Blaž Ivanc, 2011

59V okviru presoje Zakona o državljanstvu se je US soočilo z vprašanjem dopustnosti posegov države v pravico do življenja bodisi na izvenpraven način bodisi na podlagi kazenskih predpisov, ki jih je med drugo svetovno vojno in po njej sprejela komunistična oblast (U-I-69/92-30, Ur. l. 61/92 , OdlUS I, 102):

60»Drugi razlogi – odklonitev od sovražnika ujetih oficirjev starojugoslovanske vojske, da bi se vrnili v domovino, ali celo samo pobeg iz države – vsekakor niso razlogi, ki bi po pravnih standardih civiliziranih držav lahko upravičevali odvzem državljanstva, še zlasti, ker je šlo za državo, katere tedanja oblast je po končani vojni izvedla množične poboje bivših vojaških in takratnih političnih nasprotnikov, pravno nesprejemljive kazenske procese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočanje in likvidacijo političnih strank v nasprotju z lastnim pravnim redom itd., s čimer je povzročila pri prizadetih utemeljen strah za življenje v primeru bivanja v taki državi. Sedanji zakon o državljanstvu je očitno hotel omogočiti prizadetim vrnitev krivično odvzetega državljanstva.«

61V odločbi U-I-6/93 (Ur. l. 23/94. OdlUS III, 33) je sicer dopustilo retroaktivno uporabo navedene Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944 in hkrati razmejilo med določbami, katerih uporaba je (bila) dopustna, in med neustavnimi določbami, ki so že v času sprejema predstavljale uzakonjeno nepravo (glej tudi komentar k določbi 28. člena):

62»16. Če se torej pri obnovi kazenskega postopka ali po zahtevi za varstvo zakonitosti izkaže, da sodišče, ki je izvorno sodilo po Uredbi, ni upoštevalo teh temeljnih procesnih garancij in je v dvomu na primer obdolženo osebo obsodilo, namesto da bi jo bilo oprostilo, potem je taka sodba, sledeč izreku te odločbe, v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, priznanimi od civiliziranih narodov. US posebej poudarja, da so nasledki takih procesnih napak prav tako v nasprotju z veljavnim pravnim redom RS, kar konkretneje pomeni, da mora sodišče, ki sodi po zahtevi za obnovo ali za varstvo zakonitosti, pretekle procesne napake samo popraviti. Seveda pa imajo prizadete stranke, ki menijo, da so bile njihove pravice v takih današnjih postopkih protiustavno kršene, tudi možnost ustavne pritožbe.

6318. Premalo določne ali celo nedoločne norme Uredbe so bile že v času nastanka Uredbe v nasprotju z načelom zakonitosti (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia), ki ga sprejemajo civilizirani narodi. Izjema velja le za storitve ali opustitve, ki so bile v času, ko so bile storjene, kaznive po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.

6419. Sodišča lahko uporabijo tiste določbe Uredbe, ki dovolj jasno in določno inkriminirajo kazniva dejanja oziroma udeležbo pri takšnih dejanjih (npr. storilci ali udeleženci množičnih pobojev, mučenj, prisilnega izseljevanja prebivalstva, požigov, uničevanja in ropanja državne in narodne imovine itd.). Ne smejo pa sodišča uporabiti predvsem tistih določb, ki predstavljajo inkriminacijo zgolj statusa (brez drugih določno opredeljenih elementov kaznivih dejanj), ali pa so tako nedoločne, da so v nasprotju z veljavnim pravnim redom (npr. “in podobno”, “bili v zvezi z okupatorjem”, “odpadejo od narodne oblasti” itd.).

6520. Prav tako ne smejo uporabiti tistih določb, na podlagi katerih bi bilo možno šteti za kazniva dejanja taka dejanja, storjena pred uveljavitvijo Uredbe, ki po splošnih pravnih načelih, priznanih od civiliziranih narodov, niso bila kazniva.

