolženec obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. … v dvomu [je] vsak dokazni predlog v korist obdolženca in sodišče [mora] predlagani dokaz izvesti, razen če je očitno, da ne bo uspešen.«

16Up-486/03, Ur. l. 83/04: »9. … Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

10. Po presoji US je pritožnikov očitek, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, utemeljen. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor in v njem predlagal zaslišanje dveh prič, ki bi lahko potrdili pritožnikov zagovor oziroma dejstva v zvezi s storjenim prekrškom. Tega dokaza prvostopenjski organ za postopek o prekršku ni izvedel. Prvostopenjski organ odločitve o dokaznem predlogu ni argumentirano obrazložil, prav tako pa ni pojasnil, zakaj dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni izvedel. Drugostopenjski organ zatrjevane kršitve ni odpravil. S tem prvostopenjski in drugostopenjski organ nista zadostila kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v obdolženčevo korist iz tretje alineje 29. člena. Ker je bilo treba izpodbijane odločbe razveljaviti že iz tega razloga, US ni ugotavljalo, ali predstavlja dejstvo, da je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev zgolj na izpoved policista kot priče, pri tem pa se ni opredelil do pritožnikovih dokaznih predlogov, kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena.«

17OdlUS XV, 51, Up-17/04: »9. Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, da bi sodišče moralo dodatno zaslišati pričo I. H. Ta je bila v kazenskem postopku zaslišana v zvezi z dejstvi, relevantnimi za odločitev o prvotno vloženi obtožbi. Na naroku dne 10. 7. 2002 je bila obtožba spremenjena tako, da je pritožniku med drugim očitala, da ni poskrbel za sklenitev pisnega dogovora med delavci različnih organizacij, ki so hkrati delali na gradbišču, kar naj bi povzročilo gradbeno nesrečo. Po takšni spremembi obtožbe sta bila opravljena še naroka glavne obravnave dne 4. 9. 2002 in dne 2. 10. 2002. Na nobenem izmed narokov pritožnik ni predlagal dopolnitve zaslišanja I. H. v zvezi z okoliščinami, relevantnimi za odločitev o spremenjeni obtožbi. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo pa so pritožnikovi zagovorniki navedli, da bi I. H. lahko marsikaj povedal glede spremenjene obtožbe.

10. ZKP v četrtem odstavku 369. člena dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP s tem skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in tako zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.

11. Iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ne izhaja, zakaj obramba dopolnitve zaslišanja I. H. ni predlagala že prej. US je tudi ugotovilo, da je pritožnik na zadnjem naroku glavne obravnave dne 2. 10. 2002 ob dopolnitvi njegovega zaslišanja povedal, da je sporne pisne sporazume v njihovem podjetju sklepal I. H. in da je bil v konkretnem primeru sporazum tudi sklenjen, vendar pri njihovem podjetju ni bil arhiviran. Glede na navedeno je očitno, da bi pritožnik najpozneje na navedenem naroku lahko predlagal zaslišanje I. H., vendar tega ni storil. Pritožbenega dokaznega predloga, ki ne navaja ustreznih razlogov, zakaj ni bil podan že prej, ni mogoče upoštevati. Zato je očitno, da pritožniku s tem ni bila kršena pravica iz tretje alineje 29. člena.«

18OdlUS XII, 51. Up-259/00, Ur. l. 26/03: »16. … obravnavnemu sodišču ni treba izvesti dokaza, za katerega je očitno, da ne more biti uspešen, tj. da ne bo dokazal dejstva, ki bo obdolžencu v korist. Prav tako mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj dejstva, ki ga želi dokazati, utemeljiti vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti. …

19Up-751/02, Ur. l. 131/04: »10. … obdolžencu v postopku o prekršku [morajo biti] zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, raven zagotovljenih pravic [pa je] lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je torej jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena v povezavi z določbo 29. člena o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

20OdlUS XI, 266 , Up-207/99  Ur. l. 65/02 : »27. … ustavni pritožnik [mora] v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, vključno z ustavno pritožbo, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala.«

21OdlUS XIII, 96, Up-449/02: »9. Privilegij zoper samoobtožbo je temeljno jamstvo poštenega kazenskega postopka, ki varuje obdolženca pred uporabo nedopustne prisile zaradi pridobivanja izjav, s katerimi bi sam prispeval k svoji obsodbi za kaznivo dejanje.

10. … Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven, oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. … Pravica do molka je, tako kot prepoved izsiljevanja izpovedb, ena izmed temeljnih (ustavnih) procesnih pravic obdolženca. Pri pravici do molka ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve, saj se obdolženec morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu ni treba pričati zoper samega sebe.«

22OdlUS XV, 41, Up-719/03 , Ur. l. 30/06: »11. … Ko se obdolženca zaslišuje v preiskavi … ali na glavni obravnavi …, se ga pouči, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja. Zagovarja se, če to želi. V takem primeru ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde … Če se posamezni obdolženec zagovarja in pri tem poda izjave, s katerimi obremenjuje soobdolžence, so te izjave po ureditvi ZKP lahko enako kakor izjave oseb, ki imajo formalni položaj prič, obremenilni dokaz zoper te soobdolžence.

12. … Obdolženec spričo privilegija zoper samoobtožbo … ni dolžan po resnici povedati vsega, kar ve o zadevi, prav tako pa ima lahko v konkretnem primeru interes izpovedati v škodo soobdolžencem. Zato je z vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo drugi soobdolženci možnost neposredno izpodbijati tudi takšne izjave. …

13. … sodišče [mora] tudi v primeru, ko posamezni obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje. V takem primeru za obdolženca, ki so mu zastavljena vprašanja, velja privilegij zoper samoobtožbo … in sme posledično zavrniti odgovor na katerokoli vprašanje (ali sploh na vsa, saj se ni dolžan zagovarjati).«

23OdlUS XII, 22, U-I-108/99, Ur. l. 33/2003: »8. V delu, v katerem se nanaša na 27. člen ZDavP, je pobuda očitno neutemeljena. Pobudnica izpodbija prvi odstavek 27. člena v delu, ki se glasi: ‘Davčni zavezanci vodijo za davčne potrebe poslovne knjige, izdelujejo letna poročila, davčne obračune ter vodijo druge evidence, predpisane s tem ali drugim zakonom. … Če poslovne knjige in evidence niso dostopne na sedežu davčnega zavezanca, jih mora davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa predložiti v roku in na kraju, ki ga ta določi.’

9. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so pravne osebe nosilci ustavnih pravic, kolikor se posamezne pravice glede na svojo naravo nanašajo tudi nanje (tako npr. v Up-10/93 z dne 20. 6. 1995 – OdlUS IV, 164). Pravica iz četrte alineje 29. člena, da obdolženec ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, se ne nanaša na pravne osebe. Tak sklep utemeljujeta tako besedilo kot namen varstva. Enako velja za istovetno pravico iz točke g) tretjega odstavka 14. člena Pakta. [1]

10. Prepoved samoobdolžitve izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku in z njim povezanih preiskovalnih postopkih. V skladu z odločbo US Up-134/97 z dne 14. 3. 2002 (Ur. l. 32/02 in OdlUS XI, 114) je bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izpovedb v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Tudi po ustaljeni presoji ESČP prepoved samoobdolžitve primarno zadeva spoštovanje volje obdolženca, da molči. Njen namen je v varstvu obdolženca pred nedopustno prisilo oblastnih organov.
Organi pregona naj dokažejo obtožbo, ne da bi se sklicevali na dokaze, pridobljene s silo ali s pritiski na obdolženčevo voljo.

11. Pravna oseba oblikuje voljo prek svojih zastopnikov. In obratno. Zastopniki v kazenskem postopku nastopajo v imenu pravne osebe in za njen račun. Ne izvršujejo svojih pravic in obveznosti, ampak pravice in obveznosti pravne osebe. Tudi z listinami in dokumenti razpolagajo pravne osebe kot zastopniki pravne osebe in ne kot njihov lastnik oziroma imetnik.

12. Da je privilegij zoper samoobdolžitev dan le fizičnim osebam, izhaja tudi iz besedila četrte alineje 29. člena. Po tej določbi nihče ‘ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje’ (poudarek dodan). Zoper sebe more izpovedati le tisti, ki nastopa v postopku sam in ki je sposoben sam oblikovati svojo voljo.
Očitno je tudi, da ima bližnje lahko le fizična oseba. Ker se pravica iz četrte alineje 29. člena oziroma iz točke g) tretjega odstavka 14. člena Pakta nanaša le na fizične osebe, trditev pobudnice – pravne osebe, da 27. člen ZDavP nedopustno posega vanjo, očitno ni utemeljena.

