Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

15Po OdlUS XIII, 91, Up-527/03, Ur. l. 138/04 (9. in 10. točka obrazložitve), se ni mogoče sklicevati na to, da je odvzeta pravica do pravnega sredstva, če določenih okoliščin ali razlogov v določenem postopku – z ustavno pritožbo – ni mogoče izpodbijati. Ta pravica ni pravica na podlagi 25. člena, ker ima svoj temelj v 160. členu. Sicer pa predmet presoje v ustavni pritožbi ne morejo biti tisti očitki pritožnika, ki se nanašajo zgolj (le) na uporabo prava in zmotno ter nepopolno ugotavljanje dejanskega stanja. Kot navaja US: »US namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in v okviru ustavne pritožbe ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS US presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.« Povezano je treba opozoriti tudi na stališče US, da če je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo, ker je pritožnik ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, in ni zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato ni moglo priti do kršitve 25. člena ali 22. člena (OdlUS, Up -157/03  z dne 12. 1. 2005).

16Up-377/04 z dne 13. 10. 2005 (evidenčni stavek in 4. točka obrazložitve): »Iz 25. člena izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka. Sodišče ni kršilo drugega odstavka 14. člena in 22. člena; US je namreč že zavrnilo očitek, da je v neskladju z Ustavo, če se novi zakon, ki je pogoje za dopustnost revizije postrožil, uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo.«

17OdlUS XVII, 42, U-I-98/07, Ur. l. 65/08 (evidenčni stavek): »Ker stranka lahko v tožbi uveljavlja vse pritožbene razloge: napačno uporabo materialnega prava, bistveno kršitev določb postopka ter nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, lahko upravni spor opravlja funkcijo “drugega pravnega sredstva” iz 25. člena, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ureditev, po kateri zoper odločitev Upravnega sodišča, ki samo ne ugotavlja dejanskega stanja, ni zagotovljena pritožba, ni poseg v 25. člen. Poseg v pridobljeno procesno pravico stranke lahko nastane šele, če je stranki pred uveljavitvijo novega zakona procesno upravičenje (npr. pravica do pravnega sredstva) že nastalo. Tudi pridobljene pravice, ki same po sebi nimajo ustavnega ranga, uživajo varstvo kot človekove pravice in temeljne svoboščine, če zakonodajalec vanje retroaktivno poseže. Poseg, s katerim je zakonodajalec namesto pravice do pritožbe uzakonil revizijo, je dopusten, ker je zakonodajalec posegel v zakonsko pravico do pritožbe zaradi zagotavljanja javne koristi (učinkovitega sodnega varstva pravic in v tem okviru pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v upravnem sporu). Ker je izpodbijana prehodna ureditev nujno in primerno sredstvo za dosego varstva javnega interesa in ker je zakonodajalec glede na naravo upravnega spora ravnal v skladu z načelom sorazmernosti (kjer ni ohranil pritožbe, jo je nadomestil z revizijo), ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena.«

18OdlUS XII, 86, U-I-18/02, Ur. l. 108/03 (evidenčni stavek): »Posebna zakonska ureditev stečaja bank in hranilnic tudi ne posega v pravico do sodnega varstva iz 23. člena in tudi ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, ker izključujejo pravico do pritožbe zoper sklep stečajnega sodišča o začetku stečajnega postopka. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena med drugim zagotavlja vsakomur, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča sodišče. Vendar to ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka; v konkretni zadevi pravice, da o obstoju stečajnih razlogov za stečaj hranilnice odloča sodišče, ki je sicer pristojno za vodenje stečajnega postopka. Za ugotavljanje obstoja pogojev za začetek stečajnega postopka je pristojna Banka Slovenije, o čemer tudi izda posebno odločbo. Zoper odločbo Banke Slovenije o obstoju razlogov za začetek stečajnega postopka je zakonodajalec predpisal posebno sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem. S tem je zagotovil, da o obstoju pogojev za začetek stečajnega postopka, sicer v posebnem postopku, odloča sodišče (gre za sodno varstvo v upravnem sporu). Na takšen način je prizadetim bankam oziroma hranilnicam zagotovljena pravica do sodnega varstva iz 23. člena. V postopku sodnega varstva po določbah Zakona o bančništvu je tudi dovoljena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo Vrhovnega sodišča.«