…

66Sodišča torej v postopkih na podlagi izrednih pravnih sredstev in v morebitnih novih sojenjih ne smejo uporabiti tistih določb Uredbe, ki so bile že v času nastanka Uredbe v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi in so tudi v nasprotju z Ustavo RS.«

67Poleg Uredbe je US v navedenem primeru presojalo tudi veljavno ureditev ZKP in zahtevalo zakonsko ureditev izrednih pravnih sredstev, ki bodo omogočala odpravo krivičnih sodnih odločb:

68»B. III. 1. US je tudi ugotovilo, da je veljavna zakonska ureditev kazenskega postopka v nasprotju z Ustavo, ker ne omogoča odprave vseh v procesnem in vsebinskem pogledu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in odprave posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi. US poziva DZ, da v najkrajšem možnem roku ugotovljeno neustavnost odpravi.«

69Podobno stališče kot pri presoji Uredbe o vojaških sodiščih je US zavzelo v U-I-248/96 (Ur. l. 76/98, OdlUS VII, 176), kjer je ugotovilo, da so bile določbe Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast v času nastanka in uporabe tega zakona v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, kolikor so zaradi svoje nedoločnosti predstavljale podlago za arbitrarno uporabo zakona. V obrazložitvi odločitve je US opredelilo tudi obseg, v katerem je njihova uporaba v današnjih sodnih postopkih v neskladju z Ustavo ter spoštovanje pravice posameznika do življenja opredelilo kot eno od ključnih predpostavk obstoja svobodne demokratične družbe.

70Pri presoji ustavnosti določb Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (v nadaljevanju: ZKND) je US v U-I-247/96 (Ur. l. 76/98) zavzelo stališče, da niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, vendar je v obrazložitvi opozorilo na mnoge pomanjkljivosti in zlorabe ZKND ter zakonodajalca pozvalo k podaljšanju roka za izpodbijanje pravnomočnih kazenskih sodb z zahtevo za varstvo zakonitosti iz 559. člena ZKP:

71»20. Na podlagi določb ZKND pa je v času njegove veljavnosti prišlo do številnih zlorab prava v kazenskih postopkih. O tem se je mogoče prepričati tako iz podatkov kazenskih spisov in kazenskih sodb tistega časa, kakor tudi iz že narejenih zgodovinskih študij obdobja, v katerem se je uporabljal ZKND.

72Iz njih je mogoče nedvomno skleniti, da so se na podlagi določb ZKND odvijali številni politični procesi proti industrialcem in trgovcem, katerih namen je bil zapleniti njihovo premoženje, pa tudi večje število procesov proti duhovnikom in redovnikom, proti informbirojevcem ter procesi, v katerih se je preganjalo verbalno kritiziranje oblasti. Posebno skupino političnih procesov pa nedvomno predstavljajo tako imenovani dachavski procesi – stalinistični kazenski postopki na slovenskem ozemlju.

7321. … Glede na kratek rok za vložitev revizije, to je osemnajst mesecev po uveljavitvi ZPKri (drugi odstavek 23. člena ZPKri), in glede na čas trajanja sodnih kazenskih postopkov se izkaže, da je bila revizija neučinkovito pravno sredstvo. V času izdaje te odločbe pa je že iztekel tudi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP. Glede na to, da je prav na podlagi ZKND prišlo do množičnih in hudih zlorab prava, US poziva zakonodajalca, da rok iz 559. člena ZKP čimprej podaljša. Dokler zakonodajalec temu pozivu ne bo sledil, bo ustavnost te določbe v smislu razlogov, navedenih v tej odločbi, US presojalo v postopkih odločanja o ustavnih pritožbah, kolikor bodo zahteve zaradi preteka roka iz 559. člena ZKP zavržene.«

74US je večkrat presojalo tudi določbe Zakona o popravi krivic (ZPKri), ki je uredil pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb. V U-I-371/96 (Ur. l. 68/98 , OdlUS VII, 161) je US ugotovilo neskladnost določbe tretjega odstavka 2. člena ZPKri z Ustavo, ker je določene pravice podelil samo osebam slovenske narodnosti in s tem izključil druge morebitne upravičence zgolj na podlagi njihove narodnosti.

75V okviru presoje ZPKri je US z razveljavitvijo izraza »vojaško« poseglo tudi v določbo tretjega odstavka 22. člena ZPKri, ki je dopuščala slovenskim državljanom revizijo le zoper tiste sodne odločbe, ki so jih izven ozemlja sedanje RS izrekla vojaška sodišča kjerkoli na ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije, ne pa druga sodišča, ter s tem omogočilo vlaganje revizij zoper odločbe vseh sodišč (U-I-54/07-14, Ur. l. 89/00, OdlUS XVI, 71).

