Mitja Deisinger, 2011

4OdlUS XV, 96, Up-755/04, Ur. l. 112/06: »15. Ko Ustava govori o priporu, torej govori le o eni ustavni kategoriji posega v osebno svobodo posameznika in po vsebini ne razlikuje med ‘rednim in sodnim priporom oziroma priporom kot disciplinskim ukrepom‘. Ustava ni nameravala urediti pripora sama in izčrpno, temveč ob izrecni določitvi pogojev (utemeljen sum, sodna odločba, neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi), prepušča zakonski ureditvi, da taksativno določi razloge, iz katerih bo pripor ob obstoju ustavnih pogojev dopustno odrediti. Zakonski razlogi pa morajo določno konkretizirati tisto, kar navaja Ustava v prvem odstavku 20. člena.«

5Up-763/03 z dne 8. 4. 2004, Ur. l. 51/04 in 62/04 (popr.) : »26. Prvo omejitev predstavlja določba prvega odstavka 20. člena, po kateri je pripor dovoljen le na podlagi odločbe sodišča. Pojem sodne odločbe pa nujno vključuje jamstva, ki jih zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena: o priporu lahko odloči le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom, ki je neodvisno in nepristransko. Da lahko govorimo o nepristranskosti sodišča, mora to pred odločitvijo slišati stališča obeh strank, pri odločanju o priporu torej osebe, o katere priporu odloča, in državnega tožilca.«

6OdlUS X, 228, Up-265/01, Ur. l. 88/01: »16. Postopek ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot enega izmed nujnih pogojev za odreditev pripora, je v osnovi razdeljen na dva dela. Najprej je treba ugotoviti, ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in ki je opisano v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora (oziroma v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave ali v pravnomočni obtožnici, če se priporni sklep sklicuje nanje), sploh kaznivo dejanje ali ne. Nato je treba pretehtati, ali do takrat zbrani podatki ali dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila dejanje, ki se ji očita. Ustavni pogoj za odreditev pripora, to je obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ni izpolnjen, če dejanje, ki se očita obdolženemu, nima vseh znakov kaznivega dejanja.«

7OdlUS XVI, 36, Up-2073/06, Ur. l. 14/07: »8. … sodišče (je) dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti: (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načel sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

9. V U-I-18/93 je US sprejelo tudi stališče, da je treba ustavno normo, ki z izjemno dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, hkrati razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje ustavne pravice drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 34. člen. Navedlo je, da bi preozka razlaga pojma »varnost ljudi« iz 20. člena lahko povzročila preozko razlago pojma »varnost vsakogar« iz 34. člena, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Po stališču US zato iz vsebine pojma »neogibno potrebno za varnost ljudi« iz 20. člena ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena – vendar pa mora sodišče pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.«

8Up-152/06 z dne 23. 3. 2006, Ur. l. 33/06: »9. … Eden od ustavnih pogojev je tudi neogibna potrebnost za potek kazenskega postopka. S priporom zaradi koluzijske nevarnosti se zagotavlja neoviran potek kazenskega postopka oziroma njegova učinkovita izvedba. Ker gre pri priporu za odvzem prostosti že na podlagi določene stopnje verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, je treba ustavne in zakonske določbe razlagati tako, da je le z ugotovitvijo jasno izraženih konkretnih in specifičnih okoliščin mogoče sklepati na obstoj koluzijske nevarnosti pri osumljencu oziroma obdolžencu. Za obstoj tega pripornega razloga ne zadošča zgolj neka abstraktna nevarnost oviranja poteka kazenskega postopka, ta je namreč lahko podana prav pri vsakem osumljencu oziroma obdolžencu, temveč mora nevarnost temeljiti na zanesljivih in konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost takšnega ravnanja. To ravnanje zakon veže na (1) upravičeno bojazen, da bo določena oseba uničila sledove kaznivega dejanja, in/ali na (2) obstoj posebnih okoliščin, ki kažejo, da bo ta oseba ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce.«