19OdlUS XII, 7, U-I-190/00, Ur. l. 21/03 (evidenčni stavek, prim. točke 6-10 obrazložitve): »Zakon o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo, čeprav ne določa posebnega pravnega sredstva zoper odredbo o hišni preiskavi. Osebi, zoper katero je izdana odredba o hišni preiskavi, so na voljo različna pravna sredstva, ki jih lahko naperi v prepričanju, da so ji bile z odreditvijo in/ali izvedbo hišne preiskave kršene njene pravice. Neobstoj pravnega sredstva z odložnim učinkom pomeni poseg v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, ki pa je dopustna, saj je primerno, potrebno in nujno sredstvo za dosego ustavno dopustnega cilja – zagotovitve dokazov za potrebe kazenskega postopka, podano pa je tudi sorazmerje med omejitvijo pravice in varstvom druge pravice oziroma javne koristi (sorazmernost v ožjem smislu).«

20OdlUS XIV, 70, U-I-176/05, Ur. l. 56/05 in 85/05 (evidenčni stavek, 8. in 10. točka obrazložitve): »Ureditev v drugem stavku drugega odstavka 32. člena ZAzil onemogoča prosilcu za azil, da bi svoje pravice v postopku učinkovito varoval s pomočjo pooblaščenca. Zaradi kratkih rokov, določenih v azilnem postopku, lahko rok za vložitev pravnega sredstva poteče, preden je odločba vročena pooblaščencu. Zato ureditev v drugem stavku drugega odstavka 32. člena ZAzil, ki omogoča, da se šteje vročitev za opravljeno, ko so spisi vročeni prosilcu za azil, čeprav ima pooblaščenca ali zakonitega zastopnika, pomeni poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena. Pri določitvi tako kratkih rokov v azilnem postopku in ob upoštevanju posebnega položaja prosilca za azil (nepoznavanje jezika in pravnega reda države), je vezanje nastanka pravnih posledic vročitve na trenutek vročitve spisa prosilcu za azil in ne na trenutek vročitve njegovemu pooblaščencu ali zakonitemu zastopniku poseg, nesorazmeren z vrednostjo zasledovanega cilja. Finančni interes države, da čim prej zaključi azilni postopek, ne more odtehtati posega v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Zato je način vročanja, določen v drugem stavku drugega odstavka 32. člena ZAzil, v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 25. členom.«

21Z OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. RS, št 92/05, je US ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodajno urejanje, zato US ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu. Na podlagi te odločbe je bila sprejetih vrsta nadaljnjih odločb, predvsem v postopkih z ustavno pritožbo (večinoma v zadevah, ko še ni bilo izčrpano predhodno pravno varstvo po 51. členu ZUstS, ki pa naj bi zagotovilo možnost oprave zatrjevanih kršitev, zato pritožniki niso uspeli). Evidenčni stavek odločbe: »Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki zagotavlja vsakomur, ki kot stranka nastopa v sodnem postopku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svoje pravice. V tem smislu gre za pravico, ki je eden od bistvenih pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic. Njen namen je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva: prepozno sodno varstvo lahko izniči njegove učinke. Če namreč sodno varstvo pride prepozno, je prizadeta oseba v enakem položaju kot tedaj, ko sodnega varstva sploh nima (justice delayed is justice denied). Pravica do sojenja v razumnem roku je zagotovljena tudi s prvim odstavkom 6. člena EKČP. US mora zato pri presoji izpodbijanih določb ZUS upoštevati tudi sodno prakso ESČP, po kateri je učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku zagotovljeno le, če obsega tudi varstvo, ki nudi primerno zadoščenje; dobi naj ga tisti, ki mu je bila pravica kršena v že končanem postopku. Poleg tega mora US upoštevati peti odstavek 15. člena, ki določa, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji (tak pravni akt je tudi EKČP), ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Glede na sodno prakso ESČP je treba četrti odstavek 15. člena razlagati tako, da iz njega izhaja zahteva, po kateri mora biti v okviru sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljena tudi možnost uveljavljati pravično zadoščenje v primerih, ko je kršitev že prenehala. Pravično zadoščenje (just satisfaction) zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v smislu EKČP ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, kar velja tudi za odškodnino po 26. členu. Gre za zadoščenje, katerega prvenstveni namen je odmena zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bodo omogočali, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času. Ker ZUS, ki glede na drugi odstavek 157. člena sicer ureja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala, je v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena.«