76V primeru Elizabete Dolenc in drugih pobudnikov (U-I-266/04-105, Ur. l. 118/06, OdlUS XV, 79) je US odločalo o pobudi za presojo ustavnosti določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki bližnjim svojcem oseb, ki so med drugo svetovno vojno (tj. od maja 1942 do vključno maja 1945) kot civilne osebe umrle nasilne smrti zaradi nasilja pripadnikov partizanskega gibanja. Ugotovilo je, da je ZZVN v neskladju z Ustavo, ker navedeni kategoriji oseb ni priznal statusa žrtve vojnega nasilja:

77»19. V okviru pooblastila, ki mu ga daje tretji odstavek 50. člena, je zakonodajalec torej sprejel ureditev, s katero je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omejil na različne kategorije civilnih oseb. Vendar je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omogočil samo tistim civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, iz kroga upravičencev pa v celoti izključil civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom oboroženih sil druge strani v spopadu. Za opredelitev pojma civilne žrtve pa je odločilno, da gre za osebe, ki so bile izpostavljene nasilju zaradi vojnih dogodkov, ne da bi bile aktivno udeležene na strani katerekoli od vojskujočih se strani.

7820. Po presoji Ustavnega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je navedeni krog civilnih žrtev vojne, ki so obdobje druge svetovne vojne doživljale v primerljivih okoliščinah, kot jih določa 1. člen ZZVN, v celoti izključil iz posebnega varstva, ravnal v neskladju s pooblastilom iz tretjega odstavka 50. člena. … «

79Da ureditev pripora zoper nevarne osebe, osumljene izvrševanja kaznivih dejanj, sodi med dolžnosti države v zvezi z varstvom pravice do življenja, je US navedlo v zadevi U-I-168/97 (Ur. l. 63/94, OdlUS VI, 103), v kateri je zavrnilo pobudo za razveljavitev določb ZKP, ki so urejale pripor in ki jih zakonodajalec v roku, danem z odločbo US, ni uskladil z Ustavo:

80»11. Navedeni razlog, zaradi katerega je US izdalo ugotovitveno odločbo, se v času odločanja o tej pobudi ni v ničemer spremenil. Zgolj zaradi poteka roka izpodbijane zakonske določbe niso prenehale veljati. Sodne odločitve o posegu v osebno svobodo posameznika so podvržene tudi presoji US v postopku z ustavno pritožbo zaradi morebitnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po določbi prvega odstavka 15. člena se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave.

81Sodnik ne sme odreči sodnega varstva ustavnih pravic, ki je zagotovljeno tudi z izrecno določbo četrtega odstavka 15. člena. Ob odrejanju pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ne gre le za spoštovanje človekovih pravic osebe, zoper katero se odreja pripor, ampak tudi za spoštovanje in upoštevanje človekovih pravic oškodovancev oziroma žrtev kaznivih dejanj, če obstaja realna nevarnost, da bo poseženo v njihove pravice.

82Nasproti obdolženčevi pravici do osebne svobode lahko stojijo sorazmerno enakovredne pravice, lahko pa celo višja pravica – to je pravica do življenja, ki jo izrecno zagotavlja tudi prvi odstavek 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l, MP, 7/94). Zato lahko sodišča v skladu z zgoraj navedenim še naprej odrejajo pripor zaradi ponovitvene nevarnosti v skladu s stališči in kriteriji, ki so obrazloženi tako v citirani odločbi US kakor tudi v številnih odločbah in sklepih US v ustavnih pritožbah o priporu.«

83V primeru ustavnih pritožb Up-555/03-41 in Up-827/04-26 (Ur. l. 78/06, OdlUS XV, 92) je US odločalo o primeru, ko je prišlo do smrti posameznika v času odvzema prostosti in policijske preiskave stanovanja. Posebej je bilo izpostavljeno vprašanje neučinkovite preiskave smrti. US je zavzelo stališče, da je procesno varstvo pravice do življenja zagotovljeno že v četrtem odstavku 15. člena, ki zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve:

84»24. Človekovo življenje, njegova fizična in psihična celovitost ter dostojanstvo so vrednote, ki se v hierarhiji človekovih pravic nahajajo najvišje in so kot take zavarovane v mnogih mednarodnih instrumentih. Posebno varstvo jim zagotavljata že MPDPP in Splošna deklaracija ZN. Kot pravilno navajata pritožnika, so navedene temeljne človekove pravice zagotovljene tudi v EKČP in MKPM. Pravico do življenja zagotavlja EKČP v 2. členu in v 1. členu Protokola številka 6. V drugem odstavku 2. člena eksplicitno našteva, v katerih primerih se odvzem življenja, ki je posledica uporabe absolutno neogibno potrebne sile (use of force which is no more than absolutely necessary), ne šteje za kršitev navedene določbe.