9U-I-50/09, Ur. l. 29/10: »18. Ravnanje preiskovalnega sodnika po izpodbijani zakonski ureditvi je odvisno od njegove presoje, ali meni, da obstajajo razlogi za podaljšanje pripora. Zakon ne določa izrecno, kako naj postopa preiskovalni sodnik, kadar meni, da razlogov za podaljšanje pripora ni. Sodna praksa ga je razlagala takó, da mora v takšnem primeru preiskovalni sodnik ‘pravočasno obvestiti državnega tožilca, da ne bo predlagal podaljšanja pripora, da lahko državni tožilec, če s tem ne soglaša, poda tak predlog’. [6] Če preiskovalni sodnik meni, da razlogi za podaljšanje pripora obstajajo, pa ga zakon na nek način sili, da mora predlagati podaljšanje pripora. [7] Ko gre za odločanje o podaljšanju pripora, imamo tako v fazi zahtevanega podaljšanja na eni strani obdolženca, zoper katerega je v teku preiskava, ter na drugi strani državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, pri čemer je slednji tisti, ki vodi preiskavo zoper obdolženca in zbira tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, na podlagi katerih se bo državni tožilec odločil glede vložitve obtožnice. Obdolžencu nasproti tako stojita kar dva državna organa – državni tožilec in preiskovalni sodnik. Pri tem je tudi preiskovalni sodnik postavljen v funkcijo pregona storilcev kaznivih dejanj. Zato takšna ureditev pomeni poseg v pravico obdolženca iz 22. člena do enakega varstva pravic in to z vidika tiste vsebine te pravice, ki obdolžencu zagotavlja tako imenovano »enakost orožij« v kazenskem postopku. [8] To je tudi razlog, zaradi katerega je US pobudnikovo zatrjevanje o neskladju izpodbijane ureditve s 27. členom najprej presojalo z vidika njene skladnosti z 22. členom.

20. Ker ne obstaja ustavno dopusten cilj, zaradi katerega je mogoče omejiti obdolženčevo pravico do enakosti orožij iz 22. člena, je izpodbijana zakonska ureditev z njo v neskladju. Zato je US v četrtem stavku drugega odstavka 205. člena ZKP razveljavilo besede ‘preiskovalnega sodnika ali’ (1. točka izreka). Za takšno obliko razveljavitve se je odločilo, ker ta stavek v preostalem delu niti ni bil izpodbijan. Ker je bilo treba izpodbijano ureditev razveljaviti že zaradi navedene protiustavnosti, ni bilo treba presojati drugih zatrjevanih neskladij z Ustavo. US se pri odločanju tudi ni opredelilo do ustavnosti drugih določb ZKP, ki urejajo odločanje o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, ker te prav tako niso bile izpodbijane, niti odločitev o tem ni bila potrebna zaradi odločitve o ustavni pritožbi, v kateri so izpodbijane sodne odločbe, izdane v postopku pred vloženo obtožnico. Zakonodajalec bo sam presodil, ali so zaradi te odločitve US podani ustavnopravni razlogi, zaradi katerih je treba spremeniti tudi določbe ZKP, ki urejajo odločanje o priporu po vložitvi obtožnice. «

10OdlUS IX, 311, Up-273/00, Ur. l. 1/01: »6. Prav tako ni utemeljen očitek, da je s tem, ko je v priporu že več kot šest mesecev, kršen 20. člen. Sodišče je sprejelo stališče, da je postopek izročitve – vključno s priporom – v ZKP urejen posebej v določbah 521. do 537. člena. Med temi določbami se po stališču sodišča le 524. člen sklicuje na  določbe ZKP o priporu, in sicer na 201. člen, ki določa priporne razloge. Določbe ZKP o podaljševanju pripora naj bi zato za pripor, odrejen v postopku izročitve, ne veljale. To stališče ni v nasprotju z 20. členom. Iz besedila 20. člena izhaja, da določa pogoje za odreditev pripora pred vložitvijo obtožnice v kazenskem postopku. Trajanje pripora na največ šest mesecev pred vložitvijo obtožnice je torej omejeno le na primere, ko zoper nekoga teče kazenski postopek pred domačim sodiščem. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je povezan s kazenskim postopkom, ki teče v drugi državi in se v času postavitve zahteve za izročitev lahko nahaja v katerikoli fazi – pred ali po vložitvi obtožnice, pred ali po pravnomočnosti sodbe. Iz navedenih razlogov določba 20. člena za pripor, odrejen v postopku izročitve, ni uporabljiva.«

