Vid Jakulin, 2011

9OdlUS VI, 183, Up-183/97 z dne 10. 7. 1997: »25. Določba 18. člena (»prepoved mučenja«) je namenjena predvsem varstvu zoper uporabo različnih oblik (fizičnega in psihičnega) nasilja pri izvrševanju represivnih pooblastil državnih organov, čeprav ta člen pod nazivom »prepoved mučenja« prepoveduje tudi vsako drugo »nečloveško ali ponižujoče kaznovanje ali ravnanje« (v drugem stavku pa tudi znanstvene poskuse na človeku brez njegove svobodne privolitve). Glede na to, da je prepoved »ponižujočega ravnanja« zunaj represivnih postopkov smiselno zajeta že v pravici do osebnega dostojanstva iz 34. člena, je ustavno pravico iz 18. člena – tudi glede na njeno uvrstitev med 17. člen (»nedotakljivost človekovega življenja«) in 19. člen (»varstvo osebne svobode«) – treba razumeti ožje in torej v obravnavanem primeru ni bila prizadeta.«

10OdlUS IX, 258, U-I-221/00, Ur. l. 66/00 in 113/00. US se je v zvezi z azilom in nevarnostjo mučenja v primeru izročitve osebe tuji državi postavilo na naslednje stališče: »11. Pravica do azila je po Ustavi zagotovljena le osebam, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine (48. člen). Ustavna podlaga za presojo odločitve pristojnega organa o (ne)priznanju azila iz razlogov po 3. odst. 1. člena Zakona o azilu – ZAzil (v nadaljevanju: azila iz humanitarnih razlogov) je 18. člen. Določba prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Gre za specialno določbo v razmerju do 34. člena, ki daje vsakomur pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, in v razmerju do 35. člena, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Pritožnikove očitke o kršitvi 34. in 35. člena je US zato presodilo v okviru jamstev 18. člena.«

11Pri razlagi določbe se je US oprlo na dosedanja stališča ESČP o vsebini 3. člena EKČP v povezavi z odločanjem o azilu in o izročitvi posameznikov drugi državi oziroma o njihovem izgonu. Podobno kot 18. člen Ustave namreč tudi 3. člen EKČP prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Poleg te je upoštevalo še določbe specialne Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju – KPM (Ur. l. 24/93, MP, 7/94).

12KPM izrecno prepoveduje pregon, izgon oziroma izročitev osebe drugi državi, če so podani resni razlogi za sum, da utegne biti mučena (1. odst. 3. člena). Vsebina 3. člena EKČP je po razlagi ESČP podobna. Določba prepoveduje izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds), ki utemeljujejo sklep o obstoju realne nevarnosti (real risk), da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.  Odločitev o obstoju nevarnosti terja ugotovitev stanja v državi, ki zahteva izročitev osebe oziroma zaradi katere prizadeta oseba prosi za azil. Po KPM se pri tem upoštevajo vse relevantne okoliščine, med drugim tudi to, ali obstaja v zadevni državi vrsta sistematičnih resnih, očitnih ali množičnih kršitev človekovih pravic (2. odst. 3. člena).

13Tudi v Ustavi je – podobno kot v EKČP – določba o prepovedi mučenja med prvimi določbami o človekovih pravicah in sicer takoj za določbo o nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen) in pred določbami, ki zagotavljajo osebno svobodo (19. in 20. člen). Začasna razveljavitev ali omejitev pravic iz 18. člena v vojnem ali v izrednem stanju ni dopustna (2. odst. 16. člena). Tako kot EKČP in KPM tudi Ustava prepoveduje izročitev oziroma izgon osebe, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, ne zagotavlja pa pravice do azila. Odločitev, da se prizna azil iz humanitarnih razlogov in pod kakšnimi pogoji se prizna, za kar je prosil pritožnik, je v polju zakonodajalčeve presoje. Člen 18 prepoveduje le, da bi bila oseba, glede katere obstaja realna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo.

14US je že večkrat poudarilo, da namen Ustave ni formalno in teoretično priznanje človekovih pravic, pač pa Ustava zahteva, da mora biti zagotovljena možnost njihovega učinkovitega in dejanskega izvrševanja (odločba št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 – OdlUS VII, 231). Če naj bodo jamstva iz 18. člena dejansko zagotovljena, posamezniku ne sme biti naloženo pretežko breme dokazovanja glede ogroženosti. Presoja o obstoju nevarnosti, da bo oseba izpostavljena nečloveškemu ravnanju, je zelo zahtevna. Po naravi stvari je prizadeta oseba tista, ki mora zatrjevati okoliščine, da je ogrožena. Sledi presoja, ali je subjektivni strah v takšni meri objektivno konkretiziran, da je oseba dejansko ogrožena. Pri tem je treba upoštevati tako položaj prizadete osebe kot tudi stanje v državi, iz katere oseba prihaja oziroma kateri naj bi bila izročena.