13. Četudi bi bilo pravico iz četrte alineje 29. člena iz razloga, navedenega v prejšnji točki, mogoče uporabiti, pa določba ni uporabljiva, ker se nanaša na kazenski postopek, izpodbijani 27. člen ZDavP pa ureja ravnanje oseb v davčnem inšpekcijskem postopku.«

24OdlUS XI, 114, Up-134/97, Ur. l. 32/02: »10. … Pravica do molka daje obdolžencu možnost, da ničesar ne izjavi o obtožbah, ki ga bremenijo, pri čemer je zlasti pomembno, da se obdolženec zaveda, da ima pravico molčati, ne da bi zgolj uveljavitev te pravice sama po sebi zanj imela kakršnekoli posledice.  … Pravica do molka pa ima tudi izredno pomembno dokazno pravno procesno posledico. Državni tožilec mora dokazovati vse prvine obtožnice in obdolžencu ni treba storiti prav ničesar v svojo obrambo. S tega vidika je pravica do molka element ustavne pravice iz 27. člena (domneva nedolžnosti), zato mora tožilec dokazati vse elemente kaznivega dejanja, da prepriča sodišče, tudi če ostane obdolženec povsem pasiven. … Ravno pravica do molka je tisti branik, ki preprečuje, da se breme dokazovanja prenese na obdolženca.«

25OdlUS XIII, 96, Up-449/02: »9. … Zaradi učinkovitega varstva te pravice že v predkazenskem postopku Ustava v tretjem odstavku 19. člena med drugim zagotavlja, da mora biti vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, takoj poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti. Posledica kršitve te pravice je nedopustnost uporabe tako pridobljenih izjav v kazenskem postopku.

10. Z jezikovno in namensko razlago določbe četrte alineje 29. člena ugotovimo, da … v obliki privilegija zoper samoobtožbo [se] vsebinsko nahaja ustavna pravica do molka, ki jo je povzel tudi zakonodajalec.«

26OdlUS XI, 266, Up-207/99, Ur. l. 65/02 : »8. …[pravica zahtevati zaslišanje obremenilnih prič je] pravno jamstvo v kazenskem postopku, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, mogoče pa ga je najti v EKČP. Ta v točki d) tretjega odstavka 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Skladno z 8. členom se EKČP uporablja neposredno.«

27OdlUS XII, 74, U-I-319/00, Ur. l. 92/03: »3. … Čeprav v določbi druge alineje 29. člena ni navedena pravica obdolženca, da si sam izbere zagovornika, pa tega ni mogoče razumeti tako, kot da Ustava te pravice obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja. Ob pravilni razlagi je treba svobodno izbiro zagovornika … razumeti tudi kot element splošne pravice do obrambe iz 29. člena. …«

28OdlUS XIII, 81, Up-729/03, U-I-187/04 , Ur. l. 83/04: »23. …(šele) obvezna obramba je tista, ki omogoča uresničitev ustavne pravice iz druge alineje 29. člena in ki daje zadostno jamstvo za pošten postopek v dveh pogledih: najprej v tem, da obdolženec ni le objekt, temveč subjekt postopka, torej oseba, ki ima široko možnost obrambe, tako da imajo polno zaščito njegova osebnost, njegova svoboda pa tudi dostojanstvo. Zlasti se s takšno ureditvijo zagotavlja, da nima nobena od strank prednosti pred drugo, s čimer se v največji možni meri pripomore k ustavno zahtevani vzpostavitvi enakosti orožij, kar zadeva strokovnost zastopnikov obtožbe na eni in obrambe na drugi strani. Pri tem je treba razlikovati, da sta pravica do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri in pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ločeni pravici. …«

29OdlUS XII, 74, U-I-319/00, Ur. l. 92/03: »5. … Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ta pa bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. Pričakovati je mogoče, da bo zagovornik, ki si ga obdolženec sam izbere, lahko bolje opravljal svojo funkcijo kot postavljeni zagovornik. Vendar pa pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razlagati tako, da bi morala biti obdolžencu dosledno zagotovljena možnost, da ga bo v kazenskem postopku zastopal izbrani zagovornik. …«