… Tudi iz judikature ESČP izhaja, da je država v okviru svojih pozitivnih obveznosti dolžna preprečevati nasilje, ki se konča s smrtjo osebe ter dosledno izslediti in opraviti preiskavo proti domnevnim storilcem.

8525. … Načeloma velja, da so pozitivne obveznosti države toliko bolj poudarjene, kolikor je varovana vrednota više v hierarhiji človekovih pravic. Ker so človekove pravice, ki varujejo življenje, fizično in psihično celovitost ter dostojanstvo posameznika, temeljne vrednote demokratične družbe, jih je dolžna država posebej aktivno varovati in ustvarjati možnosti za njihovo čim učinkovitejše uresničevanje.

8626. V skladu z navedeno pozitivno obveznostjo država varuje posameznika pred najhujšimi posegi v njegovo življenje, celovitost in dostojanstvo tudi tako, da v svojem kazenskem pravu tovrstne posege opredeli kot kazniva dejanja.

…

8730. Iz MKPM in prakse ESČP glede 2. in 3. člena EKČP izhaja, da mora država dodatno zavarovati osebe, katerim je odvzeta prostost in so zato v posebej ranljivem položaju. … Če posameznik v času, ko je pod dejanskim fizičnim nadzorom represivnih organov, utrpi hujše poškodbe ali umre, mora država verodostojno obrazložiti nastanek teh posledic. V ta namen mora zagotoviti izvedbo postopkov, v katerih se v skladu z načelom neposrednosti raziščejo in ugotovijo vsa bistvena dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim dogodkom, predvsem pa verjetni razlogi za smrt ali poškodbe posameznika.

8831. V skladu z navedenimi kriteriji je ESČP presojalo tudi zadevo Rehbock proti Sloveniji. ESČP je med drugim ugotovilo, da je bila zaradi ravnanja s pritožnikom (šlo je za aretacijo osumljenca, ki naj bi tihotapil mamila) med postopkom odvzema njegove prostosti podana kršitev 3. člena EKČP. Glede na resno naravo poškodb je ESČP menilo, da Vlada ni predložila prepričljivih ali verodostojnih argumentov, na podlagi katerih bi lahko razložila ali upravičila silo, ki jo je uporabila med operacijo odvzema prostosti. Po presoji ESČP je bila uporabljena sila v danih okoliščinah pretirana in neupravičena. …

8932. … Iz prakse ESČP glede 13. člena EKČP v primerih zatrjevanja kršitve pravic in svoboščin iz 2. in 3. člena EKČP izhaja, da narava pravice, ki naj bi jo kršili represivni organi, vpliva tudi na vrsto pravnih sredstev, ki jih je treba zagotoviti žrtvam. Po stališču ESČP mora v primeru, ko se verjetno zatrjuje kršitev pravic in svoboščin iz 2. in 3. člena EKČP, učinkovito pravno sredstvo po 13. členu EKČP obsegati tudi temeljito in učinkovito preiskavo (thorough and effective investigation), ki bi lahko vodila k prepoznavi in kaznovanju odgovornih (to the identification and punishment of the perpetrators) ter učinkovit dostop (effective access) oškodovanca ali njegovih svojcev do postopka preiskave. Glede na to je država pri obravnavanju primerov, v katerih je posameznik, ko je bil pod oblastjo represivnih organov, izgubil življenje, dolžna ugotoviti vsa pomembna dejstva in okoliščine primera in omogočiti učinkovito udeležbo svojcev umrlega v tem postopku. Preiskavo morajo izvesti neodvisni preiskovalci neovirano od države (independent investigators, unimpeded by the state). Takojšnja in temeljita preiskava je po praksi ESČP še posebej pomembna, ker lahko pomanjkljiva preiskava spodkoplje učinkovitost vseh drugih pravnih sredstev, ki bi lahko bila vložena.