22OdlUS XII, 195, Up 10/03-16 z dne 10. 7. 2003 (evidenčni stavek in 8. točka obrazložitve): »V obravnavanem primeru je MNZ bistveno prekoračilo rok za odločitev o vlogi za sprejem v državljanstvo na podlagi drugega odstavka 12. člena ZDRS, saj je o pritožničini vlogi odločalo kar štiri leta. Če bi upravni organ odločil pravočasno, bi pritožnica izpolnjevala zakonski pogoj glede obstoja zakonske zveze, morebitna kasnejša razveza zakonske zveze pa na že pridobljeno državljanstvo, če bi bili zanj izpolnjeni tudi drugi pogoji, ne bi vplivala. Glede na navedene posebne okoliščine je bila pritožnici zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa (bistvene prekoračitve instrukcijskega roka) kršena pravica iz 22. člena … Zahteva po enakopravni obravnavi posameznikov ali pravnih oseb v postopkih pred upravnimi organi zagotavlja tudi, da bo o istovrstnih vlogah, ki jih ob istem času vlagajo različni posamezniki, odločeno v enakem času in praviloma ob uporabi istih materialnih predpisov. To je pomembno tudi zato, ker uprava odloča po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe. Relativno kratek čas, ki ga Zakon daje upravi na razpolago za odločitev, zagotavlja tudi visoko stopnjo verjetnosti, da se dejansko stanje, ki je podlaga strankinega zahtevka, ne bo spremenilo. Navedeno pravilo, po katerem uprava odloča, samo zase ni sporno z vidika varstva človekovih pravic, vendar pa lahko prekoračitev instrukcijskega roka glede na okoliščine posameznega primera pripelje do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena.«

Tako tudi Up 304/01 z dne 20. 5. 2004 (10. točka obrazložitve): »Razlog za posebno določitev rokov je v tem, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravic in obveznosti, o katerih odloča uprava. Zato odločanje v instrukcijskih rokih, ki so določeni z zakonom, ne pomeni le zakonitega dela upravnega organa, temveč hkrati spoštovanje pravice do enakega varstva pravic (22. člen). Slednja ustavna pravica pa je, ko gre za postopke, v katerih se pred državnimi organi odloča o pravicah ali obveznostih, poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena). Zahteva po enakopravni obravnavi posameznikov ali pravnih oseb v postopkih pred upravnimi organi zagotavlja tudi, da bo o istovrstnih vlogah, ki jih ob istem času vlagajo različni posamezniki, odločeno v enakem času in praviloma ob uporabi istih materialnih predpisov. To je pomembno tudi zato, ker upravni organi praviloma odločajo po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe.«

23Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 (4., 6. in 7. točka obrazložitve): »Ustava pravice do revizije ne zagotavlja. Zakonodajalcu je torej prepuščeno, ali bo to pravno sredstvo dopustil ali ne. Vendar pa, če zakonodajalec neko pravno sredstvo dopusti, mora postopek s tem pravnim sredstvom ustrezati ustavnim zahtevam. Iz pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi učinkovito uveljavi. To pomeni, da niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva … US je že presojalo očitke o neskladju določbe tretjega odstavka 86. člena ZPP z Ustavo in jih s sklepom U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Ur. l. 73/03 in OdlUS XII, 73) zavrnilo. V tem sklepu je tudi navedlo, da je bil zakonodajalčev cilj pri tem, ko je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi predpisal obvezno zastopanje po odvetniku, zagotavljanje večje strokovnosti in s tem učinkovitosti teh pravnih sredstev. Po oceni US je s tem zasledoval ustavno dopusten cilj … Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi pritožnikovo revizijo zavrglo zgolj s sklicevanjem na 377. člen in drugi odstavek 374. člena ZPP. ZPP pa v 12. členu določa, da sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Predhodno opozorilo pritožnika na omejitev postulacijske sposobnosti stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po oceni US ne bi bistveno zmanjšalo učinkovitosti vodenja postopka z revizijo, medtem ko je na drugi strani posledica za stranko, ki vloži revizijo sama in ni opozorjena na to omejitev in njene posledice, v tem, da Vrhovno sodišče o njeni reviziji ne bo vsebinsko odločalo. Po oceni US zato takšna razlaga zakona, kakršno je v obravnavani zadevi sprejelo Vrhovno sodišče, pomeni za pritožnika nesorazmerno omejitev dostopa do sodišča in s tem kršitev pravice do sodnega varstva.«

Nasprotno prim. v Up-1782/08, U-I-166/08, Ur. l. 54/09 (4., 5. 11. in 16. točka obrazložitve): »Določitev obveznega zastopanja sama po sebi ni v neskladju z Ustavo (U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003, Ur. l. 73/03 in OdlUS XII, 73 in U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008, Ur. l. 119/08). Poleg tega je revizija izredno pravno sredstvo, 25. člen pa izrednih pravnih sredstev ne zajema. Na podlagi teh stališč je US odločalo že v U-I-137/00, nanjo pa se je sklicevalo tudi v U-I-69/07. Očitek o neskladju izpodbijane določbe s 25. členom je torej neutemeljen. Z očitkom, da je zakonodajalec diskriminiral stranke, ki nimajo pravniškega državnega izpita, pobudnica ne more utemeljiti neustavnosti drugega odstavka 22. člena ZUS-1 … Ker 25. člen pravice do izrednih pravnih sredstev ne zajema, tudi očitka o kršitvi prepovedi diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena ni mogoče utemeljiti … Kot je razvidno iz 13. točke obrazložitve odločbe U-I-69/07, za izpodbijano ureditev taki razlogi obstajajo: »Obvezno pravno zastopanje pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi, k razbremenitvi sodišč in s tem k pospešitvi postopkov in k zmanjšanju zaostankov, ker so vloge, ki jih sestavi oseba z ustrezno pravno izobrazbo, v primerjavi z vlogami laičnih strank preglednejše in kakovostnejše.«

Ker navedeni razlogi utemeljujejo potrebo po ustrezni pravni izobrazbi osebe, ki lahko sestavi vlogo v postopku pred Vrhovnim sodiščem, je s temi razlogi očitno utemeljeno tudi razlikovanje med strankami, ki pravniškega državnega izpita nimajo, in tistimi, ki ga imajo, in so zato že same usposobljene za vložitev revizije … US je sicer v Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 (Ur. l. 127/06) sprejelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena, če Vrhovno sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložil pritožnik sam, ne da bi bil pritožnik pri tem opozorjen na procesno omejitev pri vložitvi revizije (bodisi s pravnim poukom v odločbi Višjega sodišča bodisi s pozivom v postopku z revizijo) … Spremenjen pomen revizije v sistemu pravnih sredstev pomeni, da so lahko pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča strožji. Glede na zastavljene cilje ob uveljavljanju novega sistema revizije zato tudi stališče, po katerem strank ni treba posebej opozarjati na omejitve postulacijske sposobnosti, ni nesorazmerno.«