30OdlUS XIII, 81, Up-729/03, U-I-187/04, Ur. l. 83/04: »32. … navzočnost [zagovornika] je najboljše zagotovilo za zakonitost dejanj in prav zagovornik je tisti, ki omogoča vsaj približno intelektualno in strokovno enakost nasproti državnemu tožilcu. Šele takrat, ko je pravica do zagovornika zagotovljena, dobi obdolženec možnost izražati se v pravnem svetu s pravnim jezikom in postati svojemu nasprotniku strokovno enak. V jeziku enakosti orožja to na prvem mestu pomeni, da se obtoženega postavi v položaj, da lahko predstavi svoj primer na tak način, da ni v neugodnem položaju v primerjavi z državnim tožilcem. …«

31OdlUS XV, 101, Up-124/04, Ur. l. 127/06: »12. Dejstvo, da sodišče izvede glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, samo po sebi ni v nasprotju s pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena. Popolna prepoved sojenja v nenavzočnosti bi v nekaterih primerih onemogočila vodenje kazenskih postopkov in vodila k izginotju dokazov ter k poteku zastaralnih rokov. Sojenje v nenavzočnosti pa je lahko dopustno le pod strogimi pogoji. Eden izmed njih je ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena. Zato sojenje v nenavzočnosti ni dopustno, če obdolžencu ni bila dana možnost zaslišanja po tem, ko mu je bila znana obtožba zoper njega, s čimer se je imel tudi možnost izjaviti o njej.

13. … Skladno s pravico do obrambe iz 29. člena je treba obdolžencu dati možnost, da je na glavni obravnavi o obtožbi zaslišan, in to tudi v primeru, če se obtožba od zahteve za preiskavo ni v ničemer spremenila. Na podlagi gradiva, zbranega v preiskavi, in drugih dejstev in dokazov, za katere izve med potekom kazenskega postopka, se obdolženec lahko odloči dopolniti svoj zagovor oziroma ga drugače prilagoditi zbranemu procesnemu gradivu. Če pa se obtožba v obtožnem aktu nanaša na drugačno dejanje, kot je bilo opisano v zahtevi za preiskavo, mora sodišče pred svojo odločitvijo o obtožbi zagotoviti obdolženčevo navzočnost na glavni obravnavi in ga zaslišati, razen če se obdolženec odloči, da se ne bo zagovarjal. V nasprotnem primeru sta kršeni tako pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena kakor tudi pravica do izjave o obtožbi, kot izhaja iz 22. člena v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena.«

32OdlUS XVII, 6, U-I-96/06, Ur. l. 21/08: »… Če obdolženec, za katerega je določena obvezna obramba, zaradi teka roka za vložitev izrednega pravnega sredstva ni deležen strokovne pomoči zagovornika, ni mogoče govoriti o učinkovitem varstvu obdolženčevih pravic. Zato pomeni izpodbijana ureditev poseg v pravico do obrambe iz 29. člena.

12. … Zakonska ureditev šteje položaj priprtega za tako poseben, da mu ves čas pripora zagotavlja obvezno obrambo. V tem primeru je šele obvezna obramba tista, ki omogoča uresničitev ustavne pravice iz 29. člena in ki daje zadostno jamstvo za pošten postopek. Poglavitni cilj takšne ureditve je v izboljšanju procesnega položaja obdolženca. Ta cilj zasleduje tudi splošna določba četrtega odstavka 120. člena ZKP, po kateri se rok za vložitev pravnega sredstva šteje od zadnje opravljene vročitve. Nezmožnost priprtega za lastno obrambo, ki se v primeru obvezne obrambe predpostavlja, zahteva najmanj to, da ima njegov zagovornik enake dejanske možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Ker sme pripor trajati le najkrajši potrebni čas, mora biti postopek odločanja zasnovan tako, da omogoča hitro sprejemanje odločitev in njihovo preizkušanje na višjih instancah. Vendar to ne more odtehtati takšnega posega v pravico do obrambe. …«

33OdlUS XVI, 110, Up-849/05, Ur. l. 102/07 : »24. … (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; (4) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.«

34Up-88/05, Ur. l. 56/07: »8. … ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obdolženec. To mora sodišče storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno upošteven, pri čemer mora obdolženec obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. … v dvomu [je] vsak dokazni predlog v korist obdolženca in sodišče [mora] predlagani dokaz izvesti, razen če je očitno, da ne bo uspešen.«

35OdlUS XII, 51, Up-259/00, Ur. l. 26/03: »16. … obravnavnemu sodišču ni treba izvesti dokaza, za katerega je očitno, da ne more biti uspešen, tj., da ne bo dokazal dejstva, ki bo obdolžencu v korist. Prav tako mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj dejstva, ki ga želi dokazati, utemeljiti vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti. …«

