Boštjan M. Zupančič, 2002

19OdlUS VI, 183, Up-183/97 z dne 10. 7. 1997: “25. Določba 18. člena (“prepoved mučenja”) je namenjena predvsem varstvu zoper uporabo različnih oblik (fizičnega in psihičnega) nasilja pri izvrševanju represivnih pooblastil državnih organov, čeprav ta člen pod nazivom “prepoved mučenja” prepoveduje tudi vsako drugo “nečloveško ali ponižujoče kaznovanje ali ravnanje” (v drugem stavku pa tudi znanstvene poskuse na človeku brez njegove svobodne privolitve). Glede na to, da je prepoved “ponižujočega ravnanja” zunaj represivnih postopkov smiselno zajeta že v pravici do osebnega dostojanstva iz 34. člena, je ustavno pravico iz 18. člena – tudi glede na njeno uvrstitev med 17. člen (“nedotakljivost človekovega življenja”) in 19. člen (“varstvo osebne svobode”) – treba razumeti ožje in torej v obravnavanem primeru ni bila prizadeta.”

20OdlUS IX, 258, U-I-221/00, Ur. l. 66/2000 in 113/2000. US se je v zvezi z azilom in nevarnostjo mučenja v primeru izročitve osebe tuji državi postavilo na naslednje stališče: “11. Pravica do azila je po Ustavi zagotovljena le osebam, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine (48. člen). Ustavna podlaga za presojo odločitve pristojnega organa o (ne)priznanju azila iz razlogov po 3. odst. 1. člena Zakona o azilu – ZAzil (v nadaljevanju: azila iz humanitarnih razlogov) je 18. člen. Določba prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Gre za specialno določbo v razmerju do 34. člena, ki daje vsakomur pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, in v razmerju do 35. člena, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Pritožnikove očitke o kršitvi 34. in 35. člena je US zato presodilo v okviru jamstev 18. člena.

2112. Pri razlagi določbe se je US oprlo na dosedanja stališča ESČP o vsebini 3. člena EKČP v povezavi z odločanjem o azilu in o izročitvi posameznikov drugi državi oziroma o njihovem izgonu. Podobno kot 18. člen Ustave namreč tudi 3. člen EKČP prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Poleg te je upoštevalo še določbe specialne Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju – KPM (Ur. l. 24/93, MP, 7/94).

2213. KPM izrecno prepoveduje pregon, izgon oziroma izročitev osebe drugi državi, če so podani resni razlogi za sum, da utegne biti mučena (1. odst. 3. člena). Vsebina 3. člena EKČP je po razlagi ESČP podobna. Določba prepoveduje izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds), ki utemeljujejo sklep o obstoju realne nevarnosti (real risk), da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.^[1] Odločitev o obstoju nevarnosti terja ugotovitev stanja v državi, ki zahteva izročitev osebe oziroma zaradi katere prizadeta oseba prosi za azil. Po KPM se pri tem upoštevajo vse relevantne okoliščine, med drugim tudi to, ali obstaja v zadevni državi vrsta sistematičnih resnih, očitnih ali množičnih kršitev človekovih pravic (2. odst. 3. člena).

2314. Tudi v Ustavi je – podobno kot v EKČP – določba o prepovedi mučenja med prvimi določbami o človekovih pravicah in sicer takoj za določbo o nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen) in pred določbami, ki zagotavljajo osebno svobodo (19. in 20. člen). Začasna razveljavitev ali omejitev pravic iz 18. člena v vojnem ali v izrednem stanju ni dopustna (2. odst. 16. člena). Tako kot EKČP in KPM tudi Ustava prepoveduje izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, ne zagotavlja pa pravice do azila. Odločitev, da se prizna azil iz humanitarnih razlogov in pod kakšnimi pogoji se prizna, za kar je prosil pritožnik, je v polju zakonodajalčeve presoje. Člen 18 prepoveduje le, da bi bila oseba, glede katere obstaja realna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo.

2415. US je že večkrat poudarilo, da namen Ustave ni formalno in teoretično priznanje človekovih pravic, pač pa Ustava zahteva, da mora biti zagotovljena možnost njihovega učinkovitega in dejanskega izvrševanja (odločba št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 – OdlUS VII, 231). Če naj bodo jamstva iz 18. člena dejansko zagotovljena, posamezniku ne sme biti naloženo pretežko breme dokazovanja glede ogroženosti. Presoja o obstoju nevarnosti, da bo oseba izpostavljena nečloveškemu ravnanju, je zelo zahtevna. Po naravi stvari je prizadeta oseba tista, ki mora zatrjevati okoliščine, da je ogrožena. Sledi presoja, ali je subjektivni strah v takšni meri objektivno konkretiziran, da je oseba dejansko ogrožena. Pri tem je treba upoštevati tako položaj prizadete osebe kot tudi stanje v državi, iz katere oseba prihaja oziroma kateri naj bi bila izročena.”

[1] Glej sodbe v zadevah Soering proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 7. 1989, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 161, §§ 88–91, Cruz Varas in drugi proti Švedski z dne 20. 3. 1991, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 201, § 69, Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 215, § 103, Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, Reports 1996-V, Vol. 22, §§ 73–74, Ahmed proti Avstriji z dne 17. 12. 1996, Reports 1996-VI, Vol. 26, § 39.