11OdlUS XII, 114, Up-286/01, Ur. l. 2/04: »17. Z opredelitvijo, da predstavlja hišni pripor poseg v pravico do osebne svobode, so okvirno določeni tudi ustavnopravni kriteriji za presojo dopustnosti posega v pritožničino pravico do osebne svobode. Ustava v 20. členu govori le o priporu in ne tudi o hišnem priporu. Iz načela sorazmernosti in iz kriterija neogibne potrebnosti iz prvega odstavka 20. člena izhaja, da mora biti sodišču dana možnost, da v primeru, ko so sicer izpolnjeni vsi drugi pogoji za odreditev pripora, pa je mogoče doseči ustavno dopustni cilj z blažjim sredstvom – s hišnim priporom, uporabi to milejše sredstvo. Tako je pogoje za odreditev hišnega pripora opredelil tudi zakonodajalec v prvem odstavku 199. a člena ZKP  l.

18. Ustava torej ne opredeljuje posebej ustavnopravnih jamstev za odreditev hišnega pripora. Ker pa gre za primer, ki je v bistvenem podoben priporu, je treba opredeliti, v katerih bistvenih okoliščinah morajo veljati za odrejanje hišnega pripora glede procesnih jamstev strožji kriteriji (drugi odstavek 20. člena) od splošnih procesnih jamstev, ki sicer izhajajo iz 22., 23. in 25. člena. ZKP je v šestem odstavku 199. a člena določil, da se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave hišnega pripora smiselno uporabljajo določbe ZKP o priporu. Že s tem so v obstoječo ureditev vgrajena jamstva, ki izhajajo že iz prvih treh stavkov drugega odstavka in iz tretjega odstavka 20. člena. Zakonodajalec pa je drugače uredil način sodnega odločanja o hišnem priporu. V primeru, v katerem Ustava zahteva za odločitev o podaljšanju pripora odločitev Vrhovnega sodišča, je za odločitev o podaljšanju hišnega pripora določil pristojnost t. i. zunajobravnavnega senata (sedmi odstavek 199. a člena ZKP). Zato se zastavlja vprašanje, ali je takšna – drugačna ureditev ustavno dopustna.

20. Ker predstavlja hišni pripor odvzem prostosti, ki je v večini bistvenih okoliščin podoben priporu, je jasno, da morajo biti kriteriji za ustavnosodno presojo dopustnosti posega v pravico do osebne svobode s hišnim priporom v temelju enaki kot pri priporu. Izjeme so mogoče, kadar je zaradi narave stvari, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, dopustno razlikovanje. Zato mora tudi US pri ustavnosodni presoji hišnega pripora izhajati iz enakih kriterijev in na njihovi podlagi preizkusiti, ali so bila pri odreditvi oziroma podaljšanju hišnega pripora zagotovljena vsa ustavna jamstva. Na tej podlagi je presojalo tudi izpodbijani sodni odločbi.«

12OdlUS XV, 8, U-I-192/04, Ur. l. 17/06: »13. US je v … sprejelo stališče, da sta po naravi stvari pripor in hišni pripor v temelju enaka (15. točka obrazložitve omenjene odločbe). Zato ni v neskladju z Ustavo, če je zakonodajalec način vštevanja obeh ukrepov uredil tako, da se dan hišnega pripora in dan pripora v izrečeno kazen vštevata na enak način (v enaki meri), kot to izhaja iz četrtega odstavka 49. člena KZ.«

13Up-152/06, Ur. l. 33/06: »10. Upravičena bojazen, da bi bili uničeni dokazi ali sledovi kaznivega dejanja, mora biti izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj kot abstraktna možnost. Dejstvo, da je osumljeni že uničil nek dokaz, ne more biti podlaga za odreditev (podaljšanje) pripora, če ne obstojijo tudi drugi dokazi oziroma sledovi kaznivega dejanja, ki bi lahko bili uničeni. Te dokaze oziroma sledove kaznivega dejanja je sodišče dolžno v vsakem konkretnem primeru določno navesti ter pri tem oceniti, kakšen pomen bi imelo uničenje teh sledov na potek postopka, s čimer sodišče konkretizira upravičeno bojazen kot zakonski pogoj za obstoj tega pripornega razloga.«