Tone Jerovšek, 2011

5Up-313/99, z dne 30. 11. 2000: Razlaga 2. točke prvega odstavka 76. člena ZTPDR, da naj bi bil zato, ker v primeru prepovedi opravljanja dela (tujca) na podlagi samega zakona ni predvidena še izdaja posamične odločbe delodajalca o prepovedi, datum prenehanja, vezan na pravnomočnost odločbe o prenehanju delovnega razmerja, po presoji US nesorazmerno posega v zasebno lastnino delodajalca, zagotovljeno s 33. členom. Delodajalcu nalaga materialno obveznost za čas trajanja sodnega postopka, ki mu v drugih primerih zakonite odpovedi delovnega razmerja sicer ni naložena. Delavca bi moral obdržati v delovnem razmerju še ves čas do pravnomočne odločitve sodišča in mu tudi izplačevati plačo, čeprav za to ne more dobiti nobene protivrednosti, saj delavcu že sam zakon prepoveduje delati, z dokončno odločitvijo pa je ugotovljeno, da drugega dela zanj nima.

6Up-108/9 z dne 25. 5. 1999: US ne sprejme ustavne pritožbe, če pritožniku z izpodbijanimi posamičnimi akti niso bile očitno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tuji delavci, ki imajo delovno dovoljenje, so glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja izenačeni s slovenskimi delavci, kar je v skladu z Ustavo in mednarodnimi akti. Ustava v 79. členu v Sloveniji zaposlenim tujcem ne zagotavlja nekih točno določenih posebnih pravic. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da z zakonom določi te posebne pravice: krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. V primeru pritožnice pa ne gre za uveljavljanje neke posebne pravice, pač pa za varstvo zaposlitve (delovnega razmerja), ki je z zakonom zagotovljeno enako vsem zaposlenim. Določba 49. člena zagotavlja vsakomur pravico do proste izbire zaposlitve, enako dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in določa prepoved prisilnega dela. Ne zagotavlja pa trajnosti zaposlitve in še manj stalnosti zaposlitve na določenem delovnem mestu. Država je po 66. členu zavezana, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter da zagotavlja njuno zakonsko varstvo. To pomeni, da lahko le zakon določa primere in pogoje za prenehanje delovnega razmerja.

7U-I-284/94 z dne 24. 6. 1998: Načela pravne države so kršena, ker zakon ni uredil prehoda pravnega statusa državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli v RS stalno prebivališče in so na njenem ozemlju tudi dejansko živeli, v status tujca. Ker zakon v prehodnih določbah ne ureja nadaljnjega prebivanja državljanov drugih republik kot tujcev v RS, je kršeno načelo varstva zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države. Državljanom drugih republik, ki so zakonito živeli na ozemlju Slovenije in imeli prijavljeno stalno prebivališče, zakon njihovega prehodnega položaja ni uredil in s tem povzročil, da so bili v slabšem položaju kot tisti tujci, ki so imeli ta status že pred osamosvojitvijo RS. Ker za opisano razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, pomeni opustitev pravne ureditve položaja teh oseb tudi kršitev ustavnega načela enakosti.

8Up-9/03 z dne 12. 2. 2003: Člen 13, ki naj bi ga bila izpodbijana sodba prav tako kršila, na načelni ravni določa enakost pravic tujcev v Sloveniji. V postopku odločanja o ustavni pritožbi US presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 13. člen ne vsebuje takih določb, se US ni spuščalo v presojo obstoja te zatrjevane kršitve.