36Up-751/02, Ur. l. 131/04: »8. Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca je analogna pravici stranke v civilnem in upravnem postopku, da predlaga dokaze in se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja.«

37OdlUS XI, 266, Up-207/99, Ur. l..65/02: »27. … ustavni pritožnik [mora] v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, vključno z ustavno pritožbo, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala.«

38OdlUS XIII, 96, Up-449/02: »9. Privilegij zoper samoobtožbo je temeljno jamstvo poštenega kazenskega postopka, ki varuje obdolženca pred uporabo nedopustne prisile zaradi pridobivanja izjav, s katerimi bi sam prispeval k svoji obsodbi za kaznivo dejanje.

10. … Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven, oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. … Pravica do molka je, tako kot prepoved izsiljevanja izpovedb, ena izmed temeljnih (ustavnih) procesnih pravic obdolženca. Pri pravici do molka ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače, temveč tudi za preprečevanje samoobdolžitve, saj se obdolženec morebiti (zaradi pravne neizobraženosti) ne zaveda, da mu ni treba pričati zoper samega sebe.«

39OdlUS XI, 114, Up-134/97, Ur. l. 32/02: »10. … Pravica do molka daje obdolžencu možnost, da ničesar ne izjavi o obtožbah, ki ga bremenijo, pri čemer je zlasti pomembno, da se obdolženec zaveda, da ima pravico molčati, ne da bi zgolj uveljavitev te pravice sama po sebi zanj imela kakršnekoli posledice. … Pravica do molka pa ima tudi izredno pomembno dokazno pravno procesno posledico. Državni tožilec mora dokazovati vse prvine obtožnice in obdolžencu ni treba storiti prav ničesar v svojo obrambo. S tega vidika je pravica do molka element ustavne pravice iz 27. člena (domneva nedolžnosti), zato mora tožilec dokazati vse elemente kaznivega dejanja, da prepriča sodišče, tudi če ostane obdolženec povsem pasiven. … Ravno pravica do molka je tisti branik, ki preprečuje, da se breme dokazovanja prenese na obdolženca.«

40OdlUS XIII, 96, Up-449/02: »9. … Zaradi učinkovitega varstva te pravice že v predkazenskem postopku Ustava v tretjem odstavku 19. člena med drugim zagotavlja, da mora biti vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, takoj poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti. Posledica kršitve te pravice je nedopustnost uporabe tako pridobljenih izjav v kazenskem postopku.

10. Z jezikovno in namensko razlago določbe četrte alineje 29. člena ugotovimo, da … v obliki privilegija zoper samoobtožbo [se] vsebinsko nahaja ustavna pravica do molka, ki jo je povzel tudi zakonodajalec.«

41OdlUS XV, 41, Up-719/03,  Ur. l. 30/06: »11. … Ko se obdolženca zaslišuje v preiskavi … ali na glavni obravnavi …, se ga pouči, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja. Zagovarja se, če to želi. V takem primeru ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde … Če se posamezni obdolženec zagovarja in pri tem poda izjave, s katerimi obremenjuje soobdolžence, so te izjave po ureditvi ZKP lahko enako kakor izjave oseb, ki imajo formalni položaj prič, obremenilni dokaz zoper te soobdolžence.

12. … Obdolženec spričo privilegija zoper samoobtožbo … ni dolžan po resnici povedati vsega, kar ve o zadevi, prav tako pa ima lahko v konkretnem primeru interes izpovedati v škodo soobdolžencem. Zato je z vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo drugi soobdolženci možnost neposredno izpodbijati tudi takšne izjave. …

13. … sodišče [mora] tudi v primeru, ko posamezni obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje. V takem primeru za obdolženca, ki so mu zastavljena vprašanja, velja privilegij zoper samoobtožbo … in sme posledično zavrniti odgovor na katerokoli vprašanje (ali sploh na vsa, saj se ni dolžan zagovarjati).«

42OdlUS XI, 266, Up-207/99, Ur. l. 65/02: »8. …[pravica zahtevati zaslišanje obremenilnih prič je] pravno jamstvo v kazenskem postopku, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, mogoče pa ga je najti v EKČP). Ta v točki d) tretjega odstavka 6. člena med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.«