Ivan Bele, 2011

6OdlUS XIV, 16, U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005, Ur. l. 37/05. »10. … Načelo zakonitosti kazenskega materialnega prava, ki ga vsebuje Ustava v prvem odstavku 28. člena, določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. To načelo tako postavlja več pogojev za uporabo kazenskopravne represije, in sicer:

prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta);

prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta);

prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa);

prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia).«

7OdlUS XI, 117, Up-332/98 z dne 18. 4. 2002, Ur. l. 39/02: »7. … Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene.«

8OdlUS XIV, 16, U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005, Ur. l. 37/05: »10. Načelo pravne države, ki ga vsebuje 2. člen, posamezniku med drugim zagotavlja varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata …. Varstvo pred samovoljnimi in nezakonitimi posegi se v kazenskem materialnem pravu izraža predvsem skozi načelo zakonitosti. …«

9OdlUS XI, 117, Up-332/98 z dne 18. 4. 2002, Ur. l. 39/02: »7. … Le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved lahko učinkovito odvrne od njenega kršenja. Kazenskopravna norma izpolnjuje te zahteve, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in je na ta način ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, določeno in predvidljivo.«

10OdlUS XIV, 96, Up-758/03 z dne 23. 6. 2005, Ur. l. 66/05: »7. V prvem odstavku 28. člena je med drugim določeno, da nihče ne more biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. Da bi posamezno dejanje izpolnilo dispozicijo posameznega kaznivega dejanja, kot je določena z zakonom, in da bi bil njegov storilec zanj kazensko odgovoren, mora njegovo dejanje izpolnjevati vse objektivne in subjektivne znake tega kaznivega dejanja.«

11OdlUS XIII, 12, U-II-1/04, z dne 26. 2. 2004, Ur. l. 25/04: »35. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu, vsebovano v 28. členu, zahteva, da nihče ne more biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj ni predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. V skladu z navedenim načelom je torej ustavno dopustno, da se z referendumskim vprašanjem predlaga zakonodajalcu, naj uzakoni določeno ravnanje kot kaznivo dejanje in določi zanj tudi kazen. …«

12OdlUS XII, 51, Up-259/00 z dne 20. 2. 2003, Ur. l. 26/03: »12. Skladno s prvim odstavkom 28. člena nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo, še preden je bilo storjeno. Če dejanje, ki ga obdolžencu očita obtožba in za katerega sodišče v kazenskem postopku ugotovi, da ga je v resnici storil, ne izpolnjuje katerega izmed znakov kaznivega dejanja, kakor so določeni z zakonom, pa je obdolženec obsojen, je prekršeno načelo zakonitosti kot obdolženčeva pravica iz prvega odstavka 28. člena.«

13OdlUS XIV, 96, Up-758/03 z dne 23. 6. 2005, Ur. l. 66/05: »8. Iz načela zakonitosti kazenskega materialnega prava, kot je določeno s prvim odstavkom 28. člena, med drugim tudi izhaja, da more biti kaznivo samo človekovo dejanje kot objektivno zaznaven dogodek. Človekovo dejanje je lahko predmet kazenskopravnega obravnavanja le tedaj, kadar povzroči poškodbo ali vsaj resno in neposredno ogroža posamezne pravno zavarovane dobrine. Zato sme načeloma biti kaznivo samo tisto dejanje, ki pomeni protipravno storitev ali opustitev, hkrati pa povzroča tudi protipravno stanje kot prepovedano posledico takšnega protipravnega ravnanja.«

14OdlUS XIV, 96, Up-758/03, z dne 23. 6. 2005, Ur. l. 66/05: »18. Vprašanje zahtevnosti dokazovanja samo po sebi ni povezano z vprašanjem kršitve načela zakonitosti kazenskega materialnega prava iz prvega odstavka 28. člena KZ. Načelo zakonitosti je za vprašanje dokazovanja pomembno le toliko, kolikor zahteva po določnosti zakona, ki določa kaznivo dejanje, hkrati preprečuje, da bi se kot znaki kaznivega dejanja uporabljali pojmi in okoliščine, glede katerih ni mogoče osredotočeno dokazovanje.«

