Ivan Bele, 2011

2OdlUS XII, 53, Up-604/02, Up-610/02 z dne 6. 3. 2003, Ur. l. 30/03: »20. … tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Vendar domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov, saj je Ustava sama v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ne šele na podlagi pravnomočne sodbe.«

3OdlUS XI, 114, Up-134/97, 14. 3. 2002, Ur. l. 32/02: »10. … Pravica do molka pa ima tudi izredno pomembno dokaznopravno procesno posledico. Državni tožilec mora dokazovati vse prvine obtožnice in obdolžencu ni treba storiti prav ničesar v svojo obrambo. S tega vidika je pravica do molka element ustavne pravice iz 27. člen (domneva nedolžnosti), zato mora tožilec dokazati vse elemente kaznivega dejanja, da prepriča sodišče, tudi če ostane obdolženec povsem pasiven. …«

4OdlUS XIII, 41, U-I-296/02, z dne 20. 5. 2004, Ur. l. 68/04: »12. … Poseg kazenskega represivnega aparata države v posameznikove človekove pravice in temeljne svoboščine je tako načeloma dopusten šele tedaj, ko je bilo protipravno ravnanje posameznika ugotovljeno z obsodilno sodbo sodišča. Vsakdo namreč velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen).«

5OdlUS XI, 114, Up-134/97, 14. 3. 2002, Ur. l. 32/02: »13. … Prepričevanje v priznanje kaznivega dejanja obdolženca sili v to, da deluje zoper samega sebe, celo če kaznivega dejanja v resnici ni storil, ali ga ni storil tako, kot to v obtožnici trdi državni tožilec. Takšen pravni pouk zato ne samo, da sili k temu, da obdolženi sodeluje s tožilstvom, temveč tudi k temu, da deluje proti svojim interesom in prizna navedbe v obtožbi. Zato nasprotuje tudi domnevi nedolžnosti (27. člen), saj izhaja prav iz nasprotne predpostavke – domneve krivde.

6OdlUS XIII, 41, U-I-296 z dne 20. 5. 2004, Ur. l. 68/04: »39. … Skladno z domnevo nedolžnosti iz 27. člena, ki trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, pa je seveda slednji tisti, ki mora postaviti zahtevo za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki mora zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev za odreditev tega omejevalnega ukrepa in ki mora izpolnjenost teh pogojev tudi dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard.«

7Up-394/03 z dne 13. 6. 2005, neobjavljeno: »5. Domneva nedolžnosti iz 27. člena je kazenskopravni institut, zato se pritožnika kot toženca v pravdnem postopku nanjo ne moreta sklicevati. V pravdnem postopku je bila namreč ugotovljena njuna civilna in ne kazenska odgovornost …«

8Up-415/04 z dne 23. 12. 2004, neobjavljeno: »5. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice iz 27. člena. Domneva nedolžnosti pomeni, da se lahko šteje za krivega v kazenskopravnem smislu le tisti, čigar krivda je ugotovljena s pravnomočno sodbo. Z izpodbijanimi sodnimi odločbami, s katerimi je bila potrjena odločitev disciplinskih organov o kršitvi delovne obveznosti z ravnanjem, za katerega je bil pritožnik tudi kazensko preganjan, vendar oproščen, pritožniku ni mogla biti kršena omenjena človekova pravica.«