24OdlUS XII, 93, U-I-60/03, Ur. l. 131/03 (prvi, tretji, četrti in peti odstavek evidenčnega stavka): »Prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine bolnika, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena) in pravico do varstva duševne integritete (35. člen) … Ena izmed temeljnih pravic, ki mora biti zagotovljena vsakemu prisilno pridržanemu duševnemu bolniku, je pravica do sodnega varstva glede zakonitosti pridržanja. Po oceni US bi moral zakonodajalec za postopek odločanja glede zakonitosti pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice določiti ustrezno kratke roke, saj le hiter sodni nadzor glede zakonitosti pridržanja lahko zagotovi učinkovito varstvo pravic bolnika. Obvestilo o pridržanju mora obsegati podatke o pridržani osebi, o njenem zdravstvenem stanju in o tem, kdo jo je pripeljal v zdravstveno organizacijo. Zakon izrecno ne določa, naj obvestilo vsebuje tudi razloge, ki so narekovali izrek ukrepa prisilnega pridržanja bolnika. Le na podlagi teh razlogov pa sodišče lahko presodi, ali je bilo prisilno pridržanje v posameznem primeru dejansko nujno (ultima ratio). Glede na navedeno US ocenjuje, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju s pravico do (učinkovitega) sodnega varstva, ki jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena. Bolniku, ki sam ni sposoben razumeti in uveljavljati svojih pravic v postopku, je treba zagotoviti ustrezno zastopanje, s katerim bo poskrbljeno za učinkovito varstvo pravic in interesov bolnika v postopku. Ker izpodbijane določbe ZNP tega ne omogočajo, so v neskladju z 22. in s 25. členom.«

25OdlUS XII, 25, U-I-149/99, Ur. l. 44/03 (izseki iz evidenčnega stavka): »Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev pravice do nepristranskega sojenja (23. člen) je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Zakonska ureditev mora obdolžencu med drugim omogočati, da učinkovito izpodbija domnevo o sodnikovi nepristranskosti s trditvijo in dokazom o obstoju odklonitvenega razloga. Ravnanje sodnika, ki kaže na to, da so pri njem prisotne okoliščine, zaradi katerih ima osebni razlog za odločanje v korist ene izmed strank, se lahko izkaže šele med samim sojenjem. Prav tako stranka v kazenskem postopku izve za sestavo celotnega senata šele tik pred začetkom glavne obravnave in tako nima časa preveriti, ali morda za katerega izmed članov senata obstajajo okoliščine, ki vzbujajo sum o njegovi nepristranskosti, če ji te okoliščine niso znane vnaprej. Zato je v neskladju z Ustavo ureditev, ki strankam v kazenskem postopku ne omogoča vložiti zahteve za izločitev sodnika po začetku glavne obravnave, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost.«

26Pri presoji Zakona o trgu vrednostnih papirjev je sodišče odločilo, kot izhaja iz OdlUS XV, 2, U-I-213/03, Ur. l. 13/06 (peti in šesti odstavek evidenčnega stavka): »Namen taks in nadomestil je plačilo za opravljeno storitev, zato so neutemeljeni očitki, da imajo takse in nadomestila naravo kazenske sankcije. Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, morata obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje. Taksa, ki ne bi bila odmerjena v takem sorazmerju s storitvijo, bi lahko pravnim subjektom omejila dostop do pravic, s tem pa bi bilo prekršeno načelo pravne države iz 2. člena. Določanje višine takse za vložitev ugovora je odločitev Agencije, ki sodi v polje njene proste presoje. Za poseg v 25. člen bi lahko šlo samo v primeru, če bi Agencija nerazumno prekoračila meje polja lastne presoje.«