15Up-763/09 z dne 17. 9. 2009, Ur l. 80/09: »6. Člen 18 Ustave določa, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Ustavno sodišče je že opredelilo nekatera temeljna izhodišča, ki izhajajo iz navedene ustavne določbe in jih je treba upoštevati pri odločanju o azilu in izročitvi posameznikov drugi državi oziroma njihovem izgonu. Po stališču US 18. člen prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo.1 Pravnomočna zavrnitev prošnje za azil pomeni, da je prosilec za azil lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel. Zato mora zavrnitev prošnje za azil vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter prosilec za azil v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.2 Zaradi posledic zavrnilne odločbe je v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja, okoliščin in dejstev posameznega primera ne samo temeljna naloga pristojnega organa, temveč tudi najzahtevnejše opravilo. Pristojni organ mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil.3

16Podobno kot 18. člen Ustave tudi 3. člen EKČP) prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Pri presoji azilnih zadev z vidika 3. člena EKČP je ESČP izoblikovalo stališče, da je prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti (real risk), da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (Prim. odločitve ESČP v zadevah Soering proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 7. 7. 1989), Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 30. 10. 1991), Ahmed proti Avstriji (sodba z dne 17. 12. 1996), Salah Sheekh proti Nizozemski (sodba z dne 11. 1. 2007), Saadi proti Italiji – sodba z dne 28. 2. 2008). Standardi ESČP so v tovrstnih primerih odvisni od tea, ali ima pritožnik utemeljen oziroma prepričljiv zahtevek (arguable claim) ali ne. ESČP tovrstne zadeve presoja po t. i. strogem testu presoje (rigorous scrutiny). Takšen test uporablja tudi pri oceni tveganja oziroma obstoja resnične nevarnosti. Načeloma mora pritožnik navesti dokaze, ki kažejo na utemeljeno podlago za sklep, da bo v primeru izročitve izpostavljen resni nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP. (Prim odločitev ESČP v zadevi N. proti Finski, sodba z dne 26. 7. 2005). Kjer je tak dokaz naveden, je na potezi Vlada, da ovrže vsak dvom o tem. Ocena mora temeljiti na predvidljivih posledicah odstranitve prosilca v izvorno državo. Pri tej oceni je treba upoštevati tako splošno stanje v državi kot tudi pritožnikove osebne okoliščine. (Prim. odločitev ESČP v zadevi Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 30. 10. 1991). Če pritožnik zatrjuje, da je pripadnik skupine, ki je sistematično izpostavljena trpinčenju, varstvo v okviru 3. člena EKČP zajema primere, ko pritožnik dokaže: (1) da obstajajo resni razlogi, ki potrjujejo domnevo, da se dogaja takšna praksa in (2) svojo pripadnost zadevni skupini. (Prim. odločitev ESČP v zadevi Saadi proti Italiji, sodba z dne 28. 2. 2008). Ob upoštevanju navedenih izhodišč je ESČP v zadevi NA. proti Združenemu kraljestvu z dne 17. 7. 2008 odločilo, da bi izgon pritožnika na Šrilanko pomenil realno nevarnost, da bo mučen oziroma izpostavljen ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP. V tej zadevi je ESČP obravnavalo primer državljana Šrilanke, pripadnika tamilske manjšine, ki so mu oblasti Združenega kraljestva zavrnile prošnjo za azil ter mu izrekle ukrep izgona tujca iz države. Na podlagi ocene splošnih podatkov o stanju nasilja na Šrilanki in na podlagi ocene dejavnikov tveganja v pritožnikovem primeru je ESČP ocenilo, da bi izgon pritožnika na Šrilanko pomenil kršitev 3. člena EKČP. Upoštevalo je, da so osebe, za katere so šrilanške oblasti zainteresirane v boju proti LTTE (tj. proti Osvobodilnim tigrom tamilskega elama), sistematično izpostavljene mučenju in trpinčenju. Nadalje je ugotovilo, da obstaja realno tveganje, da bi oblasti na letališču v Colombu prišle do podatkov o predhodnem pridržanju pritožnika, in ob upoštevanju še drugih dejavnikov tveganja bi bil pritožnik verjetno pridržan in podvržen preiskavi. Na tej podlagi je ESČP ocenilo, da obstajajo stvarni (utemeljeni) razlogi za sklep, da bi bile šrilanške oblasti v okviru boja proti LTTE zainteresirane za pritožnika. Zato bi njegova vrnitev pomenila kršitev 3. člena EKČP.

1 Prim. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000 (Ur l. 66/00 in OdlUS IX, 295).

2 Prim. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 (Ur l. 134/06 in OdlUS XV, 83).

3 Prim. Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 (Ur l. 112/06 in OdlUS XV, 100).