9033. … Glede na navedeno je treba določbo četrtega odstavka 15. člena razumeti tako, da obsega tudi pravico do neodvisne preiskave okoliščin dogodka, v katerem naj bi bila oseba podvržena mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju državnih represivnih organov, oziroma je oseba med akcijo državnih represivnih organov izgubila življenje. Navedena pravica vključuje tudi učinkovit dostop prizadetih do takšne preiskave. Čeprav določba četrtega odstavka 15. člena zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic, zadostuje v obravnavanih situacijah glede na navedeno prakso ESČP v zvezi s 13. členom EKČP že preiskava, opravljena zunaj sodnih postopkov pod pogojem, da je neodvisna in da prizadetim zagotavlja učinkovito udeležbo.«

91O sorazmernosti ukrepa pripora zaradi ponovitvene nevarnosti v zvezi z varstvom pravice do življenja je US odločalo v zadevah Up-686/09 in Up-580/09 z dne 19. 6. 2009 (neobjavljeno):

92»14. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice, da izpodbijane sodne odločbe nimajo razlogov o tem, zakaj odprave oziroma preprečitve potencialne ponovitvene nevarnosti ni mogoče doseči z milejšim ukrepom. Iz sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je bila napadena vrednota človekovo življenje, ki je skladno s 17. členom nedotakljivo, kar zagotavlja nesprejemljivost kakršnihkoli posegov v to pravico, in da je podano ustrezno sorazmerje med napadeno vrednoto in pravico pritožnice do osebne svobode. S tem se je sodišče posredno izreklo tudi o tem, da milejši ukrep od pripora ne pride v poštev. Izrecno se je do tega opredelil zunajobravnavni senat, ki je na podlagi teže dejanj in podatkov o tem, da se določene osebe iz bližnjega življenjskega okolja pritožnice niso bile sposobne soočiti z njenimi težavami na primeren način, zaključil, da hišni pripor ne pride v poštev. …«

93Da je pravico do življenja treba upoštevati v postopkih odločanja o azilu, je US navedlo v zadevi Up-719/05-10 z dne 30. 9. 2005 (neobjavljeno):

94»9. … Iz judikature ESČP izhaja, da mora država, preden koga izroči drugi državi, presoditi, ali je slednja sposobna uresničiti pozitivne obveznosti, ki izhajajo iz 2. člena EKČP (pravice do življenja). V tem okviru mora država, ki izroča, oceniti, ali so oblasti v državi prosilki pritožniku sposobne zagotoviti primerno varstvo glede na razmere, ki vladajo v tej državi. Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da sta sodišči presodili, da se izročitev pritožnika ne zahteva zaradi vojaškega ali fiskalnega kaznivega dejanja, prav tako tudi ni utemeljenega razloga za sklepanje, da bi bila prošnja za izročitev vložena z namenom preganjanja oziroma kaznovanja zaradi rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja ali da bi bil pritožnik zaradi tega lahko v slabšem položaju. Sodišči sta svoji stališči o neobstoju nevarnosti za pritožnika z izročitvijo razumno obrazložili. … «

95Odločitev US v primeru Franje Šilih in Ivana Šiliha Up-2443/08-22 (Ur. l. 84/09) je bila sprejeta po razsodbah ESČP v primeru Šilih proti RS (glej zgoraj), kjer je bila ugotovljena kršitev postopkovnega vidika pravice do življenja iz drugega člena EKČP. US v odločbi povzema ugotovitve iz sodbe Tretjega senata ESČP in sodbe Velikega senata ESČP (glej tč. 5–8 navedene odločitve), vendar je svojo odločitev, s katero je razveljavilo sodni odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča ter revizijsko odločbo Vrhovnega sodišča, oprlo na ugotovljeno kršitev procesne pravice stranke do izjave iz 22. člena. O zatrjevani kršitvi 17. člena se ni izreklo.

96US ni sprejelo v presojo ustavne pritožbe Up-2117/06-8 z dne 11. 6. 2007 (neobjavljeno), v kateri je pritožnik zatrjeval kršitev nedotakljivosti življenja iz 17. člena, ki naj bi izhajala iz izreka smrtne kazni v sodbi Vrhovnega sodišča LRS z dne 10. 8. 1949 in v sodbi Okrožnega sodišča v Postojni z dne 28. 6. 1949. Ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhajalo, da je bilo ugodeno pritožnikovi prošnji za pomilostitev tako, da je bila smrtna kazen nadomeščena s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom, je US zavzelo stališče, da v navedenem primeru ne more biti podana kršitev pravice iz 17. člena.