15OdlUS XIV, 16, U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005, Ur. l. 37/05: »15. Blanketne kazenskopravne norme so tista pravna pravila, ki za razumevanje opisa inkriminiranega ravnanja napotijo na kakšno drugo pravilo, največkrat v kakšnem predpisu, ki ni kazenski zakon. Pravilo, ki se uporablja za razumevanje kakšnega znaka v blanketni dispoziciji, je lahko drug zakon, podzakonski predpis, individualni pravni akt (predvsem pri opustitvenih kaznivih dejanjih, ko pomeni vir dolžnostnega ravnanja) ali pa celo nepravno pravilo … To pa še ne pomeni, da je zaradi blanketne tehnike kršeno načelo zakonitosti in v njegovem okviru določenosti kaznivega dejanja v zakonu (nullum crimen sine lege). V primeru blanketne norme so vsi znaki kaznivega dejanja vsebovani že v normi zakona, ki je inkriminiral posamezno ravnanje … Vendar v takšnem primeru kakšen izmed znakov ni zadostno razumljiv že sam po sebi – napotitev na drug predpis je takó razlagalno pravilo, ki naslovljencu in uporabniku kazenskega zakona omogoča razumevanje znaka kaznivega dejanja. Pri tem mora drugi predpis, na katerega napoti blanketna norma, ostati v okviru napotitve, da bi bila takšna razlaga utesnjujoča in kot takšna skladna z načeli kazenskega prava. V nasprotnem primeru, če bi drugi predpis širil polje kaznivosti, kot ga je temeljno začrtal kazenski zakon, bi šlo za nedopustno razširjeno razlago. Če je temu zadoščeno, z vidika zahteve po nullum crimen sine lege ni bistveno, kakšne narave je predpis, ki se uporablja na temelju blanketne dispozicije, saj so sicer vsi znaki kaznivega dejanja že vsebovani v (kazenskem) zakonu.«

16OdlUS XIV, 16, U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005, Ur. l. 37/05: »17. Namen zahteve po določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile točno opredeljene. Dejstvo, da je zakonodajalec pri določitvi kakšnega znaka kaznivega dejanja uporabil blanketno tehniko in zato ta znak ni zadostno razumljiv že sam po sebi, še ne pomeni, da bi bila zato kršena zahteva po določnosti kazenskopravnih predpisov. …«

17OdlUS XV, 85, U-I-69/06 z dne 14. 12. 2006, Ur. l. 139/06: »8. V skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. … mora biti zahteva po določni opredelitvi kaznivega ravnanja in sankcije spoštovana tudi pri določanju prekrškov. …«

18OdlUS X, 228, Up-265/01 z dne 26. 10. 2001, Ur. l. 88/01: »21. … Načelo zakonitosti mora biti spoštovano v praksi organov kazenskega pravosodja tudi v postopku odločanja o priporu. V procesu ugotavljanja, ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in je opisano v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora (oziroma v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave ali v pravnomočni obtožnici) kaznivo dejanje ali ne, je treba natančno preveriti, ali izpolnjuje vse v zakonu določene znake kaznivega dejanja. Pri tem je treba uporabiti v sodni praksi in kazenskopravni teoriji izdelane metode za pravilno razumevanje in uporabo kazenskega zakona, prek katerih je mogoče spoznati, kaj so vsebina, smisel, obseg in namen kazenskopravne norme. Ker je v kazenskem postopku »sporni predmet« človekova prostost, se od kazenskih sodišč tudi v postopku odločanja o priporu zahteva skrajno ozka razlaga zakona. Pri tem je treba upoštevati, da ima vsaka beseda v opisu kaznivega dejanja svoj pomen, ki je predvsem izločitven. Za pravilno pravno kvalifikacijo posameznega kaznivega dejanja je pomembno tudi, kaj je v konkretni normi objekt kazenskopravnega varstva in predmet napada. Šele vsi zakonski znaki kakega kaznivega dejanja, skupaj z objektom kazenskopravnega varstva, zaradi katerega je tisto dejanje sploh inkriminirano, pokažejo pravo materialno vsebino in smisel tistega kaznivega dejanja.«